Investicijski projekti v razmahu, težave podobne na obeh straneh meje
O gradbeništvu kot regijskem povezovalcu so se pod taktirko povezovalca Slavka Bobovnika na prvi okrogli mizi poslovne konference Javne investicije v gradbeništvu v Portorožu razgovorili gostje iz Slovenije in Hrvaške: Kristjan Mugerli, direktor družbe Kolektor CPG, Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, Blaž Miklavčič, direktor družbe GH Holding, Veljko Nižetić, direktor Strabag Hrvaška, Sanjin Purić, predsednik uprave GP Krk in Josip Škorić, predsednik uprave družbe Hrvatske ceste.
Prenos v živo:
Udeleženci omizja so izhajali iz dobrih napovedi o gospodarski rasti v gradbeništvu (3,6 odstotka), iz dejstva, da so infrastrukturni projekti v obeh državah v razmahu, posebej intenzivno na železnicah, proračuni za investicije (domači in iz sredstev EU) pa so višji kot kadarkoli. Po drugi strani se panoga ubada s številnimi težavami, od kadrovskih, cen surovin, težav z umeščanjem v prostor.
V Sloveniji dela v gradbeništvu okoli 60.000 ljudi, še enkrat toliko jih je po ocenah v isti panogi na Hrvaškem. Tokratni govorci so se strinjali, da se bo ta številka v prihodnje še povečevala. Blaž Miklavčič je menil, da gre trend navzgor lahko še leto ali leto in pol, potem se bo ustalil ali celo rahlo upadal.
Kot vidi stanje na tem področju na Hrvaškem Josip Škorić, so se dramatično povečale potrebe po novi cestni infrastrukturi zlasti ob Jadranu, ob nekdanji jadranski magistrali (s tem bi okrepili tudi varnost prometa), povezati je treba mesta na obrobju. Zato že pet let veliko vlagajo v cestno infrastrukturo, tudi s pomočjo evropskih sredstev.
Skupaj na tretjih trgih
Janez Škrabec je poudaril, da sta slovensko in hrvaško gospodarstvo komplementarni, »skupaj lahko kaj storimo tudi na tretjih trgih«. Poleg rekordnega proračuna se mu zdi hvalevredno, da se je vzpostavila mantra, po kateri ne smemo gledati le kratkoročnih ekonomskih koristi, ampak širše družbene multiplikacijske učinke. Omenil je tudi potrebo po vzpostavitvi infrastrukturnega fonda: »Minister Vrtovec bo moral mobilizirati 25 milijard sredstev slovenskih varčevalcev, ki neaktivne ležijo na bankah. S tem skladom bi panoga krizo lažje prebrodila.«
Po mnenju Sanjina Purića gradbince v obeh državah tarejo podobne težave. A medtem ko so gostje iz Slovenije opozorili na težave z umeščanjem v prostor, so Hrvati izpostavili predvsem problem pomanjkanja delovne sile. Po Purićevih besedah so dolgo praznili bazen iz sosednje BiH, a delavci so odšli na delo naprej na Zahod. Tako zdaj domače delovne sile ni, ni zanimanja za izobraževanje za gradbene poklice, podjetja najemajo delavce iz Indije, Nepala. Gre za slabo usposobljene kadre. Težave bo morala začeti reševati država. Kaj pa dvig plač, bi pomagal? Purić: »Preprosto si ga ne moremo privoščiti, ker skokovito rastejo preostali gradbeni stroški, zlasti cene surovin.« Zadeva je tako kritična, je dodal Josip Škorić, da sicer za velika podjetja ni večje nevarnosti, da bi morala zapreti katero od gradbišč, pri malih pa to ne bi bilo nič čudnega.
Kristjan Mugerli je opisal težave z umeščanjem v prostor tudi zelenih projektov (HE na Savi, južni del tretje osi). Če želimo, da se bodo zelene investicije v resnici zgodile, bo treba to sistemsko urediti. Pri tem so se dotaknili tudi pristopa nevladnih organizacij, ki so pogosto največja ovira pri umeščanju. Miklavčič je bil diplomatski: zaviranje je posledica neznanja, nepoznavanja na obeh straneh, in odsotnosti želje, da bi se nečesa naučili in pametno pristopili k projektom.
