Pomembno je, kaj kdo zna, in ne, kako je videti

Sogovorniki tetovaže zakrivajo z oblačili in nakitom.
Objavljeno
09. julij 2018 10.00
Posodobljeno
05. julij 2018 17.06
Otroci učitelje pregledajo od glave do pet. A glede na pogostost tetovaž med mladimi verjetno čez nekaj let ne bo nenavadno, če bodo učitelji potetovirani. Foto Shutterstock
Dolga brada, »odštekana« barva las, uhani po obrazu in tetovaže niso merilo, kaj kdo zna in koliko je primeren za izbrano delovno mesto, se strinjajo trije sogovorniki s tetovažami. Zaupali so nam svoje izkušnje z razgovorov in odzive delodajalcev v službi.
 

Pozitivni odzivi strank


Lara, ki dela v prodajalni, ima 13 tetovaž. Po vsem telesu, najbolj so opazne po rokah. »So na precej vidnih mestih,« pravi sogovornica, ki na razgovorih za službo pove, da ima tetovaže. »Nočem, da delodajalec dobi vtis, da se sprenevedam z zakrivanjem, prisegam na iskrenost. Večina odzivov je podobnih, niso jim všeč, želijo, da se zakrijejo. Pravzaprav lahko zakrijem vse z oblačili in nakitom, so na takšnih mestih,« je razkrila Lara, ki jo veseli, da se je njen zdajšnji delodajalec navadil nanje.

»Pravzaprav nisem imela težav, kakršne sem pričakovala. V polovici leta, odkar delam v prodajalni, nisem dobila slabega komentarja od strank, žalitev, pridig. Njihovi odzivi so pozitivni, sprašujejo me, kako se odločim zanje, ali tetoviranje boli, kdo doda, da bi tudi on imel kaj takega,« je pripovedovala. Če bi bila ona v vlogi delodajalca, je ne bi motile na osebju? »Mene to še bolj pritegne, saj je to znak izkazovanja sebe, svoje odprtosti. Tetovaže so zadnja stvar, ki bi pokazala, koliko je kdo sposoben za katero delovno mesto,« je razmišljala sogovornica, ki se uči tetovirati.
 

Premislek, kam s tetovažo


Tudi študentka Tjaša, ki se izobražuje na pedagoški fakulteti, pravi, da je tetovaže na kandidatih za zaposlitev ne bi motile, če bi bila ona tista, ki bi izbirala kader. Ima tri, odloča se za četrto. Vse so na očem manj izpostavljenim mestih – tudi zato ker v prihodnosti ne bi rada imela težav pri zaposlitvi. »Počasi postaja bolj čudno, če nimaš tetovaže, kot če jo imaš,« opaža. A ker bo nekega dne službovala v osnovni šoli, se zaveda, da bi lahko bile tudi ovira za njeno kariero, zato, preden se poda na lov za novo tetovažo, premisli, kje jo bo imela.

»Pazim, da je na takšnem mestu, da jo lahko prekrijem. Zdi se mi namreč, da bi bile pri kakšnem delodajalcu lahko sito pri izboru kadra, saj gre za delo z otroki. Otroci te pregledajo od glave do pet, vse opazijo. Verjetno bi tudi starši učitelja čudno gledali, če bi imel ogromne tetovaže na vidnih mestih,« je pojasnila. Hkrati opaža, da ima vse več mladih tetovaže. »Prav zato verjetno čez nekaj let ne bo nenavadno, če bodo učitelji potetovirani,« predvideva Tjaša.
 

Dreadlocki ovira


Matej je samozaposlen, dela v navtiki. Če bi zaposloval on, se pri izboru kadra zagotovo ne bi oziral na zunanji videz, odločno pove. »Tetovaže, uhani, odštekane pričeske – to nima nobene zveze z osebnostjo človeka. Pomembno je, kaj kdo zna, in ne, kako je videti,« pravi sogovornik, ki ima več kot deset tetovaž. Potetovirani so leva roka, obe zapestji, oba komolca, noga pod kolenom, rebra, v nosu in pod ustnico ima uhane, petnajst let pa dreadlocke. Prav ti so bili ovira, ko se je dogovarjal za delo nočnega receptorja v enem od blejskih hotelov. Delo bi dobil, če bi jih odstranil, si spremenil pričesko. A tega ni storil.

Drugih težav na razgovorih za službo ni imel. »Vedno pridem v dolgih oblačilih, odstranim uhane, a po luknjicah sklepajo, da jih nosim. Vsakič premislim o tem, da vse to zakrijem, ker je okolje, v katerem bivamo in delujemo, vendarle majhno. Povsem drugače je v Avstriji, kjer sva delala z ženo. Tam so zaposleni potetovirani, denimo, po glavi, imajo veliko uhanov na obrazu ... Tudi pri nas v navtiki se v delavnicah, kjer izdelujemo jadrnice, nihče ne ukvarja z videzom,« je razkril. Želi si, da bi takšno držo imeli povsod.