Na področju zdravstva smo pustili, da gre voz po svoje

Rdeča nit prve okrogle mize je bila Zdravje in delovna sposobnost: sistemski odzivi na nove družbene izzive, ali imamo v Sloveniji sistem, ki zna dovolj zgodaj preprečiti, da začasna zdravstvena težava postane dolgotrajna odsotnost z dela – in kje imamo sistemske izzive.

Sogovorniki moderatorke Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, so bili minister za zdravje Tadej Ostrc, mag. Robert Ljoljo, generalni direktor ZZZS, izr. prof. dr. Branko Gabrovec, generalni direktor NIJZ, mag. Aleš Bizjak, predsednik Strateškega sveta GZS za zdravje ter Tomaž Erjavec, v. d. generalnega direktorja UKC Ljubljana

Slovenija je lani zaradi bolniških odsotnosti izgubila več kot 17 milijonov delovnih dni. Vsak dan je bolniško odsotnih približno 53.000 ljudi. Skupni strošek bolniških odsotnosti za ZZZS in delodajalce pa presega 1,3 milijarde evrov. Še bolj zgovoren je trend dolgotrajnih odsotnosti. Pred desetimi leti je bilo več kot leto dni odsotnih približno 4.500 ljudi, danes jih je že skoraj 10.000. Okoli 1.500 ljudi je začasno nezmožnih za delo več kot tri leta, je uvod v okroglo mizo napovedala Petra Juvančič. »Toda pri tem moramo biti previdni. Če imamo problem absentizma, to še ne pomeni, da imamo problem ljudi, ki nočejo delati. Prav tako ga ne moremo preprosto pripisati čakalnim vrstam. V ozadju so tudi staranje prebivalstva, kronične bolezni, duševne stiske, organizacija zdravstvenega sistema, rehabilitacija, delovna okolja in vprašanje, kako hitro znamo človeka po bolezni ali poškodbi ponovno vključiti v aktivno življenje.«

Konferenca Zdravje 2026. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Minister Ostrc je na vprašanje, kaj mu podatki povedo o našem zdravstvenem sistemu, dejal, da kot družba nismo naslovili težav absentizma in tudi prezentizma. Pustili smo, da gre ta voz po svoje. »Pred 10 leti je bil ta strošek ali pa delež, ki ga namenja zdravstvena blagajna iz naših zbranih prispevkov, neprimerljivo manjši. In takrat smo se lahko pogovarjali, da je to zdravstveni strošek. Zdaj, če se pogovarjamo o bolniški odsotnosti, pa se moramo zavedati, da to ni zdravstvena kategorija, ampak je to socialna pravica. In zdaj vidimo, da eno osmino zbranih sredstev, ki so namenjena za zdravstveni sistem, za zdravljenje, namenjamo temu, da so ljudje odsotni z dela, ob tem pa izgubljamo produktivnost v zdravstvenem gospodarstvu. In po podatkih Banke Slovenije, če bi šli nazaj na absentizem izpred 10 let, bi lahko imeli do 1 % višjo gospodarsko rast v Sloveniji. In to je tisto, o čemer se moramo pogovarjati.«

Naš sistem je bil predolgo pasiven, zato moramo tako s strani odločevalcev kot s strani plačnika in tudi drugih, tudi s področja gospodarstva, postati bolj aktivni in iskati rešitve, kako tiste, ki so še lahko delovno aktivni aktivirati, morebiti ne na istem, ampak drugem delovnem mestu. »In zelo povedno je, da to ni samo strošek dolgotrajnih bolniških, ampak tudi in predvsem kratkotrajnih bolniških, ki pa našemu slovenskemu gospodarstvu jemlje konkurenčnost. In to je tisto, o čemer se moramo začeti pogovarjati.« Obenem je minister poudaril, da je vesel, ker je gospodarska zbornica vzpostavila strateški svet za zdravstvo, ki ni samo gospodarski, ampak je širši. Po njegovem je to pravo okolje, v katerem je treba prav te stvari začeti naslavljati.

