Predstavitvena informacija

Prednosti trajnostnega razvoja in koncepti nefinančnega poročanja podjetij

V času nastajanja tega zapisa poteka zasedanje 74. generalne skupščine sveta Združenih narodov, na katerem se svetovni voditelji usklajujejo glede ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, del sveta protestira proti brezbrižnosti in nezmožnosti globalne politike, da se učinkovito spopade s problemi segrevanja ozračja, za nameček pa so nas avstrijski in italijanski strokovnjaki seznanili z realnim tveganjem, da se bo del ledenika Planpiniceux na Mont Blancu odlomil in zgrmel v dolino pod sabo.

Objavljeno
07. oktober 2019 09.01
Posodobljeno
07. oktober 2019 09.02
Tadej Recek, menedžer pri Deloitte Slovenija d. o. o. FOTO: Deloitte Slovenija
Tadej Recek, menedžer pri Deloitte Slovenija d. o. o.
Tadej Recek, menedžer pri Deloitte Slovenija d. o. o.
Verjetno se na tej točki sprašujete, kakšna je povezava med trajnostnim razvojem podjetij in ledeniki, Združenimi narodi in okoljskimi protesti. Deloittov odgovor je preprost – skupna točka je okolje, natančneje aktivnosti za njegovo ohranitev po najboljših zmožnostih. Medtem ko Organizacija združenih narodov poskuša doseči globalen politični konsenz za varovanje okolja in ljudje na nujnost ohranitve okolja opozarjajo s protesti, lahko podjetja svoj del prispevajo s prehodom na trajnostni model delovanja oziroma s trajnostnim razvojem svojih aktivnosti. 

Treba je poudariti, da koncept trajnostnega razvoja ne pomeni samo zmanjševanja negativnih vplivov, ki jih ima podjetje na okolje, ampak obsega tudi področja, kot so zagotavljanje enakopravnih možnosti za vse družbene skupine, zagotavljanje nediskriminatornega delovnega okolja in drugih socialno-ekonomskih vidikov delovanja podjetja.

image
Zaradi podnebnih sprememb se talijo ledeniki in lomijo ledene gore. FOTO: Deloitte Slovenija


Napredek pri trajnostnem razvoju podjetij in gospodarstva na splošno je najlažje spremljati na podlagi podatkov o nefinančnem poslovanju, ki jih podjetja javno objavljajo. V Sloveniji je področje nefinančnega poročanja urejeno v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1J). Omenjeni zakon velikim podjetjem med drugim nalaga tudi pripravo izjave o nefinančnem poslovanju podjetja, ki mora vključevati ključne nefinančne kazalnike uspešnosti po posameznih ključnih dejavnostih podjetja, informacije o pomembnih okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic in še bi lahko naštevali. Objava minimalnega nabora nefinančnih informacij je za podjetja sicer zakonsko predpisana, kakršnakoli dodatna pobuda podjetij glede seznanjanja javnosti s svojimi aktivnostmi na področju trajnostnega razvoja pa je večinoma odvisna predvsem od njihove lastne samoiniciativnosti.

Drugače kot v podjetjih, kjer je večina aktivnosti usmerjena v dosego finančnih ciljev, pri Deloittu menimo, da za področje trajnostnega razvoja lahko rečemo, da gonilna sila za napredek ne izhaja iz direktne ekonomske logike, ampak vsaj delno iz čedalje večjega zavedanja o tem, da še zdaleč ni vseeno, kakšen je vpliv podjetja na širše družbeno okolje, v katerem deluje. Ob tej trditvi je seveda na mestu vprašanje, zakaj bi javnost sploh morale zanimati informacije o trajnostnem delovanju podjetij in kaj ima od vsega tega podjetje, ki takšne informacije objavlja? Odgovori na ta vprašanja se bodo bralcem članka verjetno zdeli samoumevni, pa vendarle menim, da nič ne škodi, če nekaj vrstic vseeno namenimo njihovemu zapisu. 

image
Pri Deloittu menijo, da ni vseeno, kakšen vpliv ima podjetje na okolje, v katerem deluje. FOTO: Deloitte Slovenija

 
Okvir poročanja o trajnostnem razvoju

Kot velja za večino učinkovitih poročil, je treba tudi informacije o trajnostnem razvoju združiti v preprosto in vsebinsko sklenjeno celoto, ki bo razumljiva za končne prejemnike informacij. Za pomoč pri zbiranju in poročanju nefinančnih informacij dandanes obstaja vrsta globalnih iniciativ in poročevalskih standardov, ki so nastali izključno za potrebe poročanja nefinančnih informacij.

