Do manjkajoče zelene elektrike z izkoriščanjem vode

Srednjeročno bo povečanje kapacitet odvisno od državne strategije in od tega, kateri projekti bodo imeli potrebno soglasje.

Objavljeno
05. september 2019 06.00
Posodobljeno
05. september 2019 06.00
Izvršni direktor sektorja proizvodnje v HSE Matjaž Eberlinc meni, da bi gradnja HE na srednji Savi povečala zanesljivost preskrbe z elektriko, zanjo pa bi uporabili domače znanje. FOTO Leon Vidic/Delo
Brezogljična družba je cilj, ki nima alternative. Poti do tja je več, vse pa so zahtevne. Vsaka država jih ubira po svoje, se bojuje s časom in številnimi notranjimi ovirami. V trendu so razmisleki o trajnostni mobilnosti, ki kažejo, da bo prihodnost – električna. Poraba elektrike se povečuje in se bo še naprej, dejstvo pa je, da bo morala biti to zelena elektrika, pridobljena iz družbi in okolju prijaznejših obnovljivih virov energije. Kar je za Holding Slovenske elektrarne (HSE), ki je največji proizvajalec električne energije v Sloveniji, še poseben izziv.

O slovenski energetski prihodnosti, trajnostnem razvoju in načrtih HSE na tem področju smo se pogovarjali z izvršnim direktorjem sektorja proizvodnje v HSE Matjažem Eberlincem. Skupina HSE proizvede skoraj polovico vse svoje električne energije iz obnovljivih virov (OVE), kar pomeni 70 odstotkov vse »zelene elektrike« v Sloveniji.


Gospod Eberlinc, ali so evropski cilji o razogljičenju (32-odstotni delež OVE do leta 2030) po vašem mnenju realni? Jih bo Slovenija dohajala?


Z novimi projekti bomo stavili na obnovljive vire energije, predvsem na vodo in veter. Največji potencial za to je na srednji Savi.
Kako bo Slovenija lahko uresničevala cilje EU, bo odvisno od tega, kaj bomo zapisali v nacionalni energetsko-podnebni načrt. To je dokument na ravni države, ki nam ta hip manjka, a je v pripravi in ga vsi deležniki nestrpno pričakujemo. Smiselno bi bilo, da bi dovolj natančno opredelil cilje, ki jih mora država doseči, namreč realni delež OVE v končni rabi energije. Doseganje ciljev bo odvisno predvsem od novih velikih energetskih objektov iz OVE in ukrepov učinkovite rabe energije. Slovenija ima sicer kar nekaj energetskega potenciala, ki bi ga lahko izkoristila za proizvodnjo elektrike, a jo pri tem omejujejo naravne danosti ter obsežna okoljsko zaščitena območja, kot so Natura 2000, ekološko pomembna območja, naravni rezervati. Novih proizvodnih virov pa ni mogoče zgraditi od danes do jutri. Če jih želimo vključiti, so potrebni dolgoročno načrtovanje, leta priprav in konsenz z vsemi deležniki, predvsem pa celovita presoja vplivov na okolje in učinkovitejše umeščanje objektov v prostor.


Kakšne so vaše projekcije rasti potreb po elektriki in kolikšen delež naj bi pokril HSE?


Naše projekcije izhajajo iz poročil Agencije za energijo o stanju na področju energetike v Sloveniji. Pričakujemo, da se bo poraba energije v prihodnjem obdobju zaradi elektrifikacije ogrevanja oziroma hlajenja ter večjih potreb industrije in prometa povečevala za en odstotek na leto. Če želi biti Slovenija energetsko neodvisna in samozadostna, bo torej potrebovala dodatnih približno 300 gigavatnih ur elektrike na leto. To je, denimo, enomesečna proizvodnja elektrike na reki Dravi ali v Tešu.


Kako zagotoviti dovolj elektrike, ne da bi s tem ustvarjali dodatni ogljični odtis?


Z novimi projekti bomo stavili na obnovljive vire energije, predvsem na vodo in veter. Ukvarjamo se s postavitvijo fotovoltaičnih elektrarn, ki zdaj v našem portfelju predstavljajo zanemarljiv del. Trenutno je celotna moč inštaliranih enot en megavat. Eno vetrno polje na Štajerskem je v fazi umeščanja v prostor, razmišljamo o umeščanju še enega. Največji potencial za povečanje proizvodnje pa vidimo v hidroenergiji, namreč na reki Savi, ki je bila zgodovinsko predvidena za ta namen. V celoti naj bi izkoristili in povezali zgornjo, srednjo in spodnjo Savo. Pomembna bo tudi skrb za obstoječi portfelj, redno in investicijsko vzdrževanje in nadgradnjo vseh sistemov, ki omogočajo zanesljivost obratovanja in boljšo učinkovitost.

