Varnost zdaj zagotavlja več virov energije
V Petrolu so zavezani strategiji, ki predvideva zeleni prehod, predsednica uprave Nada Drobne Popović pove tudi, da imamo možnosti za samopreskrbo, kar počnejo tudi v praksi. Če ne bomo vlagali zdaj, čez tri leta, ko se bodo razmere verjetno uredile in bomo spet imeli gospodarsko rast, ne bo kje dobiti več energije, pritisk na cene pa bo podoben kot zdaj. Potreba Geoplina po dodatnih sredstvih je upravičena, saj so zmanjšane dobave plina iz Rusije, ki jih je treba nadomeščati na trgu po bistveno višjih cenah. Podobne ukrepe so izvedli tudi v drugih državah. A nujni bi bili ukrepi na evropski ravni, sicer se bo neenakost še povečala.
V teh časih, ko se govori o podržavljanju Geoplina in kapicah na cene, kje so prioritete Petrola?
Potreba po dodatnih sredstvih v Geoplinu ni posledica regulacije cen v Sloveniji, temveč nedobave nominiranih količin iz Ruske federacije. Trenutna glavna prioriteta Petrola je zagotavljanje zanesljivosti preskrbe ob vzdržnem poslovanju. Mi smo zelo močno vpeti po tržnih deležih pri prodaji vseh treh energentov: naftnih derivatov, plina in elektrike. Pravzaprav smo pri vseh treh energentih na področju poslovanja z odjemalci v reguliranih razmerah, v resnici pa je to za nas zelo zahtevno obdobje.
Zelo pomemben delež v Petrolu imajo še vedno naftni derivati, tako v Sloveniji kot v regiji. Trenutno imamo regulacijo marže, ta je različna po državah, kjer poslujemo; v Sloveniji ta pokriva vse stroške družbe, ni pa zadostna, da bi pokrila ambiciozne načrte iz naše strategije, ki smo si jih zastavili do leta 2025.
Za zeleni prehod bi verjetno koristilo, če bi bili naftni derivati dražji?
To je res z vidika motivacije prehoda uporabnikov na zelene tehnologije in energente. Regulacija na plinu in elektriki za zaščitene odjemalce zajema določeno najvišjo ceno. Oba energenta kupujemo na odprtem trgu po borznih cenah. Trgovci smo sicer imeli neke nakupe že zagotovljene, imamo zelo konservativne politike, kako se zakupujejo nove količine, portfelj nikoli ni povsem odprt. Zakupi se delajo po kvartalih. Zato je bilo tudi s sklepom o regulaciji naloženo, da se v treh mesecih (od julija) pripravijo metodologije, kako bodo vračali razlike med tržnimi in reguliranimi cenami. Rok bo potekel oktobra.
Nekateri manjši dobavitelji plina so že odpovedali dobavo.
Opažamo, da nekateri s tega trga že odhajajo, ker je to breme za njihove male družbe in bilance, ki niso primerne za take razmere, preprosto preveliko.
Metodologije pa še ni, da bi se to vsaj malo uredilo.
Verjamem, da bo metodologija sprejeta ta mesec, to so tudi zaveze vlade. Metodologija bi verjetno pomagala tudi pri malih ponudnikih, da bodo znali sestaviti poslovni načrt oziroma se vsaj lažje odločili, ali sploh vidijo prihodnost v tem poslu.
Kako naprej ob sabotaži na Severnem toku in tehničnih težavah blizu naše meje?
Eno je trg plina; vemo, da je bila Slovenija res odvisna od ruskega plina, po podatkih Plinovodov je praktično vsaka molekula plina pri nas iz Rusije. Take hitre prehode je vedno zelo težko izvesti. Vsak proces v podjetju potrebuje določene priprave, ničesar se ne da spremeniti z danes na jutri, niti zamenjati dobavitelja niti poiskati nov vir. Statistični podatki kažejo, da je nekaj praznine zapolnil utekočinjeni plin, ruske dobave pa so se zelo zmanjšale. Zadnja poročila kažejo, da je delež ruskega plina le še devet odstotkov, medtem ko je bil lani 40 odstotkov. Posledice zapolnitve te praznine pa so izredno visoke cene. To se kaže neposredno kot veliko finančno breme pri dobaviteljih, kot je Geoplin.