Čas je, da prevzamemo svoj del odgovornosti. »Ta odgovornost je tudi na strani odločevalcev in politike, zato pripravljamo spremembe, ki bodo izboljšale dostopnost do zdravstvenih storitev ter pomagale zmanjševati dolgotrajne bolniške odsotnosti. Nesprejemljivo je, da ljudje na poseg čakajo tako dolgo, da so stroški čakanja in bolniške odsotnosti pogosto višji od stroškov samega posega.«

Na vprašanje, ali je med cilji zdravstvene politike sploh postavljeno ohranjanje in spodbujanje delovne aktivnosti, ki vpliva tudi na konkurenčnost in produktivnost, minister odgovoril, da smo v razpravah v zadnjih 10 letih prišli do zaključka, da zdravstvo ne more brez gospodarstva, ker višja produktivnost, višja gospodarska rast generira več prihodkov v zdravstveno blagajno. »In po drugi strani tudi gospodarstvo ne more brez zdravstva, ker delovno aktivnega prebivalstva nimamo, imamo skoraj tehnično nezaposlenost trenutno v Sloveniji. Kadra na trgu ni, in moramo s tistim, kar imamo, narediti bolje in več. In to je izhodišče. Mi se tega zavedamo, zato smo tudi začeli sektorsko delovati, ne samo ministrstvo za delo, tudi del resorja za gospodarstvo, potem tudi sociale, in pa financ. In v tem krogu se moramo najprej poenotiti, kakšna bo slovenska smer in politika. Tu mislim, da ne bo težko, potem pa moramo to razpravo opraviti z vsemi deležniki.

Vračanje nazaj na delovno mesto

Branko Gabrovec je med drugim povedal, da vzorec ene izmed raziskav pokazal, da hitri termin oziroma odziv na čakalno dobo pri odsotnosti zaradi mišično-skeletnih bolezni in poškodb kar pri 88 % ne bi prinesel takojšnjega povratka na delovno mesto. »In ti podatki seveda ne govorijo o tem, kako pomembne so čakalne dobe, ampak pomenijo tudi to, da smo mogoče na to gledali skozi ožjo prizmo. Ne moremo namreč govoriti samo o čakalnih dobah, ampak da se moramo ob tem pogovarjati ne zgolj o tem, kdaj bomo zagotovili kakšen termin, ampak kdaj bomo prišli do takšnega zdravstvenega stanja te osebe, da se bo lahko vrnila nazaj na delovno mesto. Torej moramo govoriti tudi o organizaciji dela, o sami rehabilitaciji in tudi povratku na delovno mesto v prilagoditvi in tako naprej.«

Od leta 1991 pa do danes se je naša povprečna pričakovana življenjska doba podaljšala kar za 9 let. Ključna zadeva pri tem je tudi, da se lahko pohvalimo, da se podaljšujejo tudi leta zdravega življenja. »Ob tem pa velja omeniti, da imamo tudi v Sloveniji zelo velike razlike. Namreč, med osrednjo slovensko in pomursko regijo je ta razlika kar 10 let, ko govorimo o zdravih letih življenja. In demografija, glede na to, da živimo dlje in tudi delamo dlje, vpliva na naše zdravstveno stanje. Ob tem se spreminjajo tudi delovna mesta., so takšna z veliko telesna obremenitvijo in takšna zi veliko duševno obremenitvijo. Pomembna je še organizacija sistema, pa vračanje na samo delovno mesto. Podatki jasno kažejo, da so pomembne čakalne vrste, niso pa zgolj ene in edine, saj je ključen tudi sklop tako organizacije, rehabilitacije in vračanja na delovno mesto.«

