Telemedicina se pospešeno širi po vsem svetu in na vseh ravneh od bolnišnic in ambulant do uporabnikov. Teleposveti, oddaljeno spremljanje pacientov, diagnostika, analitika, teleintenzivna nega, teleradiologija … bodo do leta 2030 v povprečju rasli za 12 odstotkov na leto. Največ bo k temu prispeval informacijski (tehnološki) del, pri storitvah in opremi oziroma pripomočkih bo rast manjša.

V telemedicini bo ključno zaupanje v celoten ekosistem

Poročilo o trgu telezdravja in telemedicine, ki so ga objavili pri MarketsAndMarkets, navaja, da bo globalna vrednost tega trga do leta 2030 predvidoma dosegla skoraj 181 milijard dolarjev, rast pa poganja več dejavnikov.

»Staranje prebivalstva ter porast razširjenosti kroničnih bolezni povečujejo potrebo po preprosto dostopni in neprekinjeni zdravstveni oskrbi. Telezdravstvo to omogoča, omogoča pa tudi prihranke pri stroških, času, pacientom olajšuje dostop do zdravstvenih storitev ter prispeva k nižjim stroškom zdravstva nasploh,« analizirajo avtorji poročila.

Vsega tega se zavedamo tudi v Sloveniji. Po besedah Petra Pustatičnika, predstavnika sekcije eZdravje v Združenju za informatiko in telekomunikacije pri GZS, sicer pa vodje projekta E-oskrba na daljavo in E-zdravja na Telekomu Slovenije, »digitalne rešitve zdravja in oskrbe na daljavo v dolgotrajni in zdravstveni oskrbi niso več dodatek, ampak pogoj za dostopnejšo, varnejšo in učinkovitejšo obravnavo.

Ključno je, da pacient oziroma oskrbovanec pomoč prejme takrat in tam, kjer jo potrebuje – pogosto doma, pravočasno ob poslabšanju ali še pred tem, brez dolgega čakanja. Tako lahko preprečimo nepotrebne zaplete, obiske ambulant in bolnišnic, odhode v dražje institucionalno varstvo (hospitalizacije, prezgodnji odhodi v domove za starejše) in se hkrati izognemo nepotrebnim stroškom.«

Vprašanje zato ni več, ali takšne rešitve v Sloveniji potrebujemo, ampak kako hitro jih bomo iz preverjenih praks prenesli v redno delovanje sistema, poudarja.

Prepočasni v praksi

»Digitalne platforme so priročno sredstvo, bistvo pa ostajajo storitve, ki jih prebivalstvo potrebuje. V praksi gre za kombinacijo naprav, komunikacijske infrastrukture, programskih platform, protokolov in zdravstvenih storitev ter storitev dolgotrajne oskrbe. Oskrbovanec oziroma pacient je v domačem okolju 24/7 povezan z asistenčnim oziroma telemedicinskim centrom, kjer ga nenehno spremljajo in ukrepajo, ko je treba,« opisuje Pustatičnik. Takšne rešitve oziroma storitve razvijajo oziroma izvajajo tudi slovenska tehnološka podjetja.

5200 uporabnikov sprožilo več kot 55.000 alarmov in klicev na pomoč

Slovenija ima dobre tehnološke in strokovne temelje ter mednarodno prepoznane primere dobrih praks, a prepočasi prehaja od pilotov k sistemski uvedbi. Pomemben korak je po njegovih besedah uvedba e-oskrbe za starejše, kronične bolnike in invalide, ki živijo doma, in je zdaj zagotovljena že več kot 10.000 upravičencem na nacionalni ravni.

V času pandemije pa se je kot zelo uspešna izkazala telemedicinska obravnava približno 3000 bolnikov s covidom-19, kar je po sogovornikovi oceni tudi ustrezen koncept za oddaljeno obravnavo kroničnih bolezni. »Ni še nacionalno uveden in se ne financira prek ZZZS, čeprav rešitev že uporabljajo številni izvajalci zdravstvenih storitev v Sloveniji.«

Podjetja so razvila še nekatere druge rešitve za spremljanje bolnikov s kroničnimi boleznimi, podporo oskrbi na domu, za zgodnje zaznavanje poslabšanj in varno rabo zdravil. 