Trenutno tako ne kaže na pomanjkanje plina, cene pa bodo ostale visoke. Odločitve za plin in tako visoko odvisnost so bile v preteklosti sprejete iz dveh razlogov, ker je bil to izredno ugoden in zanesljiv vir. Zato imamo danes tako zahtevne razmere, zanesljivih virov ni več, prav tako ni ugodnih. Razmere pa so se spremenile tako rekoč čez noč, z vojno v Ukrajini. Res so se cene začele spreminjati že po covidu-19, v epidemiji je povpraševanje izjemno padlo, nihče pa ni znal napovedati, kdaj se bo gospodarstvo spet postavilo na noge. Rast je znatno presegla napovedi, cene na borzah pa počasi rastejo že od takrat.
Na trgih industrija tekmuje s konkurenco, ki nima takih težav z zmanjšanimi dobavami in visokimi cenami.
Potem pa je prišla še ukrajinska kriza. Zdaj vsaka država rešuje težave in išče primerne ukrepe za pomoč svoji industriji in prebivalstvu, mi pa menimo, da bi bili veliko bolj ustrezni ukrepi na ravni EU. To je tudi temelj in bistvo EU. Tu se bo pokazalo, ali so temelji in pogodba o ustanovitvi EU še enaki kot nekoč.
Pri nas je vlada zagotovila zajetne vsote za jamstva za nakupe plina iz novih virov, v teh dneh pa se govori tudi o podržavljanju Geoplina, ki je zdaj v 75-odstotni lasti Petrola.
Geoplin ima dolgoročne pogodbe za dobave plina. Ampak v takih razmerah, ko ni zadostnih dobav plina iz Rusije, posledično so cene izredno visoke, je primerno, da se država vključi v reševanje razmer. To so nekatere države že naredile, Nemčija in Avstrija sta prevzeli glavnega trgovca s plinom. Kakšen bo dejanski scenarij v zvezi z Geoplinom, bo sicer odločila skupščina družbenikov, ki bo predvidoma sklicana do konca oktobra.
S kakšnimi vprašanji se na vas zdaj obračajo podjetja?
Pri nas je že zadnjih 30 let trend prehoda industrije na plin, ker je bil to najcenejši in najbolj okoljsko sprejemljiv energent, tudi zelo veliko podpor je bilo za ta prehod. Slovenija ima veliko industrije, zato je ta težava še bolj izrazita kot kje drugje, denimo na Hrvaškem, kjer smo tudi mi zelo močno prisotni. Hrvaška ni tako industrijska, glavno dodano vrednost dobijo v turizmu. Zato imajo bistveno manjši problem kot mi.
Če zdaj ne bomo vlagali, ne vem, od kod bomo dobili več energije čez tri leta, ko se bodo razmere uredile.
S slovenskimi podjetji smo tako v glavnem iskali alternativne možnosti. Tista, ki imajo to možnost, prehajajo na lahko kurilno olje, druga na naftni plin. Živilska industrija je zelo vezana na naftni plin, pa tudi druga podjetja čedalje bolj vlagajo v prehod. Varnost je zdaj dobila drug pomen. Alternativni vir je zdaj zelo pomemben, tudi v odnosu do kupcev. Vrednost pogodb, ko imaš alternativni vir in zagotavljaš dobavo v vsakem primeru, je danes čisto drugačna kot pred leti, ko to nikogar ni zanimalo.
Vsaka kriza prinese določene drugačne poglede na posel, ki jih pred dvema letoma še ni bilo. Nekatera podjetja pa nimajo možnosti prehoda na drug vir. Verjamem, da se bo to v kriznem načrtu v primeru pomanjkanja plina tudi upoštevalo, da bodo omejitve porabe najprej tam, kjer so druge možnosti.
Največji izziv pa vidimo v pripravi poslovnih načrtov za prihodnje leto, saj jih je težko sestaviti, če ne veš, koliko bo stala energija. Vsake cene industrija ne more prenesti v svoj poslovni model, obstajajo variacije, kaj lahko pri določenih cenah delajo in kaj lahko tudi prodajo na trgu. Oči vse industrije in Evrope so uprte v evropsko komisijo in ukrepe, ki naj bi jih ta sprejela konec oktobra.
Strošek energije je postal pomembna postavka v podjetjih.
