Nika Kovač: Nikoli mi ni žal, da sem iskrena, samo tako lahko preživim

Nika Kovač je ena od najvidnejših in najvplivnejših predstavnic civilne družbe v Sloveniji. Da se v kampanji Moj glas, moja izbira s somišljeniki bori za nekaj res velikega in pomembnega, je bilo marsikomu jasno že precej pred tem, ko sta aktivistke v boju za pravico do dostopnega in varnega splava podprla tudi igralec Mark Ruffalo in pevka Severina. Bitka ni bila lahka, polen pod nogami je bilo cel kup – in vendar bitke Niki Kovač niso tuje.

Korak za korakom so podporniki pobude odpravljali predsodke, prebijali zidove molka, predvsem pa se niso vdali. Pred očmi so imeli zdravje in življenje žensk. Do trenutka, ko je Nika Kovač 18. decembra lani v evropskem parlamentu skočila v zrak, marsikdo ni verjel, da jim lahko uspe. In jim vendarle je.

Obstaja rek, da Peking vodijo babice

Kaj vas je o družbi in posameznikih naučilo zadnje desetletje, odkar ste močno vpeti v aktivizem v Sloveniji in širše?

Največja lekcija, ki sem jo dobila od ljudi, s katerimi smo delali v zadnjih desetih letih, je, da smo precej bolj povezani, kakor se zdi. In da imamo veliko več skupnega, kot bi kdo rekel na prvi pogled. V Inštitutu 8. marec smo izpeljali kup kampanj, od tiste za brezplačna šolska kosila, za čist zrak v Anhovem, referendumov za zaščito vode in politično neodvisnost RTV do evropske državljanske pobude za varen in dostopen splav.

Vsakič smo ugotovili, da se nam, ko odpremo določeno temo, razložimo, zakaj to delamo in rešujemo težave ljudi, pridružijo posamezniki, ki glasujejo za različne stranke, ljudje različnih starosti, poklicev in veroizpovedi. In ravno to – zavedanje skupnih vrednot enakopravnosti, pravičnosti in solidarnosti – je nekaj, kar me vedno znova presune. To nam je večkrat uspelo prinesti tudi na slovensko politično raven, recimo pri kampanji 'ja pomeni ja' za redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja smo sodelovali z NSi. SDS je tudi, čeprav nas poskušajo skoraj vsak dan diskreditirati kot nekoga, ki nikoli ni nič naredil za ljudi, glasovala za večino naših predlogov. Verjamem, da zato, ker so vedeli, da so predlogi dobri in ljudem opazno izboljšajo življenje.

Je torej zgolj nekaj politikov glasnih, medtem ko znajo ljudje prepoznati dobro stvar in jo podpreti, ne glede na to, s katere strani je prišla pobuda?

Zdi se mi, da delovanje takih politikov ni odsev tega, kar si želijo, mislijo in čutijo ljudje. Del politike je glasen in zavestno razdvaja ljudi, ker je to njihov način za pritegovanje pozornosti, nabiranje političnih točk in utrjevanje podpore. A večina ljudi ni takih. Sama vedno pravim: 'Ljudje so pametni, niso lutke, prepoznajo dobro stvar in se postavijo zanjo.' Velikokrat nam kdo reče, da mu gremo na živce in da mu Inštitut 8. marec ni všeč, ampak so pa zraven, ker verjamejo v isti cilj, ker so jim pomembni pozitivni učinki tega, kar delamo. To so zame najlepši trenutki, ker pokažejo, da smo sposobni prepoznati in se povezovati na podlagi vsebine ter skupaj delovati pri spremembah na bolje.

Slovenija je v boju za pravice žensk prevzela pozitivne socialistične vzorce

Pogosto ste bili v središču napadov vi. Vam je bilo kdaj žal, da ste tako iskreni, da s svetom delite svoje občutke in ideje oziroma da se glasno borite za nekaj, kar mislite, da je dobro in prav? Nekateri udarci namreč niso bili lahki.

Nikoli mi ni žal, da sem iskrena, zdi se mi, da je to edini način, da lahko preživim. Vame je bilo usmerjenega veliko sovraštva, laži in škodoželjnih projekcij, pogosto sem bila vse, samo človek ne. Edini način, da se prebijam iz dneva v dan, je, da se brezpogojno sprejmem, da vem, kdo sem, kakšne so moje vrednote, in da sem iskrena. Ko hočeš delati dobro in te poskušajo zaradi tega zlomiti, ko lažejo, se norčujejo iz tebe, je edini način preživetja, da se brezpogojno sprejmeš. Tako boš na koncu v redu.

