Slovenci na poti k idealni hrani, ki je ekološka in lokalna

Pobuda »kupujmo slovensko« je stara toliko kot naša država, le jakost njenega glasu v času niha. Različno pa je tudi njeno ozadje, argumentacija. Medtem ko je na začetku precej nekritično trkala na potrošniško narodno zavest in poveličevala slovensko preprosto zato, ker je slovensko (in daje kruh slovenskim delavcem), se je skozi leta in cikle izkristaliziralo prepričanje, da je domača hrana vredna kupčeve pozornosti predvsem zato, ker je kakovostnejša, bolj sveža, bolj zdrava.

Epidemija novega koronavirusa je tu odigrala pozitivno vlogo, in to ne samo na strani povpraševanja. Celo proizvajalci so se v izrednih razmerah zaprtih meja in pretrganih dobavnih verig od koncepta popolne globalizacije začeli obračati h koreninam. Ali vsaj v regijo. Tisti seveda, ki jim je bližnja ponudba surovin in repromateriala to dopuščala.



In potrošniki? Lani opravljena raziskava, ki jo je naročilo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je vnovič dokazala, da je za Slovence poreklo blaga nadvse pomembno. Navdušuje jih celo bolj kot oznaka »ekološka pridelava«. Uvodoma omenjena pobuda je torej dobila med epidemijo še večji pospešek tudi med končnimi kupci. Ne le zato, ker trgovina na primer ne bi zmogla dobavljati svežih živil, sadja in zelenjave iz uvoza, pač pa zato, ker so se spet lahko prepričali, da je preskrba z bližnje kmetije (sploh če omogoča dostavo na dom) preprostejša, hrana pa resnično sveža in okusna, pogosto tudi ekološko pridelana.

Iskre je z zadovoljstvom razpihnilo tudi ministrstvo za kmetijstvo, ki je pozivalo: »Kupujmo slovensko hrano in s tem podprimo slovenske proizvajalce, saj se v teh časih trudijo in tvegajo več, da nam omogočajo preskrbo s polnovredno in kakovostno lokalno hrano.« Poudarjalo je varnost preskrbe; dobavne poti so doma krajše, manj je posrednikov pri ravnanju z živili, manjša so tveganja za okužbo, sledljivost je zagotovljena. Pričakovati je, da bo precej potrošnikov ta preskrbovalni vir ohranilo tudi v »novi normalnosti«, še posebej če se bodo prijeli dovolj udobni dostavni kanali.

Naša super hrana

Posamezni proizvajalci seveda poudarjajo prednosti svoje ponudbe, a ker je splošno znano, da »vsak berač svojo malho hvali«, je nujno, da za promocijo poskrbijo neodvisne institucije. Ta je v resnici precej starejša od epidemije. Nacionalni portal o hrani in prehrani Prehrana.si popisuje številne prednosti lokalno pridelane hrane, od ekonomskih učinkov (zagotavlja delovna mesta in zmanjšuje revščino) do okoljskih, zdravstvenih in socialnih koristi. Za ekološko pridelana živila velja, da pripomorejo k zdravju posameznika in okolja, če pa so ob tem še lokalnega izvora, se njihova hranilna vrednost in trajnostni vpliv pomnožita. Po formuli: ekološko + lokalno = idealno. »Lokalno« po zakonu o kmetijstvu pomeni pridelano na celotnem območju Slovenije.

In ker je vse to v družbenem interesu, država ni stala ob strani. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano promovira slovensko hrano že od leta 2013, sprva pod sloganom Lokalna kakovost. Leta 2016 je z zakonom o promociji začelo nacionalni projekt Naša super hrana. Vzpostavilo je nacionalno shemo kakovosti Izbrana kakovost (prva nacionalna shema, ki poudarja slovensko poreklo) in vanjo povabilo vseh osem sektorjev pridelave in predelave hrane (mleko, meso, sadje, zelenjava, žita, oljčno olje, grozdje in vino ter med). Za zdaj so se v shemo vključili pridelovalci in predelovalci govejega in perutninskega mesa ter mleka in sadja. Za splošno promocijo shem kakovosti je država na primer letos namenila 250.000 evrov.

Partnerji v projektu si prizadevajo, da bi se količine pri nas pridelane in predelane kakovostne in varne hrane za nacionalno samopreskrbo nenehno povečevale in da bi pridobili zaupanje slovenskih potrošnikov. Cilj ministrstva je tako doseči 90-odstotno odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, pri čemer bi navezanost domačega potrošnika na lokalno hrano stabilizirala lokalno pridelavo in spodbudila rast živilskega sektorja.

Zaželena enotna oznaka

Projekt prek spletnega portala in družbenih omrežij nagovarja tako potrošnike kot proizvajalce. Ena najbolj obiskanih podstrani portala je, denimo, zemljevid lokalnih pridelovalcev, kjer se kmetovalci, predelovalci in zadruge lahko brezplačno predstavijo in olajšajo pot do lokalne hrane tistim potrošnikom, ki radi nakupujejo neposredno od lokalnih pridelovalcev in predelovalcev. Po informacijah ministrstva se je obisk te strani med epidemijo povečal za skoraj sto odstotkov, za več kot polovico pa je zraslo tudi število kmetij, ki se tam predstavljajo.

