Prihodnost dolgoživosti

Zdi se, da smo smo zadnji hodeči Homo sapiensi, docela biološki, ustvarjeni preko naravnega spočetja ob tradicionalnih evolucijskih predpostavkah. Kot kaže razvoj trenutnega biotehnološko-medicinskega miljeja, zanamce čaka popolnoma drugačna realnost: naši potomci morda ne bodo zgolj zdravljeni s tehnologijo.

Z njo bodo spojeni: z umetnimi organi, gensko spremenjenimi celicami, možganskimi vmesniki, digitalnimi dvojniki in deli telesa, ki jih bo mogoče popravljati ali zamenjati. Bodo naša telesa zgodovinska relikvija, pojav, ki ga bodo občudovali, kot danes občudujemo residuale preteklosti?

Zadnji povsem biološki ljudje

Pravo vprašanje zatorej ni več »koliko časa bomo živeli«. Futuristični scenariji znanstvene fantastike so se že prevpraševali, kdo bo v svetu teles, katerih deli se lahko zamenjajo, sploh še veljal za človeka? Nakazujejo se možnosti, da bodo naši potomci imeli organe, ki bodo vzgojeni v laboratoriju, gensko spremenjene celice, neuralinke in ostale povezave med možgani in digitalnimi ustroji. Kot kaže, bo tehnologija postala del človekove biologije: njegove krvi, tkiva, spomina in morda tudi zavesti. In če predpostavimo, da smo pred pragom konca smrti (Cordeira, Wood: The Death of Death, 2023), se nam odpre diapazon neverjetnih dilem.

Do zdaj smo tehnologijo razumeli kot nekaj zunaj sebe: kot orodje v roki. Prihodnja tehnološka revolucija jo seli v telo. Orodje ne bo več samo podaljšek človeka – postalo bo človek. In ko staranja ne razumemo več kot naravnega poteka življenja, pač pa kot bolezen, ki je človeštvo še ne zna pozdraviti, vkorakamo v paradigmatski zasuk vsega do sedaj znanega. Misel omenjenih avtorjev je radikalna: z združitvijo umetne inteligence, genske terapije, matičnih celic, regeneracije tkiv, tiskanja organov in nanotehnologije naj bi človek nekoč dosegel biološko nesmrtnost. Torej bodoči človek ne bo več zgolj bitje evolucije, temveč tudi lastnega inženiringa. Seveda v tej ideji zeva velikanska znanstvena praznina vprašanj in dilem.

Svet, kot ga poznamo, cikel umikanja, ki ga imenujemo smrt, doživlja kot del nečesa trajnega in občega; če ne drugje, smo si v neizbežnosti smrti enaki. Z možnostjo ukinitve staranja ukinjamo razumevanje družbe kot take. Na smrtnosti temeljijo generacijska menjava, dedovanje, pokojnine, družina, politična oblast in tudi občutek, koliko časa nam je danega. Če bi živeli 150 let ali več, ne bi spremenili zgolj medicine kot stroke, pač pa civilizacijo ljudi; bi lahko isti poklic opravljali sto let; bi stavek »dokler naju smrt ne loči« obravnavali z enako težo kot danes? Kdaj bi se umaknili nosilci politične in ekonomske moči? Biološka nesmrtnost bi lahko pomenila politično nesmrtnost elit, kjer bi na šibkosti in na bolezen gledali kot na hibe in krivdo posameznika. »Smrt obnavlja svet, staranje krepi modrost«, trdijo vrednote starega sveta.

Zdravje kot moralna dolžnost novega sveta

Brez dvoma lahko omejimo stres in staranje ter omilimo posledice izčrpavanja organizma. A ko predpostavimo, da je staranje mogoče nadzorovati, sugeriramo drugačen odnos do bolnih, ostarelih in vseh, ki se na poti življenja zlomijo. Zdi se, da slogan »mlad in zdrav vselej« izključuje tako sočutje kot solidarnost. Je torej bolnik nekdo, ki ni dovolj telovadil, dobro spal, meditiral in dovolj zgodaj meril svojih biomarkerjev? Bomo tudi staranje, tako kot revščino, proglasili za »manko discipline«? Kot nas pouči vedenjski genetik Robert Plomin, temu seveda ni tako: poligenske ocene namreč povedo veliko o naši usodi, ki je v DNK. Ne v točno določen polnilu ali prehranskem dopolnilu.

