Kakovost zraka je pomembni ščit pred sezonskimi okužbami

Vstopamo v sezono prehladov in drugih okužb dihal. Od pandemije naprej se je močno okrepilo raziskovanje vpliva kakovosti zraka v zaprtih prostorih na širjenje kapljičnih bolezni. Podatki kažejo na pomembno vlogo prezračevanja, filtracije, ki v prostor spušča čistejši zrak, kot je zunaj, ter vzdrževanja ustrezne vlažnosti v prostoru.

Ko oseba kihne, se zrak izloči s hitrostjo od deset do 30 metrov na sekundo in se v nekaj sekundah razširi do osem metrov naokrog, velike kapljice padejo na površino v sekundi ali dveh, aerosoli pa v zraku lahko ostanejo tudi več ur, ugotavljajo znanstveniki z uporabo sodobnih tehnologij, računalniških modelov in simulacij.

Ob neustreznem prezračevanju se delci lahko porazdelijo po prostoru v petih do 15 minutah, in če oseba kihne oziroma kašlja pogosteje, se lahko koncentracije delcev tako povečajo, da verjetnost okužbe lahko doseže tudi 50 odstotkov. Če je prezračevanje dobro, se koncentracija hitro redči in tveganje ostaja nizko, razen v bližini prehlajenega. V zaprtih prostorih, kjer je relativna vlažnost zraka prenizka, se možnost prenosa okužbe poveča, saj virusi ostanejo aktivni dalj časa.

Doma in v pisarnah lahko prezračujemo naravno, z odpiranjem vrat in oken, mehansko, s prezračevalnimi sistemi s toplotno rekuperacijo ali brez nje, oziroma s pametnimi sistemi. Centralni sistemi omogočajo ureditev prezračevanja z eno večjo enoto prek kanalov za celotno stavbo ali stanovanje, pri decentraliziranem prezračevanju pa ima vsak prostor svojo napravo.

Doma dihamo slab zrak – s pametnimi sistemi lahko dihamo bolje in ceneje

»Centralni sistemi so običajno primernejši za večje stavbe in pisarne, saj omogočajo enoten nadzor, enotno filtracijo in visoko energijsko učinkovitost. Decentralizirani sistemi pa so pogosto boljši za posamezne stanovanjske enote, adaptacije ali prostore, kjer ni mogoče vgraditi obsežnega kanalnega sistema oziroma če želimo individualen nadzor nad prostori,« pojasnjuje Uroš Fonovič, direktor Lunosa Slovenija. Obstajajo tudi hibridni sistemi, kjer gre za kombinacijo naravnega in mehanskega prezračevanja, pogosto z avtomatskim nadzorom.

Zračenje, ki to morda ni

Pri uravnavanju kakovosti zraka v zaprtih prostorih doma in v pisarnah delamo več napak. Zračimo samo, ko začutimo, da je zrak slab. A ko zaznamo vonj po zatohlem, vlago v zraku ali opazimo kondenz, se CO₂ že kopiči, prav tako virusni aerosoli, pravi sogovornik. Druga pogosta napaka je, da pri zračenju, ki že tako ni dovolj pogosto, ne poskrbimo za ustrezen pretok zraka – ni dovolj odpreti samo eno okno. Smiselno je meriti prisotnost CO₂ v prostoru, ki nas lahko dobro usmerja. Prav tako ni dobro v prostor spustiti onesnaženega zraka od zunaj – ne zračimo na strani stavbe neposredno ob cesti.

Pri mehanskih sistemih in sistemih z rekuperacijo pa Fonovič opozarja med drugim na izklapljanje, ker se uporabnikom zdijo hrupni ter porabljajo energijo, vendar to zmanjšuje njihovo učinkovitost. Pozabljajo tudi na vzdrževanje – izbirajo premalo fine filtre, da bi lahko zadržali določene delce, alergene itn., ali pa jih ne menjajo pravočasno.

Prezračevanje, ki ne odvaja dovolj vlage, vodi v nabiranje kondenza in nastanek plesni, pretirano prezračevanje brez izmenjave toplote pa lahko ohladi prostor, še opozarjajo v Lunosu in dodajajo, da ljudje pogosto zmotno mislijo, da je prostor ob odprtih vratih ali oknih dobro prezračen, vendar se zrak ne izmenja učinkovito. Ni nujno, da se s tem že izločijo morebitni virusi in je koncentracija CO₂ ustrezno nizka.