»Z nezadovoljnimi delavci je podjetje težko uspešno«
Vlaganje v zaposlene se odrazi v njihovi zavzetosti, je pa to maraton, ne šprint, pravi Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn.
Odpri galerijo
Če hrana izhaja iz zelenega okolja, je po logiki veliko bolj zdrava, kot če je iz industrijskih območij. Morda se marsikdo ne zaveda, ampak »zeleno« je naša velika prednost, je prepričan Tomaž Žnidarič. FOTO: Blaž Samec
Za uspeh podjetja je ključno, da so zaposleni motivirani. Najpomembnejše za to pa je ustrezno vodenje sodelavcev, je prepričan direktor Ljubljanskih mlekarn Tomaž Žnidarič. Kot pravi, se v kriznih trenutkih, kakršni so zaradi covida-19 zdaj, minulo delo na tem področju zelo odraža. Če bi imeli že prej težave z motivacijo zaposlenih, bi jih težko na hitro motivirali samo zaradi krize, pravi.
Podjetje je prvi val epidemije kljub izzivom dobro prestalo, treba se je bilo hitro in odločno odzvati. Kot se je izkazalo, kupci v težkih razmerah prisegajo na uveljavljene blagovne znamke, pravi Žnidarič, saj so v Ljubljanskih mlekarnah v marcu prodali za petino več izdelkov kot leto pred tem, poskočil je njihov tržni delež.
Ekipa je z veliko truda zagotovila dovolj surovine za pokritje vseh potreb na trgu, zaposleni so delali vse dni v tednu. »Zaposleni so bili motivirani tudi v času, ko se je bilo treba prilagoditi in narediti še kakšno delo več, čutila se je pripadnost podjetju, vez se je še okrepila,« ugotavlja direktor Ljubljanskih mlekarn.
Posel na oddaljenem trgu se ne zgodi čez noč, nanj smo se pripravljali skoraj leto dni in tako je naneslo, da smo ga izpeljali ravno v času covida. Za nas je bil to gotovo primeren trenutek, saj je vsak dodaten posel v takih časih dobrodošel. Da smo uspeli izvoziti Planico na tako oddaljeno tržišče, je zagotovo uspeh.
Na kitajskem trgu nastopamo prek agenta, Slovenca, ki živi tam. Zelo dobro sodeluje z eno od spletnih trgovin, ki ima nekaj milijard evrov prometa. Planico v prvi fazi prodajamo samo prek interneta tako kot mleko, in odziv kupcev je zelo dober. Že pripravljamo drugo pošiljko.
Že v drugi polovici februarja smo ustanovili krizno skupino, ki se je dnevno srečevala, spremljala dogajanje, pripravljala ustrezne ukrepe. Najprej smo poskrbeli za ustrezno zaščito zaposlenih, delavci iz režije so, kolikor je bilo mogoče, delali od doma. Potem smo se začeli intenzivno ukvarjati s tem, kako zagotoviti zadostne količine mleka in kako organizirati proizvodnjo, da smo lahko zadostili vsem naročilom.
Potrošniki so si na začetku pandemije delali zaloge, tako da so se nam naročila v marcu zelo povečala. Velika zasluga gre ekipi, da smo uspeli v tako kratkem času zagotoviti dovolj mleka, embalaže, ostalih surovin. Zaposleni v proizvodnji so delali v treh izmenah, sedem dni na teden, prav tako logistika, da nam je uspelo zagotoviti izdelke na prodajnih mestih.
Iz izkušnje Ljubljanskih mlekarn lahko rečem, da potrošniki v krizi zaupajo blagovnim znamkam s tradicijo. Naš tržni delež je v tem času zelo narasel, prodajo smo v primerjavi z marcem lani povečali. Bil pa je velik upad naročil iz gostinstva, ampak z večjo prodajo v trgovini smo to nadomestili.
To je bil tretji izziv. Najprej so se naročila zelo povečala, potem smo se dnevno ukvarjali z vprašanjem transporta in omejitev pri prehajanju meja. Ministrstvo za kmetijstvo nam je bilo res v pomoč. Na začetku pandemije nam je šlo z izvozom kar v redu, nato so zelo upadli nekateri trgi, kjer so zelo odvisni od turizma, na primer Grčija. Hrvaška se zdaj popravlja, v Sloveniji pa se naše blagovne znamke zelo dobro prodajajo, tudi gostinstvo se počasi pobira. Prvi val covida-19 smo zelo uspešno izpeljali, celotna ekipa je opravila odlično delo.
