Dolgoživost in vsakdan: zakaj se ljudje težko spremenimo

Če prebirate dela vedenjskega genetika Roberta Plomina boste naleteli na provokativno misel: geni pojasnjujejo bistveno več razlik med ljudmi, kot smo pripravljeni priznati, okolje pa pogosto manj, kot si želimo verjeti. Če bi njegovo teorijo razumeli dobesedno, bi lahko sklenili, da so coachingi, motivacijski seminarji in številna izobraževanja v podjetjih le kratkotrajna spodbuda brez resničnega vpliva na človeka. Pa je res tako?

Vedenjska genetika govori o tako imenovanem genetskem set pointu – težnji organizma, da se po spremembi vrne v svoje običajno ravnovesje oziroma homeostazo. Ta pojav poznamo tudi v medicini, psihologiji in nevroznanosti. Človek lahko za nekaj časa spremeni svoje vedenje, razmišljanje ali razpoloženje, vendar se pogosto pod večjim pritiskom vrne nazaj v stare, poznane vzorce.

In prav tukaj se skriva ena največjih zmot sodobnega razvoja zaposlenih. Pozablja se namreč na ločnico med spremembo stanja in spremembo lastnosti. Pri spremembi stanja govorimo predvsem o začasni spremembi razpoloženja, motivacije ali vedenja. Pri spremembi lastnosti pa o trajnejši reorganizaciji načinov zaznavanja, čustvovanja in odzivanja, ki se odraža tudi v delovanju možganov in telesa. In žal velik del sodobnih razvojnih pristopov zelo učinkovito spreminja trenutno psihološko stanje. Po dobrem predavanju odidemo navdihnjeni. Po coachingu imamo več energije. Po seminarju drugače gledamo na sodelavce. Toda stanje ni isto kot lastnost. Ko mine navdušenje, se pogosto vrnemo tja, kjer smo bili - ker večinoma površno ali všečno nagovarjamo predvsem zavestni del uma.

Zakaj razuma ne prepričamo z razumom?

Prefrontalni korteks, sedež načrtovanja, presoje in samonadzora, je evolucijsko mlajši del možganov. Pod njim pa delujejo precej starejše strukture, odgovorne za preživetje in instinktivne odzive. Človek, ki je utrujen, pod pritiskom, prestrašen ali neprespan, aktivira globlje in starejše strukture, kot so amigdala in druge mreže za zaznavanje nevarnosti. Aktivirajo se odzivi boja, bega ali zamrznitve. Naraste kortizol, spremeni se ravnovesje nevrotransmiterjev, razmišljanje postane bolj črno-belo in ustvarjalnost upade. Zato ni presenetljivo, da zaposleni, ki je bil še v petek navdušen nad novo komunikacijsko tehniko, že v ponedeljek na prvem zahtevnem sestanku reagira natanko tako kot pred seminarjem, saj njegovo telo in psiha še vedno živita v starem vzorcu, saj se ni se dotaknil vzročnih komponent lastnega ustroja. In kako najti v mir v kaosu sodobnosti. Mnogo je poti, ena izjemnost zanimivih je čuječnost telesa.

Telo - vrata uma

Da je moč dostopati do starejših možganskih struktur s spremembo zavesti, vemo že tisočletja. Vsa starodavna ljudstva so poznala stanja, ki so jim običajno rekla »trans« ali zamaknjenost. Gre za sposobnost drugačnega celostnega kognitivnega povezovanja, ki je posledica globoke sprostitve spominskih bank, rušilnih čustev in naboja, ki pulzira pod mirnejšo gladino uma. Danes nevroznanost podpira takšna spoznanja, zato razmislek o miru in duhovni ostrini nič več ne spominjata na new age ali ostala področja, ki v poslu nimajo kaj iskati. A dejstvo ostaja, da so le-ta stanja tista, ki se dotaknejo vzročnih poti in od koder lahko vplivamo na lastnosti, ne le na trenutna stanja.

Globoke relaksacijske metode, med njimi avtogeni trening, počasno diafragmalno dihanje in nekatere meditativne tehnike, spreminjajo delovanje avtonomnega živčnega sistema. Aktivnost simpatičnega živčevja se zmanjša, parasimpatični sistem pa okrepi procese regeneracije, obnove in samoregulacije. Mimogrede, nekatere novejše raziskave nakazujejo, da lahko hipnoza vpliva na nevroplastičnost in tudi na procese, povezane z izražanjem genov prek epigenetskih mehanizmov, vendar je to področje še vedno predmet intenzivnih raziskav.

Posebej zanimiva je insula, možganska struktura, ki jo nevroznanstveniki pogosto opisujejo kot zemljevid našega notranjega sveta. Prav tam se srečujejo telesni občutki, čustva in občutek lastnega jaza. Raziskave kažejo, da se pri ljudeh, ki redno izvajajo globoke relaksacijske prakse, spreminja njena funkcionalna povezanost, kar spremljajo boljša čustvena regulacija, manjša stresna odzivnost in večja psihološka stabilnost. Še bolj presenetljivo je odkritje tako imenovanih C-taktilnih vlaken v koži. Gre za počasna živčna vlakna, ki se odzivajo na nežen dotik, občutek varnosti in umirjeno telesno zaznavanje. Njihovi signali ne potujejo le v centre za analitično obdelavo informacij, pač pa neposredno v insulo.

Človeško telo torej že samo po sebi pozna poti, po katerih se lahko umiri. Morda zato ni naključje, da človeka včasih bolj kot tisoč novih informacij spremeni občutek notranje varnosti in objem tistih, ki jih ima rad.

Primer iz prakse 4 Q

Moje zanimanje za globoke relaksacijske metode ni nastalo zgolj zaradi akademske radovednosti, temveč iz osebnih preizkušenj. Prelomno je bilo leto 2016, ko sem se po vrnitvi iz bolnišnice spopadala z motnjami spanja in bolečinami, ki jih klasična rehabilitacija ni povsem odpravila. Iskanje odgovorov me je vodilo v različna področja – od medicinske hipnoze do avtogenega treninga in drugih metod poglobljenega zavedanja telesa. Takrat sem prvič zares razumela, da človeka ne definira le misel, pač pa to, kar njegovo telo nosi v kodi spomina in čutenja. Nekaterih vzorcev ni mogoče preseči zgolj z razlago ali voljo. Ko se spremeni stanje telesa, se pogosto začne spreminjati tudi način razmišljanja. In stanje telesa lahko spremenimo le z veščinami, ki posegajo v globlje strukture.

Prav to spoznanje je pozneje postalo eden od temeljev metodologije povezovanja inteligenc 4Q in avtogenega treninga 4Q, kjer poskušam povezati sodobna znanstvena spoznanja z dolgoletnim raziskovanjem človekovega notranjega sveta.

Dolgoživost se začne v vsakdanjih odzivih

Danes vemo, da kronični stres ni le psihološka težava. Pospešuje biološko staranje. Vse več raziskav kaže, da dolgotrajna aktivacija stresnih sistemov vpliva na metilacijo DNK, pospešuje epigenetsko staranje, spodbuja kronično vnetje ter vpliva na hitrost krajšanja telomer – zaščitnih struktur na koncih kromosomov, ki jih pogosto povezujemo z biološko starostjo organizma.

Psihološko blagostanje zato ni več zgolj vprašanje dobrega počutja – postaja eden temeljnih stebrov dolgoživosti. Pri slednji ne gre le za štetje let in opazovanje izgleda, pač pa za kakovostno regulacijo neravnovesij in iskanje pristne, hranljive tišine. Ter globin zaznav, ki pulzirajo pod površjem videza in prvega vtisa.