Vsaka od večjih družb ima zdaj energetskega strokovnjaka. Če to pred časom ni bila tema kolegijev, je zdaj tema vsakega kolegija. Najprej je vprašanje, kaj lahko sami naredijo za manjšo porabo in nižje stroške, nato se začnejo pogovori, kateri izdelki prenesejo višje cene. Praktično nikogar v gospodarstvu ni več, ki ne bi poudaril, da je to v industriji resen problem. Ta industrija ima konkurenco, veliko je je izrazito izvozno usmerjene. Na trgih se tako srečujejo s konkurenco, ki niti nima težav z zmanjšanimi dobavami in visokimi cenami energije.
Če bi bil sprejet enoten evropski ukrep, bi vsaj podjetja znotraj EU imela podobne osnove za poslovanje, prednost bi imela le konkurenca s Kitajske ali ZDA. Danes pa vsaka država rešuje svoje težave. Rezultat tega je, da so bile določene države prisiljene najprej pomagati prebivalstvu, ker je cena prostega trga za kupno moč prebivalstva previsoka, ukrepov za industrijo pa sploh še niso sprejele. Druge države so precej lažje presodile, da bo prebivalstvo višje cene preneslo brez večjih težav, tudi priložnosti za varčevanje so tu največje, pomoč pa so v celoti namenile industriji za ohranjanje delovnih mest in konkurenčnost. V treh letih se bo ta industrija lažje izkopala iz krize. Razlike bodo tako čedalje večje.
Vi dobavljate vse te energente. Bi lahko z naftnim plinom in kurilnim oljem nadomestili zemeljski plin?
Vsega zemeljskega plina s kurilnim oljem in naftnim plinom s to logistiko verjetno res ne moremo nadomestiti. Lahko zagotovimo, da smo se na povečano povpraševanje ustrezno pripravili, povečali logistične zmogljivosti, podpisali smo pogodbe o dobavi kurilnega olja za Termoelektrarno Brestanica pa tudi za termoelektrarni Šoštanj in Trbovlje. To pomeni izredno povečane dobave, s sedanjimi logističnimi zmogljivostmi smo to sposobni izvesti. Ključno vlogo pri tem ima tudi železnica, ne zgolj ceste. Naš vhodni vir je Sermin, od tam mora energent v Zalog in Rače, da je distribucija postavljena optimalno.
Petrol je vključen v veliko projektov energetskih obnov, skupnosti in podobnega. Kakšni so učinki takih projektov v tem času?
Gotovo bodo lažje prebrodili visoke stroške energentov tisti, ki so v energetske prenove investirali. Pri energetskih obnovah zasledujemo tri cilje, znižanje emisij, kar je treba upoštevati tudi v tej krizi, drugi cilj je nižja poraba, s čimer se tudi sprosti pritisk cen, tretji pa so nižji stroški za lastnika ali uporabnika objekta. Pri nizkih cenah energentov zadnja dva cilja nista bila zelo pomembna, zdaj pa sta postala ključna. Povpraševanje po toplotnih črpalkah in sončnih elektrarnah je ekstremno, elektrodistributerji imajo težave s priklopi in so jih začeli omejevati, pa tudi dobavni roki so se zelo podaljšali.
Lesna biomasa je tudi večkrat omenjena kot nadomestilo za plin.
Smo v več kogeneracijah, več toplotnih sistemih. Tudi strošek biomase je zrasel v dveh letih, a mnogi so se odločili zamenjati plin z biomaso. Tudi nekatere industrije si postavljajo sisteme na biomaso.
Kakšne učinke pa imajo vaši vložki v obnovljive vire energije?
Petrol je bil daleč najbolj ambiciozen in je v zadnjih nekaj letih tudi naredil daleč največ zelenih projektov. Veliko smo investirali v veter, skupno imamo v regiji 70 megavatov moči vetrnih elektrarn in malih hidroelektrarn. Projekte nadaljujemo kljub izredno zahtevnim časom, tudi v Petrolu menimo, da je to strategijo treba nadaljevati, saj bomo te produkte nujno potrebovali. Če zdaj ne bomo vlagali, ne vem, od kod bomo dobili več energije čez tri leta, ko se bodo razmere uredile. Projekcije so, da se bo prihodnje leto poraba zmanjšala, a to so kriza in visoke cene. Ko se bodo razmere normalizirale, bo poraba spet zrasla, in če ne bo ponudbe, bodo pritiski na cene enaki kot zdaj.