Pomanjkanje delovne sile
Demografski podatki kažejo, da v Sloveniji nikoli več ne bo naravnega prirasta, ki bi lahko zadovoljil potrebe po poklicih v gradbeni panogi.
V Sloveniji imamo, kot pravi Mugerli, podoben bazen za delovno silo v gradbeništvu kot na Hrvaškem, in sicer iz nekdanje skupne države. Poleg tega imamo tudi dve podjetji s turškimi delavci. »Upam, da se bo trend obrnil in se bo kdaj več mladih šolalo v gradbeništvu, saj imajo trenutno srednje šole na letnem nivoju vpisanih le okoli sto dijakov. Treba bi bilo delati na izobraževalnem sistemu in na sistemu vrednot, da bi se zadeve lahko obrnile na bolje in da bi v tem videli dodano vrednost.« Kot še pravi Mugerli, se lahko produktivnost v panogi poveča z več ukrepi, tudi z uporabo digitalnih tehnologij, zaradi česar bo manjša potreba po nekaterih profilih. Potrebni pa so večji koraki, treba je pogledati, iz katerih bazenov delavcev so pripravljeni priti v Slovenijo ter pri tem upoštevati več vidikov, od kulturnih razlik naprej.
Tudi Škrabec se je strinjal, da so demografski problemi problemi celotne Evrope, zato je treba razmišljati, kako pospešiti demografske trende. »Morali se bomo odpreti in začeti s proaktivno migracijsko politiko, saj ne moremo samo čakati, kdo bo prišel k nam. Treba bo ustanavljati podružnice v tujini, saj so vsi bazeni iz držav nekdanje Jugoslavije že prazni. Veliko je tudi socioloških vprašanj, kako te delavce vključiti v našo družbo, da ne bo prihajalo do motenj,« je še dejal Škrabec in dodal, da se je treba odpreti proti jugu. Pri tem je navedel primer Dubaja, kjer je Riko gradil in kjer je avtohtonih prebivalcev od šestih milijonov samo okoli 600.000, preostali pa iz Indije, Pakistana ... »Dokler ne bomo imeli v slovenskem turizmu Filipincev, ta turizem ne bo funkcioniral. Apel je za politiko, da uvede ustrezne ukrepe,« je še dejal Škrabec.
Miklavčič pa je dodal, da imamo problem s pomanjkanjem delovne sile zaradi stihijskega razvoja, že od finančne krize 2008. »Sam že 15 let govorim o specializaciji v panogi, ki bi lahko rešila ta problem. Naš glavni trg je Srbija, zatem Hrvaška, BiH in Slovenija – in to smo dosegli le zaradi specializacije, saj delujemo le na treh področjih. In zaključili smo z okoli eno milijardo investicij, ampak nismo gradili cest; smo ozko specializirani, to pa je povezano z veliko znanja. Po mojem prepričanju se lahko tudi na ta način razvijaš, in zato smo dobrodošli povsod.« In Miklavčič je še dodal, da imajo v podjetju že 15 let z naskokom najvišje plače v gradbeništvu, ampak si to lahko privoščijo zaradi specializacije. »Rešitev bo samo ena, kratkoročna s sodelavci, ki jim bomo vsi dvigovali plače in prišlo bo do kanibalizma, saj bomo kradli delavce konkurenci; in na koncu dneva bo spet javni investitor plačal ceno za to. Vse zablode bodo plačali davkoplačevalci.«
Dvig cen
Glede podražitev pa je Mugerli dejal, da nenehno spremljajo trend rasti cen – in vključno z letom 2021 je bil indeks rasti cen okoli tri odstotke ali manj, in s tem tveganjem so vsi izvajalci navajeni upravljati. »Zakon o obligacijskih razmerjih se doslej ni nikoli uporabljal, ker je bila rast cen tako majhna. Doslej sta bili dve leti ekstremni, 2008 in 2021. In lansko leto je vplivalo na 13-odstotni dvig cen, zato gradbeniki bijemo plat zvona, da je inštrumente, zakonodajo, ki smo jo imeli že pred 20 leti, treba zdaj začeti uporabljati. Ne smemo pozabiti, da tudi ukrajinska kriza še bolj reže v našo substanco, saj se soočamo s pomanjkanjem na trgu energentov.«
