Osupljivo vztrajen in odločen zagovornik promocije znanja, znanosti in predvsem nenehnega, vseživljenjskega učenja.

Galerija
Miha Kos, ustanovitelj in vodja Hiše eksperimentov, v Ljubljani, Slovenija, 29.maja 2013.
Tokratni nominiranec Miha Kos, doktor fizike in odločen zagovornik vseživljenjskega učenja, je idejni oče in spiritus agens prav posebne zgradbe na Trubarjevi cesti v Ljubljani – Hiše eksperimentov, kakor so jo poimenovali ob ustanovitvi pred osemnajstimi leti. Poleg tega je neutrudni promotor vse bolj uveljavljenega in množično obiskovanega Znanstivala – svojevrstnega praznika »znanstvenih dogodivščin«, kakor jim pravijo v Hiši.
Kdo bi preštel vse, ki so se med tem že skoraj ponarodelim vsakoletnim tridnevnim spektaklom pobliže seznanili z vrsto znanstvenih zakonitosti v povsem vsakdanjih okvirih – če omenimo samo razburljivo vožnjo z »znanstvenim« kolesom, s katerim so se nad Ljubljanico varno popeljali vsi, ki so premagali strah pred silo težnosti. In kdo bi preštel vse tiste, ki so se že sprehodili skozi Hišo eksperimentov – vrsto prostorov z desetinami in desetinami znanstvenih »eksperimentov v živo« in se na lastni koži prepričali, koliko v resnici vedo o marsičem, o čemer so mislili, da vedo že vse.
Dr. Kos je pač prepričan – in o tem hitro prepriča slehernega sogovornika – da se je edino z znanjem ter nenehnim preverjanjem in uporabo naučenega, spoznanega in dognanega mogoče rešiti iz težav. Sploh ker se vlaganje v znanje na daljši rok tudi finančno bogato obrestuje. Da o sreči in ponosu, ki človeka prevzameta, kadar se nauči nekaj novega, zanimivega, niti ne govorimo. Zato učenja ne sme biti nikdar konec. »Začeti se mora že s starši, ti so prvi učitelji. Kdor reče: ‘Bom otroka poslal v šolo, da se bo kaj naučil,’ ta je slab oče in še slabši učitelj. Otroke je treba vedno znova navduševati za učenje. Ko namreč nekoga navdušimo, zlepa ne bo obupal nad množico podatkov, ampak bo, nasprotno, navdušen nad obiljem dostopnega znanja.«
Še zlasti, če med učenjem odkrije, v čem je res dober. »Vsakomur svetujem in ga spodbujam, naj poskusi čim več stvari – v športu, glasbi, risanju, izobraževanju ... Vsakdo je namreč v nečem dober, morda celo zelo dober. In to spoznanje je nadvse prijetno. Pa še potem naj ne odneha, ampak naj išče naprej: morda je v čem še boljši!«
Vlogo učiteljev – sam jim reče »navduševalci« – razume prav kot pomoč sočloveku, tako mlademu kot nič več mlademu, da sam odkrije pot, po kateri se bo najlaže povzpel do novega spoznanja. Više in bliže k sreči in osebni izpolnitvi. Nasploh življenje pojmuje kot vrsto problemov: kakor hitro rešimo enega, že je tu novi. In nikdar jih ni konec. A če smo opremljeni z znanjem, kako se problema lotiti, kako se vanj poglobiti in zanj poiskati najboljšo rešitev, potem vse skupaj ni več dosti bolj zapleteno od reševanja križank ali rebusov, se prešerno nasmeje dr. Kos.
Kajti pomembno vlogo pri učenju pripisuje tudi humorju – kot izjemno učinkovitemu didaktičnemu orodju, ki v ljudeh ne samo hitro razblini strah pred učenjem, temveč pogosto vzbudi željo po še globljem razumevanju.
Dr. Miha Kos je eden tistih žlahtnih ljudi, kakršnih v času hlastanja po hitrih, instantnih in zato največkrat zgrešenih »rešitvah« vse prepogosto ne opazimo. Vsaj ne tako, kot bi si zaslužili. Njegova tokratna nominacija za Delovo osebnost leta je zato tudi poskus popraviti to napako.
Komentarji