Zdravje prav vsem stvarem spreminja vrednost

Zdravje in gospodarska rast sta povezana, to ekonomska teorija in empirija kažeta že dolgo, ampak covid-19 nas je opozoril, da je zdravje tudi del kritične infrastrukture. Zato je pomembno, da imamo zdravje v ospredju tudi pri fiskalni, kmetijski ali zunanjetrgovinski politiki, in ne samo pri obdavčitvi alkohola ali sladkorja, je v intervjuju povedala prof. dr. Andreja Jaklič iz Centra za diplomatske, mednarodno-ekonomske in pravne študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Dodala je, da je zdravje edino bogastvo, ki si ga ne moreš izposoditi, pridobiti, podedovati ali pa odkupiti, če ga izgubiš.

Zakaj zdravja ne bi smeli razumeti samo kot vprašanje zdravstvenega sistema?

Zato, ker zdravje prav vsem stvarem spreminja vrednost. Zdravje je največje bogastvo, ker vpliva na to, kako (dobro) se počutimo, kako živimo, kako vidimo svet okrog sebe, kako se učimo, kako ustvarjamo, kako pridemo do drugih virov in kako jih povezujemo. In zato je tudi pomembno, da nanj gledamo širše. Večina vzrokov za zdravje, in tudi posledic (slabega ali dobrega) zdravja, se dogaja zunaj zdravstvenega sistema.
Dobre bolnišnice niso zadosten pogoj za dobro zdravje prebivalstva. Na naše zdravje veliko bolj kot sam zdravstveni sistem vplivajo naš dohodek, izobrazba, način življenja, delovno mesto, prehrana, gibalne navade in podobno. Ti dejavniki pojasnijo veliko več razlik v zdravju prebivalstva kot sama zdravstvena oskrba, ki pa je seveda pomemben del v kritičnih trenutkih, ko zbolimo.

Tudi posledice bolezni ali zdravja niso opazne samo v zdravstvenem sistemu ali zdravstveni blagajni, ampak predvsem zunaj tega. Vsak račun za zdravljenje spremlja še nešteto drugih stroškov in računov, ki jih ne vidimo. Zdravje vpliva na produktivnost, ustvarjalnost, izobraževalne rezultate, našo pripravljenost za delo, inovacijske sposobnosti, družinsko življenje, demografijo in podobno. Na zdravje je zato treba gledati širše in ne samo kot na zdravstveni sistem, zaradi česar ne smemo podcenjevati te njegove vrednosti.

Kako bi morali zdravje vključiti v strategijo gospodarskega razvoja in konkurenčnosti?

Kot temelj za razvoj. Veliko držav že obravnava zdravje na način, da ga vključujejo v številne politike, ne samo v zdravstveno. Obstaja več načinov za vključevanje, pri čemer je treba dobro poznati mehanizme, kako zdravje vpliva na konkurenčnost in razvoj. Teh mehanizmov je veliko ter imajo regionalne in institucionalne posebnosti. Zdravje določa, koliko imamo delovno aktivnih ljudi, kako zavzeti, vzdržljivi in motivirani so, zdravo aktivno prebivalstvo je pomemben signal za investicije, prav tako dober zdravstveni sistem in podobno. Cilji za dobro zdravje ljudi so tako prisotni v ukrepih za spodbujanje produktivnosti, izobraževanja in razvoja človeškega kapitala, pri oblikovanju poslovnega okolja, trga dela, pri spodbudah domače proizvodnje hrane, kakovosti vode, zraka, pa tudi pri ukrepih za fiskalno vzdržnost in odpornost na krize, varnost in podobno. In vse te politike morajo vključevati skrb za zdravje prebivalstva. Bolezen je varnostno tveganje.

In kateri način je po izkušnjah iz tujine najbolj učinkovit?

Zelo pomembna sta delovanje preventive in skrb na primarni ravni, kjer je imela Slovenija zelo dobro osnovo. Mreža odzivnih zdravstvenih domov, izobraževanje in zgodnje spodbujanje skrbi za zdravje. Torej, krepiti je treba preventivo, preprečevati bolezni in čim hitreje posredovati ob težavah, pri bolezni v zgodnjih fazah (številni preventivni programi dajejo dobre rezultate). Na ravni države pa je za učinkovitost sistema nujno bolj uporabljati podatke, ki jih imamo, in bolje razumeti, kje so možne izboljšave. Bogatejši in bolj razviti bomo z bolj zdravimi ljudmi, z manj boleznimi, ne pa zgolj z veliko potrošnjo za zdravljenje bolezni.