Da, v takih trenutkih se pozna minulo delo. V zadnjih letih smo na tem področju veliko vlagali. Pa ne samo skozi plače, ki jih vsako leto povečujemo in so daleč nad povprečjem v branži, ampak skrbimo, da se zaposleni dobro počutijo v podjetju.
Organiziramo različna srečanja, imamo svoje športno društvo z vrsto možnostmi za športno udejstvovanje sodelavcev, predvsem pa bi izpostavil izobraževanje za zaposlene in mentorski sistem dela z novimi sodelavci. Vse to se zdaj odraža pri zaposlenih, pripadni so podjetju in zato ni težav, če je morda treba kdaj narediti dodatno delo. V času pandemije smo sodelavce še dodatno nagradili, poleg zneska, ki je bil zakonsko določen. Zaposleni so to cenili in tudi regres je bil visok. Skrbimo za naše zaposlene.
Dolgoročno zagotovo. Če ljudje niso zadovoljni, je podjetje težko uspešno. Zato je v zaposlene treba vlagati, si vzeti čas zanje. Je pa to maraton, ni šprint.
Težko bi izbral. Ker izhajamo iz živilske branže, je zeleno tisto, kar nam daje prednost. Slovenski potrošnik se vse bolj zaveda, da bomo dolgoročno imeli težave, če ne bomo ekološko osveščeni. 'Zeleno' je naša velika prednost. Prehrana, ki izhaja iz takšnega zelenega, zdravega okolja, je po zdravi kmečki logiki veliko bolj zdrava, kot če je iz nekega industrijskega območja. Na tem moramo graditi.
Tudi kategorija 'pametno' se mi zdi zelo pomembna. Lani smo v Ljubljanskih mlekarnah osvojili nagrado za industrijo 4.0, ki jo imamo vpeljano v delo. To je dokaz, da je tudi v prehranski industriji pametna tehnologija zelo pomembna. S tem se poveča produktivnost in zmanjša se možnost človeških napak.
Začne se na slovenskih kmetijah, od koder dobimo vse mleko, že pet let ga nismo kupili v tujini. Upam si reči, da imamo v Sloveniji najbolj kakovostno mleko. Vsi standardi kažejo, da to zagotovo drži znotraj naše skupine Lactalis, ki pa je največja mlekarska industrija na svetu. Zanimivost, ki jo lahko omenim v povezavi z industrijo 4.0 je, da mleko prvič pride v stik z okoljem, ko ga kupec natoči v skodelico.
Molžo kmetje opravijo z aparatom, mleko po ceveh teče neposredno v cisterne, ki jih kmetje pripeljejo na prevzemna mesta. Tam se opravi prva kontrola: naši šoferji vzamejo vzorce in nam jih posredujejo prek GPS, tako da lahko natančno sledimo izvoru mleka. Vzorce pregledamo, še preden šofer sploh pripelje v tovarno, in če kakovost kakor koli odstopa, morda se to zgodi v odstotku primerov, se sploh ne pretoči, kmeta pa kontaktiramo in ugotovimo, kje se je zalomilo.
Sledi pasterizacija, ki je v celoti vodena strojno. Pri nas v proizvodnji ni ljudi, je samo kopica cevi iz inoksa in tankov, zaposleni pa so v kontrolnih sobah, kjer prek informacijskega sistema vodijo in nadzirajo proces. Na primer, do katere temperature se mleko segreva, koliko časa, določajo raven maščobe. Nato se embalira in potuje v visoko regalno skladišče, kjer prav tako ni človeka.
Viličarji so avtomatski, samostojno, na podlagi povezanosti z informacijskim sistemom, pripravijo ustrezne palete z izdelki za izdajo, za nalaganje na tovornjake pa poskrbijo zaposleni. Med procesom naš informacijski sistem beleži vse, tako da poleg sledljivosti in kakovosti surovine spremljamo rok uporabe, vemo, kako je potekala proizvodnja, ali je proces tekel gladko.
Zaposleni so, vendar fizično ne prelagajo produktov, niso prisotni neposredno pri procesih, ampak delajo z računalniki. Omenil sem vlaganja v izobraževanja sodelavcev. Vsak od zaposlenih v podjetju se vsako leto udeleži vsaj enega izobraževanja, letos jih bo več. To poletje bomo izkoristili tudi za to, da bomo vse zaposlene vključili v izobraževanje o delu v večgeneracijskem okolju.