Srednjeročno bo povečanje kapacitet odvisno od sprejete strategije na ravni države, od tega, kateri projekti bodo imeli pozitivno mnenje ali širše soglasje.


image
V HSE se zavedamo odgovornosti tako do okolja kot do prostora v najširšem pomenu besede, poudarja Matjaž Eberlinc. FOTO Leon Vidic/Delo


Bo potrebni letni prirastek proizvodnje elektrike izključno iz OVE?


Kot podjetje v lasti države si seveda prizadevamo za uresničevanje energetskih ciljev in zmanjšanje izpustov CO2. Prioriteta so projekti iz OVE, zelena energija, ne smemo pa pozabiti tudi na konvencionalne vire, na termo objekte, plinske elektrarne, tudi jedrsko energijo. Ti so pomembni zato, da imamo stabilen elektroenergetski sistem. Razpršena proizvodnja iz obnovljivih virov, vetra in sonca, ne zagotavlja zadostne stabilnosti. Temu so namenjeni konvencionalni viri. Potreben je pravi miks. Ta hip ima država zelo dobro kombinacijo virov, po tretjino iz termo, nuklearnih in OVE. Vsak vir ima svojo funkcijo. Nuklearka »drži« pasovno energijo, termoelektrarne sekundarno regulacijo, torej stabilnost, in ob zmanjšanju vodnatosti nadomešča hidrologijo, hidroenergija pa se prilagaja trenutnim razmeram.


Politični vrh se ogreva za izgradnjo drugega bloka JEK. Kakšno je vaše stališče do jedrske energije?


Jedrska energija je konvencionalni vir, ki ne poslabšuje ogljičnega odtisa, zato bo v prihodnje vsekakor dobrodošel. Razlogov za to je več, zadosten pa je seveda že zasledovanje podnebnih ciljev. Drugi blok NEK terja resno obravnavo že zaradi povečevanja ali vsaj ohranjanja stopnje samooskrbe Slovenije z električno energijo  in zaradi racionalnega zagotavljanja zanesljivosti oskrbe. Zahteva pa konsenz vseh deležnikov, politike, strokovne javnosti in presojevalcev vplivov na okolje. Zavedati se je treba, da ob vseh razpoložljivih tehnologijah, resnih alternativ z zanesljivo proizvodnjo in sprejemljivimi vplivi na okolje pravzaprav ni veliko, če sploh so.


Voda, sonce, veter in drugi OVE imajo vsak svoje specifične omejitve, od naravnih danosti do percepcije javnosti in cene oziroma potrebnih finančnih vlaganj. V kateri smeri bo šel razvoj OVE v Sloveniji, kje imamo največ manevrskega prostora?


Vsi omenjeni viri energije so v svetu priznani kot okoljsko in družbeno sprejemljivi ter učinkoviti načini proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov. Slovenija ima predvsem velik neizkoriščen hidropotencial, ki bi lahko prispeval k dvigu ciljev OVE. Menim, da bi morali v prihodnje pospešiti razvoj projektov velikih in malih hidroelektrarn, koriščenja vetrnega potenciala kot tudi večjih sončnih elektrarn.


Vaše HE na Dravi, Savi in Soči zagotavljajo približno tretjino vse slovenske elektrike iz OVE. Ali ti viri dovolj hitro nadomeščajo energijo, pridobljeno iz fosilnih goriv, kako kaže z gradnjo HE na srednji Savi?


Obstoječi viri na Savi, Dravi in Soči ne morejo nadomestiti elektrike iz fosilnih goriv, za to bi potrebovali nove zmogljivosti. Na Savi imamo osem hidroelektrarn, štiri v zgornjem delu in štiri v spodnjem. Manjkata HE Mokrice in srednji del. Načrti o devetih ali desetih hidroelektrarnah na srednji Savi, izdelani v 70. letih, se niso bistveno spremenili. Z njimi bi oba obstoječa dela verige povezali v zaključeno celoto in optimirali njeno delovanje. Sava je namreč trenutno izkoriščena le 30-odstotno. Zavedamo se sicer ovir, kot so Natura 2000, posebno vodovarstveno območje, značilnosti Ljubljanske kotline. A če pogledamo primere dobre prakse iz tujine, na primer Avstrijo, vidimo, da je mogoče izkoristiti vodni potencial in obenem najti rešitve za sobivanje vseh habitatnih tipov rastlinskih in živalskih vrst. S tem, da bi izkoristili domače znanje in kapacitete za zgraditev takih objektov, bi makroekonomske učinke še okrepili. Hkrati bi povečali tudi zanesljivost preskrbe elektroenergetskega sistema. Zdaj namreč razpršena proizvodnja iz OVE to zanesljivost zmanjšuje, zato je potreben večji obseg sistemskih elektrarn.


