Pričakal nas je pred domačim blokom in najprej pokazal na drevo, ki ga je njegov ded posadil pred več desetletji. Nick Vovk, rojen junija 1991, je kot novorojenček kratek čas preživel v zaklonišču tega bloka v Šiški. Najbrž dejstvo, v kakšnem času je bil rojen, nima dosti s tem, kar počne danes. In vendarle je zanimivo, da vojna predstavlja velik del njegovega življenja.

Slovenski humanitarec: V Gazi nihče ne krade hrane. Ker je preprosto ni

Več kot deset let je že na terenu, telo in možgani so malo utrujeni, je dejal, kljub temu pa je poudaril, kako si ne predstavlja, da bi počel kaj drugega, kot bil (profesionalni) humanitarec. Z ekipo treh kolegov je v Palestini, ko so z Danskim svetom za begunce pred dvema letoma šli tja prvič, vzpostavil pogoje za misijo – registrirali so dejavnost, odprli bančne račune, najeli ljudi, jih plačevali, zagnali humanitarne programe.

Njegova naloga se v Gazi zdaj počasi končuje. Nick Vovk je specializiran za vzpostavitev programov za humanitarno razminiranje na vojnih območjih. Iz Ukrajine je šel v Gazo. Kaj bo torej sledilo? Odgovora na to vprašanje ob najinem srečanju (še) ni imel. Morda Tajvan. Morda bo konflikt izbruhnil nekje, kjer je zdaj še mir.

Medijska pozornost, kar zadeva Gazo, popušča, tako kot je skoraj z vsako témo, na katero planemo, po mesecu ali dveh pa izgine z naslovnic. »Vedno pravim, da ima empatija rok trajanja. Ukrajina je bila dober primer. Tri leta po začetku vojne se ljudje obračajo proti njej, ni jim všeč, da se državi pošilja toliko pomoči. Z vsakim konfliktom je tako,« je povedal Vovk.

Irak, Sirija, Pakistan, Jemen, Afganistan, Vietnam so pozabljena zgodba. Čeprav je z Gazo, vsaj ko govorimo o odzivu mednarodne skupnosti, tako morda od nekdaj.

»Vsak mesec se dobim s sedemnajstimi predstavniki vlad, po navadi gre za institucionalne donatorje. Vsakič znova povem, kaj je narobe v Gazi, kaj tam potrebujemo. Nismo edini, ki se dobivamo z njimi, v Gazi deluje najmanj sto nevladnih organizacij, torej se bo večina verjetno dobila s temi predstavniki. Vedo, kakšno je ozadje in kakšne razmere vladajo v enklavi,« je poudaril kandidat za Delovo osebnost leta.

Nick Vovk v Gazi. Foto Danski Svet Za Begunce Delo

V enem od intervjujev je dejal, da se težko pogovarja z ljudmi, ki ne verjamejo v to, kar se dogaja v Gazi. Na vprašanje, koliko je takšnih ljudi, je odgovoril hitro in jedrnato: »Preveč. Sem eden od redkih Slovencev, ki sem v Gazi na lastne oči videl, kaj se dogaja, pa se bo vedno našel kdo, ki mi bo solil pamet, kako je tam. Vsako mojo besedo bo obrnil tako, da bo njegova notranja agenda potešena.«

Velikokrat se je že zagovarjal zaradi svojega dela. Ko je bil v Ukrajini, so mu očitali, da dela za tamkajšnjo vlado. Na ruski strani so ga obtoževali vohunstva, v Gazi je vsakič deležen očitka, da je antisemit in podpornik Hamasa.

Lahko posamezniki sploh kaj storimo, da bi pomagali prebivalcem prizadetih območij, Gaze in Ukrajine? »Sem zagovornik treh stvari. Prva je protest. Ljudje naj pišejo poslancem, predsednici, gredo na ulice. Druga stvar je bojkot izdelkov iz Izraela. Šele nazadnje predlagam, da donirajo sredstva. Naša država je namreč dolžna znotraj proračuna Združenih narodov dati določen odstotek BDP za humanitarno in razvojno pomoč. Nekaj torej davkoplačevalci že prispevamo,« je dejal Vovk, ki kot resničnega humanitarca vidi Toma Križnarja.

Zanj je to človek, ki je svoje življenje namenil temu, da pomaga drugim, ne da bi v zameno za to kaj hotel oziroma dobil. »Rojen sem bil z ogromno privilegiji. Smiselno se mi zdi, da te privilegije in veščine prenesem v delo, koristno za nekoga, ki trpi pomanjkanje,« je povedal. S tem pomaga nekomu dati ali vrniti dostojanstvo. Je v življenju sploh kaj bolj vredno od tega?

Boštjan Videmšek. FOTO: Blaž Samec