Ravno to sprejemanje same sebe je nekaj, kar sem se naučila v zadnjih desetih letih, zato vem, da bi veliko težje preživela, če bi se pretvarjala, da sem nekaj drugega, kot sem v resnici. Ker brezpogojno sem, kar sem, lahko vedno znova vstanem in grem s puncami naprej.

Verjamem, da je največja moč, ki jo imam, da sem del skupnosti ljudi, ki se povezujejo okrog jasnih idej, ki lahko izboljšajo življenje ljudi in družbeno delovanje, verjamejo vanje in se za to borijo, pravi direktorica Inštituta 8. marec. FOTO: Črt Piksi

Imate upanje v mlade? Se znajo boriti za to, kar se jim zdi prav?

Ko sem bila mlada – zdaj vse pogosteje rečem, da prihajam v srednja leta (smeh) –, sem vedno opozarjala na to, da mladi niso enotna amorfna skupina in da jih je treba obravnavati tako kot vse druge. Kot avtonomne posameznike. Pomembno se mi zdi, da ko razmišljamo o tem, kako spremeniti svet, razmišljamo o medsebojnem sodelovanju. Vse kampanje, ki smo jih delali v Inštitutu 8. marec, so uspele zato, ker so bile medgeneracijske, povezali so se študenti, dijaki, upokojenci, mladi z družinami, ljudje srednjih let … Imam zaupanje v ljudi, verjamem, da lahko premikajo gore, ko se povežejo okrog določene teme, cilja in delajo skupaj. V kampanji Moj glas, moja izbira smo prvič ogromno delali z dijaki. Med šolskimi odmori so hodili na ulico in zbirali podpise. To so trenutki, ki so mi dali upanje za naprej, in dokaz, da bodo tudi nove generacije, ki prihajajo, fajtale za pravo stvar. Mislim, da bodo ti fajti uspeli samo, če bodo sodelovale različne generacije.

Pred kratkim sem razmišljala o moči skupnosti in kot primer navedla prav vas in kampanjo Moj glas, moja izbira. Omenili ste, da vas je vmes zapustilo nekaj ljudi, pa so prišli novi, s katerimi ste očitno vzpostavili izjemno vez.

Med kampanjo, ki je trajala tri leta, niso bili vsi ves čas enako vpleteni. V zadnjih desetih letih se je ekipa vedno osveževala in rasla. Dogaja se življenje, priložnosti za druge službe, poroke, materinstvo in porodniške. Težko je delati s takim tempom, kar vedno bolj vidim tudi pri sebi – pri meni je še ta neugodna okoliščina, da to delam v prostem času, ob službi. Pred letom in pol se je zamenjal del najožje ekipe. Vsakič znova povem, da so punce, ki so takrat prišle, rešile kampanjo, saj so prinesle novo energijo, noro željo, ideje in moč, da to izpeljemo do konca. To se mi zdi najlepša stvar pri aktivizmu. Da se včasih kdo pojavi kot luč, pomaga pri akciji ali dveh, potem pa se umakne, nato se pojavi ali vrne kdo drug in nadaljujejo delo. Ravno te luči, ki se prižigajo in ugašajo, na koncu ustvarijo svetlobo, ki potiska vse naprej.

Imate občutek, da ima beseda aktivizem v Sloveniji negativno konotacijo?

Nikoli nisem razmišljala o tem. Zdi se mi, da ob besedi aktivizem pomislimo na ljudi, ki so kritični, težijo oblasti, so kdaj nadležni z vztrajnostjo. Vse to tudi zares smo. Kar se je morda z Inštitutom 8. marec spremenilo in na kar sem najbolj ponosna, je to, da se kot družba veliko bolj zavedamo, da je naš glas pomemben, da če gremo na volitve ali se udeležimo referenduma, oddamo podpis v podporo predlogu zakona, lahko tistih trideset minut, ki si jih vzamemo za to, spremeni stvari. Vsak človek, tudi če se ne identificira kot aktivist, je lahko del pozitivne družbene spremembe.

Vedno pravi: Ljudje so pametni, niso lutke, prepoznajo dobro stvar in se postavijo zanjo. FOTO: Voranc Vogel

Kaj je bil prelomen trenutek, ko ste se odločili, da boste zagnali kampanjo Moj glas, moja izbira?