Koliko časa bi potrebovali za objekte na srednji Savi?


V povprečju traja umeščanje takega objekta v prostor od tri do pet let, gradnja pa od 3,5 do štiri leta. Če bi šli sukcesivno, bi lahko do leta 2030 zgradili dve hidroelektrarni. Želene učinke bi dosegli šele z zgraditvijo celotne verige. To bi lahko trajalo do 30 let. Trenutno se na projektu še vedno usklajuje koncesijska pogodba.


image
Slovenija ima predvsem velik neizkoriščen hidropotencial, pravi Matjaž Eberlinc. FOTO Leon Vidic/Delo


Zdi se, da smo Slovenci naklonjeni sončnim elektrarnam. Kolikšen je delež energije iz malih sončnih elektrarn glede na druge OVE?


Delež energije malih sončnih elektrarn v portfelju HSE glede na druge OVE je zanemarljiv. V Sloveniji je inštaliranih okoli 270 megavatov moči, a to je razpršena proizvodnja, razpršeno lastništvo, lastnikov je več kot 5500, skupno proizvedejo le okoli 250 gigavatnih ur, kar je manj kot pet odstotkov celotnega deleža električne energije iz OVE. To je manj od enomesečne proizvodnje elektrike na Dravi oziroma samo en do dva odstotka celotne proizvodnje v Sloveniji. Poleg tega gre za proizvodnjo v omejenem obsegu – če ni sonca, ni elektrike. Zato v HSE razmišljamo o vključitvi hranilnikov, kar pa naložbe lahko močno podraži. Rešitev je lahko v ekonomiji obsega, večjih sončnih elektrarnah. HSE bi na primer gradil sončne elektrarne na nasipih kanalov in vključil še hranilnike. Energijo, ki bi jo proizvedel podnevi, bi shranil in jo uporabil, ko bi jo potrebovali, recimo za sistemske storitve oziroma zagotavljanje stabilnosti elektroenergetskega sistema.


Kakšne so perspektive elektrike iz fosilnih goriv, s tem pa Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje? Kako je tam z izpusti, koliko investirate v njihovo zmanjšanje?


Obratovanje Premogovnika Velenje je za zdaj predvideno do leta 2054, kar je tudi življenjska doba bloka 6 v Tešu. Blok 5 naj bi delal do leta 2030, potem bo trajno ustavljen. Blok 5 smo revitalizirali, dogradili naprave, ki zagotavljajo, da so emisije izpustov pod dovoljeno mejo in skladne z okoljevarstvenimi predpisi. Emisije NOx in SO₂ v dimnih plinih smo močno zmanjšali, od leta 2010 za tri četrtine. Razmišljamo o scenariju, da bi predčasno, okoli leta 2040, zaprli Premogovnik Velenje in Teš. To bi bilo ekonomsko sprejemljivo, je pa odvisno od sprejetja zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje, ki ga je napovedalo ministrstvo za infrastrukturo.


Koliko odpadkov pridela termoelektrarna, kaj počne z njimi?


Stranski produkti izgorevanja premoga in čiščenja dimnih plinov v termoelektrarni so elektrofiltrski pepel, žlindra in sadra. Na leto se jih v Tešu nabere okoli 700.000 ton. V skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem in slovenskim tehničnim soglasjem iz teh izdelujemo stabilizat, ki ga vgrajujemo v področje sanacije ugreznin med Šoštanjskim jezerom in Velenjskim jezerom, da vzdržujemo pregrado.


Proizvodnjo vodika naj bi povečali, postavili polnilno postajo in jo ponudili občini za polnjenje avtobusov na vodik.
Kaj pa boste s pepelom iz Energetike Ljubljana, ki so ga iz Moravč preusmerili v vašo trboveljsko družbo in s tem razdražili civilne iniciative?