Najbolj znan in sprejet način zbiranja in poročanja nefinančnih informacij so t. i. standardi nefinančnega poročanja oz. standardi GRI, ki jih je razvila organizacija Global Reporting Iniciative oziroma GRI na kratko. GRI je neodvisna mednarodna organizacija, katere cilj je pomagati organizacijam, da zainteresirano javnost na strukturiran in pregleden način obveščajo o svojih aktivnostih in dosežkih na področju trajnostnega razvoja. Organizacija GRI je v ta namen razvila že omenjene standarde nefinančnega poročanja, ki se v grobem delijo v dve skupini – v prvi so univerzalni standardi, ki so namenjeni vsem vrstam podjetij in institucij, v drugi pa so tematski standardi, kot so ekonomski (serija standardov 200), okoljski (serija standardov 300) in socialni (serija standardov 400).

Prednost poročanja nefinančnih informacij v skladu z GRI se kaže predvsem v dejstvu, da so standardi zasnovani v modulski strukturi, posamezni moduli pa se med sabo prepletajo, kar podjetju omogoča jasno in strukturirano podajanje informacij. V praksi se standardi GRI uporabljajo tako, da si podjetja ob poročanju v skladu z univerzalnimi standardi izberejo še relevantne tematske standarde. Povedano konkretno: če podjetje v svojem proizvodnem procesu porabi veliko količino vode, bo v poročilu o trajnostnem razvoju poleg informacij, zbranih za potrebe poročanja po univerzalnih standardih, med drugim poročalo tudi podatke v skladu s standardom GRI 303 – voda in druge snovi.

Druge, širši javnosti manj znane organizacije, ki spremljajo napredek pri trajnostnem razvoju, so še švicarsko podjetje Covalence SA, ki objavlja indeks uglednosti največjih svetovnih podjetij z vidika okoljskega in socialnega upravljanja podjetij ter etičnosti njihovega delovanja, združenje ACCA, ki podeljuje nagrade za trajnostni razvoj, in pobuda organizacije UN Global Compact glede nefinančnega poročanja, ki članice spodbuja, da javno objavljajo trajnostna poročila o svojem delovanju. Kljub raznovrstnim nagradam za trajnostni razvoj in pobudam organizacij za promocijo nefinančnega poročanja podjetij pa še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj konkretno ima podjetje od vsega tega.

image
Določene organizacije spremljajo napredek podjetij pri trajnostnem razvoju. FOTO: Deloitte Slovenija

 
Princip aktivnega korporativnega državljanstva
Princip aktivnega korporativnega državljanstva (angl. Corporate Citizenship) se nanaša na pravne osebe in v praksi pomeni odnos podjetja do spoštovanja svoje pravne, etične in socialno-ekonomske odgovornosti do okolja, v katerem deluje. Povedano poenostavljeno – po principu aktivnega korporativnega državljanstva se podjetje obravnava kot človek državljan, v tej luči pa se nato spremlja prispevek podjetja k blagostanju okolja in ljudi.

Če na koncept trajnostnega razvoja pogledamo skozi prizmo aktivnega korporativnega državljanstva, lahko postavimo hipotezo, da obveščanje zainteresirane javnosti o aktivnostih in dosežkih na področju trajnostnega razvoja pripomore k izboljšanju percepcije podjetja v javnosti, saj s poročanjem o svojem napredku podjetje sporoča svojo zavezanost k aktivni vlogi v širšem družbenem okolju, v katerem deluje. Repozicioniranje podjetja kot do okolja in družbe prijazne organizacije posledično lahko prinese pozitivne eksternalije, ki jih omenjam v nadaljevanju članka.