V Sloveniji je eden ključnih problemov absentizem, velika stopnja bolniške odsotnosti, saj so delovno aktivni prebivalci povprečno odsotni z dela 21 dni na leto. To predstavlja zelo velik strošek za delodajalce, zato je to ozko grlo treba razreševati. Treba je reševati več problemov hkrati, in sicer nadzor nad odsotnostmi in skrajševanje čakalnih vrst, pri čemer nastajajo verižne reakcije, šibek nadzor povečuje odsotnosti, poleg tega dolge čakalne vrste ne povzročajo samo stroškov posameznikom, ampak so zaradi tega visoki tudi stroški v podjetjih. Poleg tega je treba v zdravstvenem sistemu paziti na učinkovito nabavo in materialov in podobno.

V Sloveniji imamo že veliko podatkov in dobrih analiz. Tako Umarjeve podatke o kakovosti življenja v Sloveniji lahko zelo koristno uporabimo, jih je pa smiselno še bolj redno in poglobljeno spremljati, tako kot spremljamo podatke o BDP in konkurenčnosti. Moramo se namreč zavedati, da se nam izgube vrednosti zaradi bolezni in z njimi povezanih stroškov dogajajo vzdolž verige ustvarjanja konkurenčnosti. Zato bi bil pomemben prvi korak pripraviti izračune in ocene izgub vrednosti in učinkovitosti ter začeti povezovati več politik.

V številnih državah je zdravje vse bolj prisotno v industrijskih politikah. Zdravje načrtujejo, skupaj z veščinami. Zdravje in gospodarska rast sta povezana, to že dolgo dokazujeta ekonomska teorija in empirija, a covid-19 nas je naučil, da je zdravje tudi del kritične infrastrukture oziroma podlaga odpornosti na krize in zunanje šoke. Pomembno je, da imamo zdravje v ospredju tudi pri fiskalni, kmetijski ali zunanjetrgovinski politiki, ne samo pri obdavčitvi alkohola ali pa sladkorja.

Treba se je zavedati, da je spirala bolezni in z njimi povezanih stroškov tisto, kar je težko zamejiti. Ko imamo velik delež kronično bolnih, to zelo obremenjuje zdravstveno blagajno, socialne transferje in celoten sistem ter lahko okrni in sesuje tudi trg dela. To pa potem izpodriva rast in nove naložbe v podjetjih ter tudi naložbe na ravni države, saj v proračunu izriva naložbe v infrastrukturo, izobraževanje in znanost.

Omenili ste, da bi bilo treba bolj intenzivno spremljati podatke in kazalnike – kako pogosto?

Zaželeno bi bilo aktivno spremljanje ocen škod zaradi bolezni, odsotnosti. Če spremljamo samo produktivnost in gospodarsko rast, zanemarjamo pa, kaj se dogaja v verigi konkurenčnosti, zakaj so ljudje produktivni, potem te kazalnike prezremo ter se šele ob padcu produktivnost in proizvodnje začnemo spraševati po vzrokih. Vendar je takrat pogosto že prepozno. In to se nam je v Sloveniji zgodilo, saj šele zdaj spoznavamo, kako res velik je problem absentizma.

Treba se je tudi zavedati, kakšne posredne zunanje učinke povzročajo bolezni, ker to ni samo strošek zdravstvenega sistema ali strošek plače. Takoj, ko del ekipe ali celoten oddelek zboli, imamo stroške in preobremenjenost sodelavcev, pogosto pa sledi tudi izgorelost ostale ekipe, kar povzroča nove stroške in tveganja pri vseh teh ljudeh ter tudi v njihovih gospodinjstvih. Pri tem gre za verižno reakcijo ter eksponentno rast stroškov in tveganj.

Pred kratkim smo pripravili študijo o vlaganjih v znanost in o vplivu na konkurenčnost po celotni verigi ter ugotovili, da ima Slovenija, podobno kot velja za zdravstvo, relativno dober sistem znanosti, kar je pomembno tudi za farmacijo, ter za raziskave in razvoj, kjer imamo konkurenčno prednost. Ti inputi se pretvarjajo v outpute po verigi vrednosti, in pri tem vidimo, da je zdravje dejavnik, ki zelo vpliva na učinkovitost ob vsaki pretvorbi. Torej, koliko se bomo naučili, koliko bomo (ob razpoložljivih zdravih zaposlenih) investirali in kako učinkovito bomo investicije izrabili, koliko aktivnosti bo namenjene za inovacije ter na koncu, ko nam res zmanjka učinkovitosti, še, koliko inovacij nam uspe komercialno zaživeti in jih res prenesti v vrednost, v konkurenčnost.

Slovenija marsikje dosega dobre rezultate, na primer pri številu inovativnih malih in srednjih podjetij, a potem se to ne pretvori v konkurenčnost, ker ta podjetja ne zrastejo oziroma jim ne uspe prodajati svojih inovacij in prodreti na tuje trge. To so vse vrzeli ali pa izgube učinkovitosti v sistemu, institucijah in družbi kot celoti, kjer se seštevajo izgube, kar pa se na koncu pozna na nižji konkurenčnosti. Dobro zdravje pripomore v vseh korakih ustvarjanja vrednosti, slabo pa učinkovitost zmanjšuje.