Ostanke embalaže – sestavljena je iz kartona, aluminija in zaščitne folije – iz proizvodnje zberemo in jih predamo pogodbenemu partnerju, da jih predela. Iz plastične folije izdeluje na primer nosilce papirnatih brisač, iz kartona pa papirnate brisačke, papirnate robčke, toaletni papir. Mi te izdelke kupujemo in tako se krog sklene, ni odpadnega materiala. Marsikdo bo rekel: kaj pa ostalo? Nekje je treba začeti, to je prvi, ampak velik korak k temu, da začnemo razmišljati o tem, da moramo nekaj narediti, da bomo zanamcem pustili lepši svet.
Velikokrat slišimo očitke, naj nehamo uporabljati embalažo. Ampak ta preprečuje kontaminacijo izdelka, z njo se zaščiti potrošnik in to je v živilski industriji na prvem mestu. Biti moramo razumni, torej pazljivi do naših potrošnikov in ustrezno ravnati z embalažo. O tem tudi ozaveščamo potrošnike, pomembno je, da vsi v tem sodelujemo.
Kontrolna točka vsake investicije – teh imamo za vsaj tri milijone evrov na leto – je vpliv na okolje. Namen je zmanjšati naš okoljski odtis, pa najsi bo to z manjšo uporabo energije, manj obremenjujočo embalažo ... Vsako leto zmanjšujemo porabo električne energije, plina, pare. V kratkem bomo pri enem od izdelkov nadomestili plastične slamice s papirnatimi, nekatere smernice bo določila tudi zakonodaja. Temu se prilagajamo in poskušamo biti prvi, pred konkurenco. Več za zdaj ne morem povedati.
Podjetje je prvi val epidemije kljub izzivom dobro prestalo, treba se je bilo hitro in odločno odzvati. Kot se je izkazalo, kupci v težkih razmerah prisegajo na uveljavljene blagovne znamke, pravi Žnidarič, saj so v Ljubljanskih mlekarnah v marcu prodali za petino več izdelkov kot leto pred tem, poskočil je njihov tržni delež.
Ekipa je z veliko truda zagotovila dovolj surovine za pokritje vseh potreb na trgu, zaposleni so delali vse dni v tednu. »Zaposleni so bili motivirani tudi v času, ko se je bilo treba prilagoditi in narediti še kakšno delo več, čutila se je pripadnost podjetju, vez se je še okrepila,« ugotavlja direktor Ljubljanskih mlekarn.
Kako so Kitajci sprejeli Planico, ki ste jim jo prvič poslali aprila? Ali je bila, gledano časovno, to smola ali sreča za prvo pošiljko?
Posel na oddaljenem trgu se ne zgodi čez noč, nanj smo se pripravljali skoraj leto dni in tako je naneslo, da smo ga izpeljali ravno v času covida. Za nas je bil to gotovo primeren trenutek, saj je vsak dodaten posel v takih časih dobrodošel. Da smo uspeli izvoziti Planico na tako oddaljeno tržišče, je zagotovo uspeh.
Na kitajskem trgu nastopamo prek agenta, Slovenca, ki živi tam. Zelo dobro sodeluje z eno od spletnih trgovin, ki ima nekaj milijard evrov prometa. Planico v prvi fazi prodajamo samo prek interneta tako kot mleko, in odziv kupcev je zelo dober. Že pripravljamo drugo pošiljko.
Kako se v Ljubljanskih mlekarnah soočate s koronavirusom?
Že v drugi polovici februarja smo ustanovili krizno skupino, ki se je dnevno srečevala, spremljala dogajanje, pripravljala ustrezne ukrepe. Najprej smo poskrbeli za ustrezno zaščito zaposlenih, delavci iz režije so, kolikor je bilo mogoče, delali od doma. Potem smo se začeli intenzivno ukvarjati s tem, kako zagotoviti zadostne količine mleka in kako organizirati proizvodnjo, da smo lahko zadostili vsem naročilom.
Delo z zaščitnimi maskami FOTO: Leon Vidic
Potrošniki so si na začetku pandemije delali zaloge, tako da so se nam naročila v marcu zelo povečala. Velika zasluga gre ekipi, da smo uspeli v tako kratkem času zagotoviti dovolj mleka, embalaže, ostalih surovin. Zaposleni v proizvodnji so delali v treh izmenah, sedem dni na teden, prav tako logistika, da nam je uspelo zagotoviti izdelke na prodajnih mestih.