To je bil trenutek, ko je ameriško vrhovno sodišče sprejelo odločitev, da bo ženskam vzelo reproduktivne pravice. Čez noč je na milijone žensk izgubilo svobodo odločanja o lastnem telesu in življenju. Takrat sem študirala v ZDA in iz prve roke videla obup, žalost in nemoč žensk. Temu je sledilo opazovanje popolne nesposobnosti demokratske stranke, ki je takrat vladala. Takrat je v pogovoru s prijateljico Sarah ­Durieux, ki je zagnala kampanjo za vpis pravice do splava v francosko ustavo, nastala ideja, da moramo vzpostaviti gibanje, ki bo naredilo nekaj za zaščito reproduktivnih pravic v Evropski uniji. Da Evropa ne bi postala Amerika. Ponosna sem na to, da je to gibanje nastalo in zraslo v naši lepi mali Sloveniji in da temelji na zgledu povezovanja žensk s celotnega političnega spektra, ki so ob osamosvojitvi stopile skupaj in zagotovile, da imamo svobodo odločanja o rojstvu otrok zapisano v ustavi.

Takrat je bila to zgolj ideja. Še na začetku je malo ljudi verjelo, da vam dejansko lahko uspe nekaj premakniti v evropskem parlamentu. Ste vi verjeli?

Nisem. Sem človek, ki verjame v to, kar je treba narediti, razmišljam, kakšna je pot do spremembe, potem pa se podam na to popotovanje in vso pot razglabljam, ali bo uspelo ali ne. Ko smo začeli kampanjo Moj glas, moja izbira, je pomagalo, da nismo vedeli, v kaj se podajamo. Nismo vedeli, da bo trajalo toliko časa in da bo na poti toliko ovir. Precenjevali smo sebe in podcenjevali zahtevnost naloge, da moramo zbrati milijon podpisov. Ampak ko v Inštitutu 8. marec začnemo delati, nekako ne verjamemo v poraz. Čeprav se lahko zgodi kak poraz, ne verjamemo, da lahko bitko za skupno vrednoto na dolgi rok izgubimo, če delamo za nekaj, kar pomaga k dostojnemu življenju vseh ljudi. Zato smo kljub temu, da je v tej kampanji velikokrat kazalo, da nam ne bo uspelo, vedno znova našli način, da smo se pobrali, šli naprej in nadaljujevali boj.

Pomembno se mi zdi, da se lotimo kampanj s pripravljenostjo, da lahko tudi izgubimo. Pri kampanji Moj glas, moja izbira je bilo zame pomembno, da postavimo temo reproduktivnih pravic žensk na zemljevid Evropske unije in vzpostavimo gibanje, ki bo sililo Evropsko unijo, da preneha gledati stran, ko ženske umirajo, in se začne aktivneje ukvarjati z njihovimi pravicami. Že to je bila zmaga, tako da o končnem rezultatu nisem toliko razmišljala.

Zgodba o materi, ki ima zelo slab dan in naredi nedopustno napako

Ker ste bili tako blizu, bi najbrž res bolelo, če vam ne bi uspelo?

Bi, definitivno. Dan pred glasovanjem je kazalo, da bomo izgubili. Dobili smo neuradne informacije, kako so znotraj ljudske stranke poslanci iz Slovenije diskreditirali kampanjo. Nemški poslanci so umaknili podporo z 'argumentom', da smo se oglašali o genocidu v Gazi in da zato naše kampanje ne morejo podpreti. Dogajala se je tudi zakulisna trgovina za glasove pri drugih temah. Takrat se mi je za trenutek zamajal svet, ker sem imela občutek, da bo šlo toliko dela v nič. Potem smo imele s puncami zvečer sestanek v stanovanju naše članice, ki živi v Strasbourgu.

Vsakič, ko ne vemo, kaj narediti, se usedemo v krog in vsaka pove svoje mnenje. Najlepša stvar, ki se je takrat zgodila, je bila, da nobena ni rekla, da bomo odnehale. Vse so govorile, da se bomo, tudi če bomo izgubile, domislile naslednjega koraka, in če bo treba, še enkrat zbrale milijon podpisov in znova šle v evropski parlament. Tedaj sem se zavedela, da sem zgradila ekipo, ki je močnejša od mene, in da bo ta ekipa nesla idejo naprej, zato na dolgi rok ne moremo izgubiti.

S kakšnimi inovativnimi orodji ste premagovali ovire med kampanjo za zbiranje podpisov in nato za prepričevanje evropskih ­poslancev?