Shema Izbrana kakovost je prva nacionalna shema kakovosti, ki omogoča, da se kakovostno slovensko hrano, ki je pridelana in predelana v Sloveniji, enotno označi, tako da jo kupec na trgovskih policah laže prepozna. Znak Izbrana kakovost – Slovenija lahko uporabljajo pridelovalci in predelovalci, ki so pridobili istoimenski certifikat. Z njim se zavezujejo k izpolnjevanju nadstandardnih pogojev pridelave in predelave ter k rednim in izrednim nadzorom nad varnostjo in kakovostjo živila. Seznam vseh certificiranih pridelovalcev oziroma rejcev in predelovalcev je objavljen na spletnih straneh ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Po koncu prve triletne kampanje Naša super hrana so analizirali njene učinke in ugotovili »bistveno povečanje prepoznavnosti pomena in vsebine znaka Izbrana kakovost – Slovenija. Znak postaja med potrošniki vedno bolj prepoznaven in vreden zaupanja. Kampanja je spodbudila tudi spremembe v nakupnih navadah potrošnikov v smeri iskanja lokalno pridelanih živil.« Tako je uradno stališče, v javnosti pa je ob tem slišati očitke, da pozicioniranje vse v Sloveniji pridelane hrane – ne glede na način pridelave ali reje – pod krovno oznako Izbrana kakovost vnaša zmedo celo med strokovnjake in nabavnike. Nemara bo tu še odločevalcem potreben kak dodaten razmislek.

Trgovci v toku

Na atraktivnost lokalnih izdelkov stavijo tudi slovenski trgovci. Z degustacijami, nagovori prek plakatov, skupnimi nastopi itn. so se vključili v državne promocijske kampanje. Med seboj se kar kosajo, kdo bo postavil na police več izdelkov domačega izvora. Z deležem izdelkov slovenske predelovalne industrije v svoji ponudbi so se radi pohvalili od nekdaj, zdaj pa na posebnih mestih izpostavljajo posamezne kmetovalce, male podjetnike, mlade podjetnike in obujajo tradicijo pridelave domačih avtohtonih rastlinskih sort.



Njihovi poslovni modeli so različni, kot pomembno pa se je pokazalo, da so razmerja med partnerji dolgoročna, odnosi pa trdni. To omogoča dobaviteljem stabilno poslovno okolje, možnosti za dosego ustrezne kakovosti in visoko postavljenih kriterijev, potrošnikom pa trajno preskrbo z želenimi izdelki. Ker je znak Izbrana kakovost – Slovenija iskan in ugleden, so se začeli potegovati zanj pri izdelkih lastnih blagovnih znamk. Spar se na primer v svojem oglasnem sporočilu pohvali, da ima kot prvi trgovec celotno linijo svežega pakiranega piščančjega mesa lastne blagovne znamke certificirano pod oznako Izbrana kakovost – Slovenija.

Do samopreskrbe je še daleč

Od promocije lokalne pridelave do učinkovite samopreskrbe pa je, kot kaže, še precej daleč. Strokovnjakinja z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede dr. Martina Bavec je zelo kritična: »Že deset let ni bilo v Sloveniji narejene nobene tržne raziskave o usklajenosti domače ponudbe ekoloških pridelkov oziroma živil in povpraševanja po njej. Po grobi oceni je samopreskrba z ekološkimi pridelki slovenskega porekla le od 20- do 30-odstotna. Odločevalci še po 20 letih od prvega izdanega certifikata niso prepoznali ekoloških izdelkov kot sestavnega dela kmetijstva, in ne le nišnega, še vedno se dogaja, da ekološko vzrejene živali pridejo na trg kot konvencionalno meso, ker se pot med ekološko kmetijo in potrošnikom prekine. Podobno je pri mleku, trgovske police preplavljajo uvoženo ekološko mleko in mlečni izdelki.«

Po Bavčevi je za boljšo samopreskrbo ključno, da poskrbimo za minimalno prehransko varnost prebivalstva z osnovnimi živili. Tu je treba povečati deleže pri krompirju, krušnih žitih, zelenjavi, sadju in belih oljih ter morda razbremeniti njivske površine, ki so danes namenjene tistim delom kmetijstva, ki ima presežke in težave na trgu tudi zaradi presežkov v EU. Tak primer je mleko. Pomembna sta izvor oziroma poreklo hrane (to bi moralo biti označeno tudi na predelanih izdelkih) ter zagotovljena in ustrezno kontrolirana sledljivost pri svežih izdelkih tudi s sodobnejšimi metodami in analitsko podporo in ne le z izračunavanjem masnih bilanc.