Informacije o trajnostnem razvoju so pomembne tudi za druge deležnike podjetja 
Za začetek razjasnimo vprašanje, kdo je deležnik povprečnega podjetja. Deležniki podjetij so skupine ljudi ali organizacije, ki lahko s svojim delovanjem bistveno vplivajo na poslovanje podjetja. Običajno se mednje uvrščajo zaposleni, lastniki podjetja, dobavitelji, lokalne skupnosti itd. Na tem mestu lahko postavimo tezo, da pozitivna percepcija deležnikov podjetju prinaša tudi pozitivne finančne učinke. Treba je sicer poudariti, da je finančne učinke, ki jih ima pozitivna percepcija podjetja, težko izmeriti, saj se manifestirajo v obliki prihrankov zaradi večje učinkovitosti zaposlenih (ta pa izhaja iz večje pripadnosti zaposlenih podjetju), večjega zanimanja zunanjih iskalcev zaposlitve (kar podjetju omogoča, da privabi najboljše kadre, kar teoretično spet vpliva na učinkovitost delovne sile), povečanja zvestobe kupcev in tako naprej. Priznajmo si – nihče od nas ne bi bil pretirano ponosen na dejstvo, da je zaposlen v podjetju, ki ima za sabo dolgo zgodovino onesnaževanja in degradacije naravnega okolja ter nepoštenega ali neetičnega odnosa do svojih dobaviteljev in zaposlenih, če naštejem samo nekatere vidike delovanja podjetij. Po drugi strani pa se vsi verjetno lahko strinjamo z diametralno nasprotno trditvijo, da bi se kot zaposleni veliko bolje počutili v podjetju, ki ob zasledovanju finančnih ciljev obenem tudi zmanjšuje svoj ogljični odtis, uvaja nove tehnologije za čiščenje procesnih vod, zaposlenim pa omogoča pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo – takšno podjetje bo zelo verjetno v družbi bolje sprejeto kot pa podjetje, ki je znano po okoljskih škandalih in izsiljevanju dobaviteljev.

Kljub neoprijemljivosti pozitivnih učinkov, ki izhajajo iz napredka pri trajnostnem razvoju, pa podjetja, ki se jim je v javnosti že uspelo pozicionirati kot trajnostno naravnana, že profitirajo zaradi večje zvestobe njihovih kupcev in zaposlenih – pomislite samo na medijsko odmevno objavo sodelovanja med svetovno znanim proizvajalcem športne obutve in eno izmed organizacij, ki se ukvarja s čiščenjem odpadne plastike iz oceanov. Rezultat sodelovanja med omenjenima organizacijama je linija športne obutve, ki je 100% narejena iz odpadne plastike, pobrane iz svetovnih oceanov. Na podlagi pozitivnih finančnih rezultatov in odzivov javnosti si je proizvajalec športne obutve celo zadal cilj, da bo do leta 2020 vso obutev izdeloval izključno iz odpadne plastike iz oceanov. 
 
Sistematično zbiranje nefinančnih informacij o svojem delovanju lahko podjetju prinese tudi priložnosti za optimizacijo in prihranke
Če izvzamemo primer proizvajalca obutve, ki ga omenjam v prejšnjem odstavku, se podjetjem zbiranje podatkov o nefinančnem delovanju lahko »splača« tudi na drugačen način – s sistematičnim zbiranjem nefinančnih informacij se namreč poveča tudi možnost za odkritje priložnosti za optimizacijo ali prenovo posameznih komponent v poslovnih procesih podjetja, kar posledično pomeni prihranke na stroškovnem delu izkaza poslovnega izida. Za plastično razlago napisanega vzemimo primer zbiranja informacij o trenutni energijski intenzivnosti posameznih proizvodnih procesov v podjetju. Z izračunom količnika energijske učinkovitosti (ta je specifičen za vsako podjetje) se ugotovi začetno stanje za vsakega od proizvodnih procesov, ki so predmet analize. V naslednjem koraku sledita določitev ciljnega oz. želenega stanja in ocena prihrankov v obliki zmanjšanja stroškov zaradi povečanja učinkovitosti posameznega proizvodnega procesa. Opisani primer seveda predstavlja zelo poenostavljeno situacijo, saj izboljšanje energijske učinkovitosti v realnosti med drugim zelo verjetno pomeni tudi investiranje v nove stroje in drugo proizvodno opremo (kar pa za podjetje pomeni kup drugih problemov), dejanski prihranki pa nastopijo šele po povrnitvi stroškov investicije. Ne glede na uporabljene poenostavitve pa lahko trdimo, da obstaja neizpodbitna pozitivna povezava med trajnostnim delovanjem podjetja in finančnimi prihranki, ki nastanejo kot rezultat.

Članek si bom dovolil zaključiti s trditvijo, da se nas večina Evropejcev dandanes zaveda, da moramo kot posamezniki v sedanjosti in prihodnosti bolje skrbeti za svoje okolje, kot pa smo to počeli v preteklosti. Napočil je čas, da se to zavedanje prenese tudi v korporativno mentaliteto podjetij.