Najbolj pomembno orodje, ki ga imamo in s katerim se razlikujemo od marsikoga, je nepopustljivo, trdo delo. Ta kampanja je uspela samo zato, ker smo delali tudi 18, 19 ur na dan in na nobeni točki nismo popustili. Vedno znova smo razmišljali o novih možnostih, kako lahko dosežemo cilje. Zelo pomembna je bila odločitev, da se bomo preselili v Bruselj, da bomo dali zasebno življenje na stran in tam šli na vsak sestanek, na katerega bo mogoče iti. Odločili smo se, da bomo, tudi če bomo izgubili kampanjo, dobili vsaj nove prijatelje in zaveznike. Ravno ta stkana zavezništva z različnimi svetovalci in evropskimi poslanci, od Evropske ljudske stranke do Levice, Socialnih demokratov, Liberalcev in Zelenih, so omogočila, da smo na koncu dobili glasovanje.

Po glasovanju v Strasbourgu ste dejali, da bodo prvi štirje tedni novega leta ključni. Zakaj?

Ker zdaj poteka oblikovanje odgovora evropske komisije. Do drugega marca se mora odločiti, ali bo podprla kampanjo Moj glas, moja izbira ali ne. Sprejeti morajo načrt in idejo, kako se tega lotiti. Številni sestanki in pogajanja, ki jih bomo imeli, niso tako vidni, ker potekajo za zaprtimi vrati in ker gre večinoma za tehnične pogovore. Ampak čez deset dni bomo spet odšli v Bruselj in do začetka marca nas evropski politiki ne bodo mogli spregledati. Preveč je na kocki, da ne bi naredili vsega, da bi EU končno naredila to, kar je v njeni moči, in zaščitila življenje žensk.

Novinarska konferenca po glasovanju v Strasbourgu. FOTO: Črt Piksi

Moj glas, moja izbira ima dobro zasnovano in izpeljano kampanjo na družbenih omrežjih. Učinkoviti ste, hitri, odzivni. Kako gledate na družbena omrežja? So za vas nujno zlo ali učinkovito orodje za nagovarjanje javnosti?

Ena od najboljših knjig, ki sem jih lani prebrala, je Careless People. Napisala jo je Sarah Wynn-Williams, nekdanja direktorica za javne politike pri facebooku. Na primeru facebooka s pozicije insajderja pokaže, kako delujejo družbena omrežja v lasti multimilijarderjev in kako se zavestno odločijo, da bodo ustvarjali in izkoriščali stiske ljudi za dobiček. Zasnovana so tako, da pritegnejo čim več pozornosti, da na njih preživimo vedno več časa, ne glede na to, kakšne negativne učinke to povzroča pri posameznikih in v družbi. Eden od primerov v knjigi je zavestno oglaševanje lepotnih izdelkov ranljivim dekletom, ki so negotove in imajo težave s samopodobo ... To je samo primer, učinki so lahko še veliko hujši. Klepetalnik chatgpt je pred kratkim pomagal najstniku pri samomoru in ga celo odvračal od tega, da bi poiskal pomoč pri bližnjih. Elon Musk je ravno te dni možnost, da s pomočjo umetne inteligence njegovega podjetja na omrežju x iz slik žensk in celo otrok odstranijo obleke, zagovarjal kot svobodo govora, čeprav je pri otrocih šlo dobesedno za pedofilske podobe. Naša pozicija na Inštitutu 8. marec je, da moramo biti na družbenih omrežjih, ker so tam ljudje. Pomembno je, da smo tam prisotni, glasni, da nenehno odpiramo teme in jih vnašamo v javni prostor. Družbena omrežja so bila eden od ključnih elementov kampanje Moj glas, moja izbira. So pa zares začela delovati šele, ko smo jih bolje povezali z akcijami na terenu.

Kako je potekalo zakulisno prepričevanje evropskih poslancev?

Šli smo na stotine sestankov. Postopek je v bistvu jasen, uradno se je treba napovedati, oni te sprejmejo. V tem procesu me je presenetilo, da je večino ljudi zanimala samo vsebina. Ko smo se pogovarjali z njimi, jim predstavili argumente, pokazali na statistike in pojasnili, kaj in kako bi ta predlog dejansko naredil, so nam bili vedno znova pripravljeni prisluhniti. Zame je tudi to ena od najpomembnejših stvari – da so mi ta kampanja in ljudje, ki smo jih srečevali, vrnili nekaj vere v institucije in možnosti sprememb, ki jih te institucije močno potrebujejo.