Iz izkušnje Ljubljanskih mlekarn lahko rečem, da potrošniki v krizi zaupajo blagovnim znamkam s tradicijo. Naš tržni delež je v tem času zelo narasel, prodajo smo v primerjavi z marcem lani povečali. Bil pa je velik upad naročil iz gostinstva, ampak z večjo prodajo v trgovini smo to nadomestili.
FOTO: Blaž SamecKaj pa izvoz?
FOTO: Blaž Samec
To je bil tretji izziv. Najprej so se naročila zelo povečala, potem smo se dnevno ukvarjali z vprašanjem transporta in omejitev pri prehajanju meja. Ministrstvo za kmetijstvo nam je bilo res v pomoč. Na začetku pandemije nam je šlo z izvozom kar v redu, nato so zelo upadli nekateri trgi, kjer so zelo odvisni od turizma, na primer Grčija. Hrvaška se zdaj popravlja, v Sloveniji pa se naše blagovne znamke zelo dobro prodajajo, tudi gostinstvo se počasi pobira. Prvi val covida-19 smo zelo uspešno izpeljali, celotna ekipa je opravila odlično delo.
Poudarjate pomen motiviranih zaposlenih za uspeh podjetja. Ključno za to pa je ustrezno vodenje sodelavcev. Kako se je odrazilo vaše delo z zaposlenimi v kriznih razmerah in kako jih motivirate zdaj?
Da, v takih trenutkih se pozna minulo delo. V zadnjih letih smo na tem področju veliko vlagali. Pa ne samo skozi plače, ki jih vsako leto povečujemo in so daleč nad povprečjem v branži, ampak skrbimo, da se zaposleni dobro počutijo v podjetju.
Organiziramo različna srečanja, imamo svoje športno društvo z vrsto možnostmi za športno udejstvovanje sodelavcev, predvsem pa bi izpostavil izobraževanje za zaposlene in mentorski sistem dela z novimi sodelavci. Vse to se zdaj odraža pri zaposlenih, pripadni so podjetju in zato ni težav, če je morda treba kdaj narediti dodatno delo. V času pandemije smo sodelavce še dodatno nagradili, poleg zneska, ki je bil zakonsko določen. Zaposleni so to cenili in tudi regres je bil visok. Skrbimo za naše zaposlene.
PREBERITE TUDI:
Zadovoljni zaposleni in večja produktivnost, s tem pa večji dobiček podjetja, gresta z roko v roki ...
Dolgoročno zagotovo. Če ljudje niso zadovoljni, je podjetje težko uspešno. Zato je v zaposlene treba vlagati, si vzeti čas zanje. Je pa to maraton, ni šprint.
Spirit vas je izbral v skupino 19 podjetij, ki so postala ambasadorji slovenskega gospodarstva. V njih so prepoznali značilnosti, ki naj bi bile konkurenčne prednosti našega gospodarstva. To so: zeleno, ustvarjalno, pametno. Katero od teh področij se vam zdi ključno za Slovenijo in za vaše podjetje?
Težko bi izbral. Ker izhajamo iz živilske branže, je zeleno tisto, kar nam daje prednost. Slovenski potrošnik se vse bolj zaveda, da bomo dolgoročno imeli težave, če ne bomo ekološko osveščeni. 'Zeleno' je naša velika prednost. Prehrana, ki izhaja iz takšnega zelenega, zdravega okolja, je po zdravi kmečki logiki veliko bolj zdrava, kot če je iz nekega industrijskega območja. Na tem moramo graditi.
V Sloveniji je povprečno število krav na farmo manj kot 17. V tujini jih je po tisoč – gre za čisto proizvodnjo –, vsebnost maščob in beljakovin v mleku je tam nižja. FOTO: Jure Eržen
Tudi kategorija 'pametno' se mi zdi zelo pomembna. Lani smo v Ljubljanskih mlekarnah osvojili nagrado za industrijo 4.0, ki jo imamo vpeljano v delo. To je dokaz, da je tudi v prehranski industriji pametna tehnologija zelo pomembna. S tem se poveča produktivnost in zmanjša se možnost človeških napak.
Kaj pomeni industrija 4.0 v vašem podjetju? Jo lahko predstavite skozi zgodbo Alpskega mleka od kmeta do izdaje v vašem oddelku logistike?
Začne se na slovenskih kmetijah, od koder dobimo vse mleko, že pet let ga nismo kupili v tujini. Upam si reči, da imamo v Sloveniji najbolj kakovostno mleko. Vsi standardi kažejo, da to zagotovo drži znotraj naše skupine Lactalis, ki pa je največja mlekarska industrija na svetu. Zanimivost, ki jo lahko omenim v povezavi z industrijo 4.0 je, da mleko prvič pride v stik z okoljem, ko ga kupec natoči v skodelico.