Kot je še dejal Mugerli, so izvajalci v Sloveniji pravočasno začeli opozarjati na spremenjene okoliščine. »Išče se neka najbolj poštena pot, ki bi porazdelila cenovna tveganja med naročnikom in izvajalcem. V Kolektorju imamo za okoli 15 do 20 milijonov dodatnih stroškov iz tega naslova, ki ga moramo pokrivati iz svojega poslovanja. Mi ne zahtevamo celotnega pokritja, ampak tisto, kar je, kot predvideva obligacijski zakonik, nad deset odstotkov. In to predstavlja le eno tretjino vseh podražitev – govorimo o pošteni prerazporeditvi tveganj, kar nam zdaj omogoča slovenska zakonodaja. Sprenevedanja nekaterih naročnikov glede tega je pri že sklenjenih pogodbah zelo nepošteno za pogodbene stranke.« Vsi si želimo stabilnost s predvidljivimi nihanji, da bomo lahko vse ostale elemente prilagodili temu, je še dejal Mugerli.
Tudi Škrabec se je strinjal, da so se časi spremenili, saj smo bili zadnja leta navajeni živeti celo z deflacijo, zdaj pa je treba začeti uveljavljati stvari. Opozoril pa je še na problem umeščanja energetskih objektov v prostor, še posebej v luči uvajanja čim več zelenih energij. S tem problemom se sooča vsa Evropa, ki je zato sprejela akt Repower Europe, ki predvideva uveljavljanje instituta prevlade javnega interesa, da se bodo lahko energetski objekti sploh lahko umeščali v prostor. In zaradi teh težav imamo v Sloveniji samo dve vetrnici in ne moremo graditi večjih sončnih elektrarn, je še dejal Škrabec.
Glede podražitev cen v gradbeništvu pa je Miklavčič pojasnil, da so se v Srbiji dogovorili glede podražitev, na Hrvaškem se dogovarjajo, v Sloveniji se pa niso niti pogovarjati začeli o tem. »Prepričan sem, da se trend divjanja cen mora obrniti. In kaj se dogaja na novih javnih naročilih – ponudniki dajejo enormno visoke cene, z njimi se bomo morali sprijazniti, zaradi tega, ker vztrajajo, da so cene fiksne. Zdaj investitorji kažejo moč in se ne pogovarjajo o prilagoditvi pogojev na trgu, jutri pa bodo kazanje teh mišic najbrž plačevali javni investitorji. Skrajni čas je, da se stroka – na strani investitorjev in izvajalcev – usede in dogovori o pravilih igre, ki so vzdržni za vse.«
Po Purićevih besedah so razmere podobne v obeh državah, saj je trenutno celotno tveganje glede cen na izvajalcih in to tveganje moramo vgraditi v ceno. »Zato se je treba dogovoriti o porazdelitvi rizika.« Nižetić pa je dodal, da nas čaka dolgotrajen postopek dokazovanja sprememb cen in pri tem pojasnil, da so na Hrvaškem pri tem izgubili »podporo državnega zavoda za statistiko, čigar indeksi ne spremljajo sproti vse indeksov gradbenega materiala«, zato potrebujejo zaupanja vreden vir podatkov. Po njegovih besedah bi se morala v razreševanje te problematike vključiti tudi hrvaška strokovna združenja.
Po Škorićevih besedah ima gradbeništvo vedno cikle in vedno, ko so v vzponu, se zgodi nekaj nepredvidenega. In tu hrvaška strokovna združenja niso odigrala svoje vloge, ki bi jo morala, je še dodal.