Če hočemo povečati učinkovitost rabe energije, moramo elektrificirati vse, pravijo nekateri, tudi promet.
Elektrifikacija in zeleni prehod sta za Petrol dejstvo. Kako hitro se bo ta prehod zgodil, je odvisno od cen električnih avtomobilov, subvencijskih shem države in od baterij. Ko bodo cene avtomobilov in njihov doseg primerljivi s klasičnimi avtomobili – menim, da se bo to zgodilo kmalu, saj je ves razvoj avtomobilske industrije usmerjen v to –, bo prišlo do točke preloma, ko bo šlo zelo hitro naprej. Vprašanje pa je, kako bomo vsa ta vozila polnili. Takrat bo morala biti infrastruktura vzpostavljena in delujoča.
Petrol v svoji strategiji temu sledi, imamo ambiciozen načrt postavitve električnih polnilnic. Vzporedno s tem pa morajo iti učinkovita raba elektrike in naložbe v obnovljive vire energije ter hranilnike. Da bo ta raba optimizirana, bo zelo težko doseči, zato mora razvoj iti z roko v roki. Menim sicer, da bodo še razvijali tudi zelo učinkovite avtomobile na bencin in dizel, zraven bodo avtomobili na plin, bioplin ali sintetične pline. Polnilnic pa je pri nas in v regiji veliko, vozil še ni dovolj.
Samopreskrba je večkrat omenjena kot najboljša možnost za neodvisnost od geopolitičnih pritiskov. Je mogoča?
Potenciala sta dva. Prvi je sonce, ki je še zelo slabo izkoriščeno, drugi pa voda. Vetra je tudi nekaj, a te projekte je zelo težko umestiti v prostor. Mogoče bo zaradi te krize in vseh izkušenj kakšen projekt lažje pripeljati do točke uresničitve. Možnosti za samopreskrbnost imamo.
Rešitev, da ima vsak svojo sončno elektrarno, niti ni najbolj učinkovita, izgube so bistveno večje.
Kako je z dobavnimi verigami? Posel z naftnimi derivati je najbrž utečen?
Različne faze smo imeli pri dobavi naftnih derivatov. Takoj po začetku vojne v Ukrajini nam je izpadel vir iz Črnega morja, zato smo imeli nekaj zamud v distribuciji. Zdaj ne vidimo težav pri dobavi naftnih derivatov, a embargo na rusko surovo nafto še ni uveljavljen, to se bo zgodilo decembra, februarja pa še embargo na dva naftna derivata, ki ju prodajamo tudi mi. Opažamo, da bosta ta dva mejnika gotovo pomenila pritisk na cene. Sicer je dovolj časa za prerazporeditev trga, vendar bodo plovbe tankerjev daljše in dražje. Že zdaj so voznine bistveno dražje kot pred leti.
Rusija je z nafto zaslužila še več kot s plinom.
Zelo strateško so postavljali svoje naftovode in rafinerije. Slovenija ni na nobenem naftovodu, najbližji je na Madžarskem. Mi smo vedno bili bolj odvisni od morskega vira. Slovenija tako od Rusije ni odvisna, ruski dizel je imel lani pri nas zgolj štiriodstotni delež. Res pa je, da se pri takih prepovedih karte na trgu zelo premešajo.
Kako pa je z dobavami sončnih elektrarn in opreme?
Dobavni roki so dolgi, ni pa opaziti, da bi se dobavne verige trgale in da se česa ne bi dalo dobiti. Smo pa opazili, da so cene začele rasti, vse cene, od sončnih panelov do konverterjev, strmo rastejo. Pri teh cenah energije so vsi ti projekti vseeno ekonomsko upravičeni.
Ampak ljudi kljub vsemu skrbita kriza in draginja, bodo šli vlagat v dražje sončne elektrarne?
Rešitev, da ima vsak svojo sončno elektrarno, niti ni najbolj učinkovita, izgube so bistveno večje. Treba bo več delati na skupnostih in na souporabi hranilnikov in električnih vozil. Tako povečamo učinkovitost sončnih elektrarn. Glavni ponudnik teh je sicer Kitajska. Oni imajo tudi vse elemente prihodnosti. Iz te krize bodo tudi zato izšli najmanj prizadeti.