Energetska družba Trbovlje ima dovoljenje za začasno skladiščenje elektrofiltrskega pepela, ki je klasificiran kot nenevaren odpadek in ga je mogoče v naslednjih fazah uporabiti. Ta hip je zadeva ustavljena, čakamo na dodatne analize sestave pepela. Predstavili jih bomo lokalni skupnosti in se potem odločili o nadaljnjih korakih. Družba je nameravala pepel začasno skladiščiti, v kasnejši fazi pa bi ga uporabila kot gradbeni material.


Direktor direktorata za energijo na MZI Hinko Šolinc je pred časom omenil, da bi v Tešu lahko iz presežkov elektrike delali vodik in ga uporabljali za pogon avtobusov. Kakšni so vaši načrti in kako se vanje vključuje lokalna skupnost?


Teš ima vso potrebno infrastrukturo, vodik že proizvaja in ga uporablja za hlajenje generatorjev. Ideja je, da bi to proizvodnjo povečali, postavili polnilno postajo in jo ponudili lokalni skupnosti za polnjenje avtobusov. V Velenju naj bi kupili štiri avtobuse na vodik, v Šoštanju pa dva. Sofinanciral bi jih Eko sklad. Gre za razvojni projekt, zdaj smo v fazi pridobivanja dokumentacije. Ogledati si moramo še, kako zadeva funkcionira na primerljivih projektih v tujini, nato bomo začeli postopke pridobivanja soglasij.


Vodik pa »poganja« še en vaš projekt. Družba HESS (Spodnjesavske elektrarne) je pred kratkim podpisala pogodbo z Institutom Jožef Stefan o sofinanciranju projekta P2G. Kako je nastala ta pobuda in kaj bo prinesla?


Gre za projekt Power-to-Gas, P2G. Štiri družbe s področja elektrike in plina so se dogovorile, da se vključimo v skupni projekt, v katerem bi trenutne presežke elektrike shranjevali tako, da bi proizvajali vodik. Zakaj skupaj s plinarji? Ker je mogoče vodik injektirati v plinovodni sistem, v naslednji fazi pa bi lahko z vodikom in ogljikovim dioksidom skozi postopek metanizacije
Naprav ne bomo vzdrževali po času, ampak po dejanskem stanju, in s tem zmanjšali stroške.
proizvajali metan in ga prav tako injektirali v plinovodni sistem. Pri tem bi lahko uporabili CO2, ki ga Teš zdaj emitira v zrak, za kar plačuje čedalje dražje emisijske kupone. Razmisliti velja, ali bi bilo tako zajemanje CO2 ekonomsko vzdržno. Srednjeročno bi torej iz presežkov elektrike proizvajali vodik in ga morda injektirali v plinovodni sistem, dolgoročno pa bi proizvajali metan.


Kako sta digitalizacija in avtomatizacija spremenili dejavnost energetike?


Digitalizacija pomeni prožnost, omogoča nam prilagajanje spremembam na trgu in spremembam nacionalne in evropske zakonodaje. Ena takih zakonodajnih sprememb je na primer določilo, da se obračunski interval voznih redov skrajša z ene ure na 15 minut. To za nas pomeni štirikrat več dela. Čeprav bo določilo najbrž začelo veljati šele leta 2021, bomo v HSE nanj pripravljeni že letos.

Lotili smo se tudi poenotenja procesov vzdrževanja. S platformo SAP, ki je v sklepni fazi implementacije v štirih družbah skupine HSE, bomo srednjeročno prešli na prediktivno vzdrževanje, ki pa nam bo, ciljno gledano, zmanjšalo redne in investicijske stroške vzdrževanja. To pomeni, da naprav ne bomo vzdrževali po času, ampak po dejanskem stanju, cikli se bodo lahko podaljšali ali skrajšali, in to z zmanjšanjem tveganja za izpade in z večjo zanesljivostjo obratovanja.


Kolikšno pozornost namenjate okoljskim projektom?


Okoljski projekti so med glavnimi projekti v HSE, saj se zavedamo odgovornosti tako do okolja kot do prostora v najširšem pomenu besede. Zato so vsi objekti načrtovani v najboljši razpoložljivi tehnologiji (BAT). Prav tako vlagamo v nadgradnje objektov – čistilnih naprav, prehodov za vodne organizme, urejanje novih otočkov in mirnih območij za živali, sodelovanje pri okoljskih projektih – za zagotavljanje čim boljšega okoljskega stanja in sprejemljivosti energetskih objektov v prostoru.