Fokus na dobrem počutju na delovnem mestu

ZZZS je na točki, kjer se zdravstveni in finančni vidik zelo konkretno srečata. ZZZS je uvedel oziroma zaostril več pravil glede nadzora in rezultati kažejo 1.253.000 manj izgubljenih dni in približno 110 milijonov evrov manj izdatkov za delodajalce in Zavod za zdravstveno zavarovanje skupaj. Koliko tega pripisujete novim pravilom in nadzoru – in kaj nam ti prvi rezultati povedo? Robert Ljoljo je povedal, da so delali največ na odgovornosti zavarovanca, kjer soi v dogovoru tako z zdravniško stroko, s predstavniki zavarovanca in ministrstva definirali niz ukrepov. Najbolj je bil popularen ukrep, da ZZZS ne dovoli odhoda v tujino, ampak uvedli smo niz ukrepov tako na področju režimov gibanja med bolniško odsotnostjo, kot na področju sporočanja bolniške odsotnosti. »In vse je namenjeno temu, da odstranimo tisti bolniške odsotnosti, ki dejansko  to niso in tega je bilo kar nekaj. V naših nadzorih smo ugotavljali nekje med 4-5 odstotki nespoštovanja režimov gibanja in posledično to pomeni, da se zavarovanec oziroma bolnik kasneje vrne na delovno mesto, če seveda ne sam ne prispeva dovolj k svojemu zdravljenju.«

En evro za neupravičeno nadomestilo odvzame 1 evro za zdravilo

Kot je še dodal Ljoljo, ustrezni družbeni pogovor tudi pomaga, in seveda da se dvigne stopnja zavedanja, da en evro, ki ga porabimo za morda neupravičeno nadomestilo, odvzame en evro za zdravilo ali pa za neko drugo zdravstveno tehnologijo. »V prvih sedmih mesecih smo v gospodarstvo vrnili 1,25 milijona delovnih dni, kar predstavlja za približno za en Mercator, zaposlenih. In po nekaterih metodah, ki so sicer samo približne, to pomeni nekje od 0,2 do 0,3 odstotka BDP-ja smo prispevali, oziroma k rasti BDP. To pomeni, okoli 150-200 milijonov recimo prihrankov, kar je v bistvu samo prihranek zaradi izgubljenih delovnih dni.«

Zaradi vseh ukrepov pa nikomur nu bila odvzeta nobena pravica. Ob tem je še izpostavil primer Nizozemske, kjer so se nehali ukvarjati z besedo absentizem, ampak z dobri počutjem na delovnem mestu, ker je to še vse kaj drugega, in je treba drugačne vzroke naslavljati. Na Nizozemskem preverjajo, kako se da delovno mesto prilagoditi. Danes nimamo nobenih prioritet zdravljenja, tukaj lahko sistem več naredi na tem, da sistem pomaga zavarovancem hitreje priti nazaj na delovno mesto, je še dejal Ljoljo.

Zdravje je temelj konkurenčne prednosti

Aleš Bizjak je dodal, da so letos delali na pomembnem dokumentu Stališče strateškega sveta o zdravstvu in partnerstvu za razvoj, kjer lahko gradimo naprej. V osnovi vemo, kam je treba iti. »Prihajam iz podjetja, kjer smo imeli varnost in zdravje pri delu kot center poslovne odličnosti. In takih podjetij je veliko, to pa je pomembno, ker so zaposleni pomemben vir. Drugi je, če nimaš procesov urejenih, ki so povezani s samim zaposlenim, potem ne boš mogel dobiti kakovosti pri delu. Tretje je zakonodaja, ki je minimalni standard, četrti pa je trg delovne sile: kako boste dobili nekoga na delovno mesto, če nimate osnovnih stvari urejenih. Zdravje je skupna odgovornost in temelj konkurenčne prednosti.«

Tomaž Erjavec je kot svoj fokus izpostavil zagotavljanje nemotenega delovanja UKC Ljubljana. »Najbolj me je v tem kratkem času spoznal, da je visoka strokovnost in predanost ekipe, ki deluje v tem velikem sistemu, ki je dejansko največja organizacija v Sloveniji. V tem obdobju sicer predvsem poslušam, analiziram in opazujem. Kar se tiče pacientove poti, pa je tudi cilj identificirati, katere stvari se lahko povežejo, da je njegova pot skozi proces hitrejša, kje se lahko kaj optimizira, ampak to bom tudi skladno s časom lahko več povedal.«