Molžo kmetje opravijo z aparatom, mleko po ceveh teče neposredno v cisterne, ki jih kmetje pripeljejo na prevzemna mesta. Tam se opravi prva kontrola: naši šoferji vzamejo vzorce in nam jih posredujejo prek GPS, tako da lahko natančno sledimo izvoru mleka. Vzorce pregledamo, še preden šofer sploh pripelje v tovarno, in če kakovost kakor koli odstopa, morda se to zgodi v odstotku primerov, se sploh ne pretoči, kmeta pa kontaktiramo in ugotovimo, kje se je zalomilo.
Delo v proizvodnji opravljajo roboti, zaposleni pa so v kontrolnih sobah, kjer prek informacijskega sistema vodijo in nadzirajo proces. FOTO: Uroš Hočevar
Sledi pasterizacija, ki je v celoti vodena strojno. Pri nas v proizvodnji ni ljudi, je samo kopica cevi iz inoksa in tankov, zaposleni pa so v kontrolnih sobah, kjer prek informacijskega sistema vodijo in nadzirajo proces. Na primer, do katere temperature se mleko segreva, koliko časa, določajo raven maščobe. Nato se embalira in potuje v visoko regalno skladišče, kjer prav tako ni človeka.
Viličarji so avtomatski, samostojno, na podlagi povezanosti z informacijskim sistemom, pripravijo ustrezne palete z izdelki za izdajo, za nalaganje na tovornjake pa poskrbijo zaposleni. Med procesom naš informacijski sistem beleži vse, tako da poleg sledljivosti in kakovosti surovine spremljamo rok uporabe, vemo, kako je potekala proizvodnja, ali je proces tekel gladko.
PREBERITE TUDI:
Omenili ste, da v proizvodnji ni zaposlenih. Delovna mesta so se spremenila …
Zaposleni so, vendar fizično ne prelagajo produktov, niso prisotni neposredno pri procesih, ampak delajo z računalniki. Omenil sem vlaganja v izobraževanja sodelavcev. Vsak od zaposlenih v podjetju se vsako leto udeleži vsaj enega izobraževanja, letos jih bo več. To poletje bomo izkoristili tudi za to, da bomo vse zaposlene vključili v izobraževanje o delu v večgeneracijskem okolju.
Lani ste kot prvo podjetje v Sloveniji zaprli interno snovno zanko za embalažo Tetra Pak. Kako ocenjujete projekt po pol leta?
Ostanke embalaže – sestavljena je iz kartona, aluminija in zaščitne folije – iz proizvodnje zberemo in jih predamo pogodbenemu partnerju, da jih predela. Iz plastične folije izdeluje na primer nosilce papirnatih brisač, iz kartona pa papirnate brisačke, papirnate robčke, toaletni papir. Mi te izdelke kupujemo in tako se krog sklene, ni odpadnega materiala. Marsikdo bo rekel: kaj pa ostalo? Nekje je treba začeti, to je prvi, ampak velik korak k temu, da začnemo razmišljati o tem, da moramo nekaj narediti, da bomo zanamcem pustili lepši svet.
Predstavitev reciklaže ostankov embalaže iz proizvodnje FOTO: Uroš Hočevar
Velikokrat slišimo očitke, naj nehamo uporabljati embalažo. Ampak ta preprečuje kontaminacijo izdelka, z njo se zaščiti potrošnik in to je v živilski industriji na prvem mestu. Biti moramo razumni, torej pazljivi do naših potrošnikov in ustrezno ravnati z embalažo. O tem tudi ozaveščamo potrošnike, pomembno je, da vsi v tem sodelujemo.
Ni pa to edini projekt, kjer sledite trendom trajnostne naravnanosti. Kje podjetje ustvarja razliko, kje je ključ do prihodnje rasti?
Kontrolna točka vsake investicije – teh imamo za vsaj tri milijone evrov na leto – je vpliv na okolje. Namen je zmanjšati naš okoljski odtis, pa najsi bo to z manjšo uporabo energije, manj obremenjujočo embalažo ... Vsako leto zmanjšujemo porabo električne energije, plina, pare. V kratkem bomo pri enem od izdelkov nadomestili plastične slamice s papirnatimi, nekatere smernice bo določila tudi zakonodaja. Temu se prilagajamo in poskušamo biti prvi, pred konkurenco. Več za zdaj ne morem povedati.