»Če bi jih sistemsko vključili v zdravstveno in dolgotrajno oskrbo, bi lahko pomembno razbremenile sistem zdravstvenega in socialnega varstva, izboljšale dostopnost do teh storitev, skrajšale nekatere čakalne dobe ter povečale zadovoljstvo uporabnikov, ki bi vsaj nekatere storitve lahko prejemali v varnem domačem okolju,« ocenjuje.

Varnost oskrbovancem, manj skrbi svojcem

Tovrstne rešitve ne omogočajo le večje varnosti oskrbovancem, ki lahko tudi dlje ostanejo samostojni doma, ampak zagotavljajo zdravstvenemu in negovalnemu osebju tudi boljši vpogled v zdravstveno stanje pacienta med posameznimi obiski. Svojce razbremenjujejo in zmanjšajo njihove skrbi v času, ko jih ni zraven, saj spremljanje na daljavo daje zagotovilo, da bo ob padcu, slabšanju ali drugi stiski pomoč sprožena hitro in organizirano.

Koristi pa so tudi sistemske, poudarja Pustatičnik: »Kadar je mogoče težavo prepoznati prej in ukrepati pravočasno, so rezultati obravnave običajno boljši za pacienta, hkrati pa se zmanjšujejo pritiski na ambulante, urgentne službe, bolnišnice, domove za starejše ter zdravstveno blagajno (ZZZS).«

Ena glavnih nalog enoten elektronski zdravstveni karton

V razvitih državah že nekaj časa uvajajo storitve zdravja in oskrbe na daljavo kot redni del nacionalnega sistema. Ponekod, predvsem v skandinavskih državah, je e-oskrba zagotovljena več kot desetim odstotkom prebivalstva, starejšega od 65 let. Prav tako so zelo dostopne in razširjene telemedicinske storitve na področju kroničnih bolezni.

V Sloveniji država potencial digitalnih rešitev zdravja in oskrbe na daljavo prepoznava, vendar ga še ne izkorišča dovolj odločno, je prepričan. Ključni izziv ni pomanjkanje znanja ali rešitev, ampak predvsem pomanjkanje strateške usmeritve za nacionalno uvedbo telemedicinskih pristopov v klinično prakso ter hitrejši in bolj usklajen prehod preverjenih rešitev v redno klinično prakso.

»Če želimo, da bo sistem zdravstvene in dolgotrajne oskrbe zdržal vse večje potrebe, bi bilo treba zagotoviti sistemsko uvedbo in s tem sistemsko financiranje ZZZS.«

Zavzema se tudi za vzpostavitev nacionalne telemedicinske mreže izvajalcev z jasnimi merili izvajanja storitev, vključevanja pacientov, odgovornostmi in pristojnostmi zdravstvenega osebja ter vzpostavitev integrirane klinične poti telemedicinske obravnave, vključno z opredelitvijo, kateri izvajalci zdravstvenih storitev sodelujejo. In ne nazadnje, zagotoviti je treba tudi sistematično izobraževanje zdravstvenega kadra in pacientov, še posebno starejših.

Pogled v prihodnost

V prihodnjih letih bomo priča postopnemu prehodu od občasnih zdravstvenih pregledov k neprekinjenemu spremljanju zdravstvenega stanja. »Razvoj gre v smer za uporabnika čim manj obremenjujočega spremljanja vitalnih funkcij oz. zdravstvenega stanja na daljavo. V ospredju so rešitve za kronične bolnike, pametne nosljive naprave, napredni senzorji za zaznavanje padcev in sprememb v vedenju, telemedicinski centri za spremljanje pacientov ter povezovanje zdravstvene in socialne oskrbe,« je naštel Pustatičnik.

Najpomembnejši je premik je od kurative k preventivi. Cilj ni le sprožiti oziroma se odzvati na alarm, ko je nekaj že narobe, ampak pravočasno zaznati tveganja, predvsem pri srčno-žilnih boleznih, sladkorni bolezni, pri okrevanju po hospitalizaciji in pri starejših z več kroničnimi boleznimi.