Niste politična figura, ste pa ena od najbolj vplivnih osebnosti v Sloveniji. Se zavedate te svoje moči, se kdaj sprašujejte o tem?

Imam malo drugačen pogled na to, ker verjamem, da je največja moč, ki jo imam, da sem del skupnosti ljudi, ki se povezujejo okrog jasnih idej, ki lahko izboljšajo življenje ljudem in družbeno delovanje, verjamejo vanje in se za to borijo. Ne verjamem v moč stricev iz ozadja ali v to, da lahko en vplivnež spremeni potek zgodovine. Mi je pa na drugi strani kdaj žal, ko gledam, koliko dejanske moči imajo politiki oziroma ljudje na odločevalskih položajih ter koliko več bi lahko s to močjo naredili.

Čedalje več Hrvatic naredi splav v Sloveniji

Če bi imeli možnost, da bi za en dan postali kdorkoli na svetu – kdo bi si želeli biti? In zakaj?

Ostala bi kar jaz. Rada imam svoje življenje, lepo mi je, kar počnem, in ne razmišljam, da bi bila nekdo drug ali pa koga vse bi še rada spoznala. Bi si pa želela imeti en dan čisto brez obveznosti, ko svet ne bi obstajal in bi bila lahko samo doma in brala. Branje je zame način pobega in mi omogoča, da sem lahko nekdo drug. Če bi si lahko izbrala en trenutek v knjigi, v katerem bi hotela biti, je to prizor iz knjige Ronja, razbojniška hči, ko Ronja in Birk kričita in kličeta pomlad. To se mi zdi lep trenutek sreče, pri katerem bi bila z veseljem zraven.

V enem od intervjujev ste takoj po glasovanju rekli, da vam »praktično nič v življenju ne gre res dobro od rok, razen mogoče aktivizem in poskusi spreminjanja sveta«. Ampak – ali ni to vse? Je sploh še kaj več od tega, da poskusiš spremeniti svet?

Verjamem, da je vsako delo častno in da če ga opravljaš pošteno in pri tem ne goljufaš, v resnici delaš stvari, ki so vredne. Bi si pa želela, da bi, karkoli bom počela v življenju, malo manj izgubljala ključe, pozabljala na uro, mešala termine sestankov in bila bolj organizirana, ker bi bilo vsem okrog mene lažje (smeh).

Zbiranje podpisov je potekalo eno leto. FOTO: Voranc Vogel

So vas domači kdaj poskušali odvrniti od nenehnega boja? Zavoljo duševnega miru in vaše varnosti?

Vem, da mami in očija ter stare starše zelo skrbi, ampak mi tega nikoli niso hoteli preprečiti ali vplivati na moje odločitve. Res so moja velika opora. Mami in oči sta v zadnjih mesecih večkrat prišla v Bruselj in bila z menoj ob najpomembnejših trenutkih.

Tudi vam je najbrž lažje, ker nimate odprte še ene fronte?

Mislim, da mi je lažje, a hkrati se nisem nikoli spraševala o tej svoji poti. Najbolj pomembno se mi zdi, da mi nikoli nihče ni rekel: 'Kaj ti je pa tega treba?' Ali pa: 'To pa ni pravo delo.' Ali pa 'Tega pa ne smeš početi.' Šli so z mano na ta nori vlak smrti. Najlepše je bilo, ko mi je babica iz Maribora za božič rekla: 'Veš, nič drugega ni pomembno, samo to, da ste dobili glasovanje in nekaj spremenili. Zame je to najpomembnejša stvar. Tako strah me je bilo, da vam ne bo uspelo. Hotela sem, da vam uspe, ker ste tako trdo delali in ker si tako močno želite spremembe.' Takrat sem začutila, da tudi ona diha z mano v tej kampanji, da vse spremlja in res verjame v to, da je treba stvari v Evropi spremeniti na bolje.

Leto se je komaj dobro začelo. Kaj si želite, da bi vam prineslo?

Mir.

V kakšnem smislu? Kaj vam predstavlja mir?

Vedno rečem: 'Fajtajmo dalje in gremo naprej.' A želela bi si leta, v katerem bi lahko bili mirni in ne bi potrebovali intervencij Inštituta 8. marec ali kampanje Moj glas, moja izbira. Žal mislim, da letošnje leto ne bo takšno. Začelo se je grozno, z novimi vojnami, tesnobo, grožnjami. Želim si, da bi se stvari umirile. Če se ne bodo, bo edina možnost, tako kot vedno, da fajtamo dalje.