Samo Zver, vodja Kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana, je odkrit sogovornik, čeprav ga to, kot pravi, včasih tepe: opozarja na krivice v zdravstvu, razlaga o izzivih, pred katere ga postavlja bolezen, dopoveduje, da potrebujemo le nekaj več strpnosti in odkrit pogovor.
»Moram reči, da so čudni časi. Vsak gleda samo na to, kje in koliko bo zaslužil. Seveda je za delo – pri nas je to težko delo – treba dobiti zasluženo plačilo. Vendar pa bi morali kakšne reči narediti, ne da bi te kdo prosil, ne da bi bil zanje plačan. Tega ni in to me moti. Verjamem, da se to sliši kot stare altruistične sanje. Zdi se mi, da imamo vedno manj občutka za težave drugih. A nekatere stvari se lahko zelo preprosto rešijo – s pogovorom. Samo pogovarjati se je treba, poslušati ljudi, jih poskušati razumeti, jim ustreči, če gre. So pa nekateri bolniki tudi zelo nesramni, agresivni. Napadajo in žalijo medicinsko osebje. Na oddelku imamo zaposlene tudi temnopolte sestre, pa se najdejo kakšni, ki so nestrpni. Do tega ne smemo imeti tolerance. Takrat pokličemo policijo, verjetno bi jo lahko in morali večkrat. Treba se je odzvati in zaščititi osebje. Pritožijo pa se seveda tudi bolniki. Pogosto gre sicer za nerazumevanje v komunikaciji. Zdravniki dostikrat rečejo: 'Nimam časa za pogovor.' Seveda ga imaš, saj je to temelj. Je pa res, da to dojameš morda šele po desetih, dvajsetih letih dela. Prej to redkokdo zna. Predvsem ker nas tega nihče ne uči.«
| Delova osebnost leta
Komentarji