Kateri kazalniki zdravja bi morali biti enako pomembni kot kazalniki gospodarske rasti, zaposlenosti in produktivnosti?

Tudi na tem področju je veliko novih kazalnikov. Zdaj se merijo tudi leta zdravega življenja in ne samo življenjska doba. Torej, merimo, koliko časa bomo lahko produktivno delali, skrbeli zase in za druge. V tem kazalniku Slovenija relativno dobro kotira, saj je tretja v EU, še posebej za ženske. Razlika med spoloma pa je opozorilo, da je treba skrbeti za zdravje moških, ker to neravnotežje lahko vodi v vrzel na trgu dela in pri razvoju – bo težko brez očetov, inženirjev ali na splošno drugih, pretežno z moškimi zapolnjenih delovnih mest (kar se dolgoročno lahko pozna tudi pri zdravju žensk).

Hkrati podatki še kažejo, da nimamo tako slabega splošnega zdravja, ampak posamezna ozka grla, kjer se je treba lotiti izboljševanja učinkovitosti in boljšega povezovanja stvari. To je spodbudno, saj kazalniki kažejo, da se Slovenci veliko gibajo, nimajo čezmerne teže, zdravje nam je vrednota in podobno, zato zdrava podlaga vendarle obstaja. Ti podatki tudi politiki sporočajo, da je treba vlagati v preventivo in ozaveščanje ljudi ter da je treba izboljševati učinkovitost zdravstvenega sistema, pri tem pa tudi paziti na stroške, saj ob sedanjih geopolitičnih razmerah prihajamo v obdobje gospodarskih nižjih rasti in večjih javnih dolgov, zato je treba gledati, kje je mogoče doseči več prihrankov.

Ali zdravstveni izzivi, kot so staranje, kronične bolezni, duševno zdravje, lahko postanejo tudi področje inovacij in novih razvojnih rešitev?

Seveda lahko, to so področja, na katerih inovacije že rastejo. Če imamo breme velikih stroškov in rastoče povpraševanje, je vedno priložnost za inovacije. Zato imamo že tako imenovani sektor srebrnega gospodarstva, v katerem je velik delež ostarelih in starajoče družbe, sektor s stabilnim povpraševanjem in relativno dobro kupno močjo, ki se zdaj sicer malo zmanjšuje. In to je področje inovacij (nova zdravila, produkti, storitve) in prilagoditev, ki omogoča izjemno rast. In to je tudi področje razvoja, predvsem v digitalizaciji teh storitev, pripravi prijaznih vmesnikov in podobno. Veliko inovacij in rastoče povpraševanje po vsem svetu je tudi v biotehnologiji, saj gre za zelo propulzivno panogo, ki ima tudi posredne velike pozitivne učinke.

V ekonomskih politikah, tudi v Evropski uniji, zdravje ni samo storitev, ampak strateški sektor, v katerega države vlagajo in inovirajo, saj ima velike (ne)posredne učinke. To področje – raziskave in razvoj v zdravstvu in farmaciji – se povezuje z vsemi drugimi strateškimi prioritetami, z umetno inteligenco, zelenim prehodom, varnostjo in podobno.

Koliko bi po vaši oceni morala država vložiti na letni ravni, da bi bilo zdravstvo vsaj optimalno vzdržen sistem?

Slovenija primerjalno sploh ne vlaga tako malo v zdravstvo, saj »per capita« oziroma na prebivalca vlaga več kot povprečje držav OECD, skoraj deset odstotkov BDP. Ker pa prihajajo drugačni časi, bo treba ne samo povečati vlaganja, ampak spremljati tudi njihovo učinkovitost. Dobro bo treba izrabiti zmogljivosti, se osredotočiti na stvari, ki jih delamo dobro, postaviti prioritete z analitiko in pravočasno začeti reševati ozka grla.

Ne smemo pa pozabiti na ozaveščanje ljudi na mikroravni, da ni vse samo v izdatkih za zdravstvo. Zdravje ni samo rezultat nakupa zdravil in zdravstvenih storitev. Zdravje je edino bogastvo, ki si ga ne moreš izposoditi, pridobiti, podedovati ali odkupiti, če ga izgubiš. In to miselnost, da smo sami odgovorni za svoje zdravje, je treba privzgajati od rane mladosti. Zdravstveni sistem nam pri tem pomaga, in ko zbolimo, nam postavi diagnoze in načine zdravljenja. Z zgodnjo oskrbo – če začnemo problem reševati, ko je še majhen, ne pa šele, ko resno zbolimo – bomo čisto drugače speljali celotno krivuljo stroškov, produktivnosti in ustvarjanja. Zavedati se je treba, da zdravje vpliva na nas v vsakem trenutku življenja.