Tako v novem svetu pohlep po denarju zamenja nov gospodar; pohlep po lepem, zdravem, agilnem telesu in nasploh mladostnemu izgledu. Če je človek nekoč kopičil zemljo, zlato, hiše in denar, danes poudarja telesnost, podatke o prehrani in telesu ter ceni prosti čas, v katerem se ukvarja pretežno sam s seboj. Sodobni človek ni prenehal biti pohlepen. Spremenil je le predmet svojega poželenja. Kot kaže, največji statusni simbol prihodnosti ne bo zasebno letalo, temveč telo, ki se ne stara. Lepota in zdravje postajata nova obraza kapitala, ob vidnosti, kako uspešno vse počasneje propadamo.

Tako se na obzorju kaže nova neenakost; kasta ljudi, ki si bo lahko kupila čas. Največja nevarnost ni, da bi znanost podaljšala življenje, temveč, da bi ga podaljšala samo nekaterim. Torej ljudem, ki bodo lahko menjavali organe, popravljali genetske napake in zavirali staranje. Na drugi strani pa bo večina, ki bo še vedno umirala zaradi bolezni, ki jih je možno preprečiti že danes. Nova »kronološka aristokracija« bo čas razumela kot najdragocenejšo obliko zasebne lastnine.

Če lahko zamenjamo vse dele, kdo ostane?

Prihodnost dolgoživosti zato ni samo znanstveno vprašanje. Je vprašanje oblasti: kdo bo lahko popravljal svoje telo, kdo ga bo lahko nadgrajeval in kdo bo moral preprosto – ostareti? Jehove priče na primer iz verskih razlogov zavračajo transfuzijo krvi, saj jo razumejo kot sveto in se pri tem sklicujejo na svetopisemsko zapoved o vzdrževanju krvi. In če zamenjamo srce, ledvice, sklepe, kri in del genskega zapisa, ostajamo ista oseba? V medicini poznamo pričevanja ljudi s presajenimi organi in spomini, ki naj bi jih prejeli preko zapisov posameznega organa darovalcev.

Je možno, da bomo z neuralinki in podobnimi antenami v možganih spreminjali tudi spomin, razpoloženja, kognitivne sposobnosti in čustvovanja? Človeškost danes univerzalno povezujemo z neprekinjenostjo telesa in spomina. Možno je, da tehnologija prekine oboje.

Podaljšanje biološkega življenja torej še ne zagotavlja kontinuitete osebnosti, notranje zavesti in občega smisla? Brez dvoma, saj se smisla kot duhovne kategorije človeškega ustroja ne da zaobjeti v preproste enačbe in ga lahkotno manipulirati.

Vrnitev k 4Q in celovitosti

Ko se odpre vprašanje smisla, tudi smrtnost ni zgolj biološka omejitev, temveč okvir, znotraj katerega izbiramo, se zavezujemo in nekatere stvari vendarle storimo danes. Če bi imeli neskončno časa, bi lahko vse odložili nekam v prihodnost – ljubezen, spravo, ustvarjalnost in odgovornost. Bi bili v večnosti modrejši ali samo bolj naveličani? Bi ljubili močneje ali bolj površno, ker bi verjeli, da imamo vedno na voljo še dovolj časa? Morda vrednosti življenju ne daje zgolj njegovo trajanje, temveč prav zavest, da ni brezmejno.

Tehnološka inteligenca brez čustvene, duhovne in telesne zrelosti lahko ustvari človeka z izpopolnjenim telesom, vendar s povsem nerazvitim odnosom do življenja. IQ nam lahko pokaže, kako popravljati celice, PQ nam pomaga razumeti in negovati telo, EQ nas opominja, da lahko dolgo življenje brez odnosov postane predvsem dolgo osamljeno življenje, SQ pa postavlja najtežje vprašanje: čemu naj dodatna leta sploh služijo?

Tako kritika tehnološke nesmrtnosti ne sme zdrsniti v romantiziranje bolezni, demence in bolečine. V trpljenju zaradi staranja ni nič plemenitega. Razumno in moralno je, da poskušamo podaljšati zdravo življenje, preprečevati bolezni in ohranjati samostojnost.

Treba pa je razlikovati med dolgoživostjo kot zmanjševanjem trpljenja in nesmrtnostjo kot projektom premagovanja vseh meja. Prva lahko služi človeku, druga pa ga lahko spremeni v izdelek, ki ga je treba nenehno popravljati, optimizirati in tržiti.

Pravi uspeh medicine dolgoživosti se zato ne bo meril po najstarejšem milijarderju, temveč po številu običajnih ljudi, ki bodo lahko dlje živeli zdravo, samostojno in dostojno. Cilj ne bi smelo biti neskončno življenje za peščico, temveč več zdravih in smiselnih let za vse. Prihodnost dolgoživosti namreč ne bo samo vprašanje laboratorijev, pač pa človeka: če bomo podaljševali življenja, bomo morali tudi dozoreti za vprašanja, kako bomo ta dodatni čas oplemenitili ne le zase, temveč tudi za obče dobro.