Številni izzivi na poti do boljše konkurenčnosti

Slovenija je soočena z največ tveganji in negotovosti pri gospodarski uspešnosti. Nujna je pospešitev rasti produktivnosti.
Fotografija: Slovenija potrebuje spremembo proizvodne in storitvene strukture v smeri proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo. Foto Blaž Samec
Odpri galerijo
Slovenija potrebuje spremembo proizvodne in storitvene strukture v smeri proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo. Foto Blaž Samec

Slovenija na podlagi ugotovitev letošnje lestvice svetovne konkurenčnosti, ki jo objavlja švicarski Inštitut za razvoj menedžmenta (IMD) – na njej smo med 63 državami zasedli 38. mesto – pričakuje največ neprijetnih izzivov, tveganj in negotovosti v sklopu gospodarska uspešnost.

V sedanjem času globalne nestabilnosti, zniževanja gospodarske rasti – napoved OECD za Slovenijo predvideva 4,6-odstotno rast bruto domačega proizvoda letos in 2,5-odstotno prihodnje leto – in kadrovskega deficita so izzivi številni. Pričakovati je upad izvoza v tistih panogah, ki so vezane na trgovino z Rusijo in Ukrajino, rast domače končne potrošnje pa bo pod vplivom padca kupne moči prebivalstva zaradi visoke rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov in energentov, med drugim pojasnjujeta prof. dr. Peter Stanovnik in mag. Sonja Uršič z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER).

image_alt
Mednarodne investicije ostajajo naša konkurenčna slabost

»Zato je v času energetske in surovinske krize pomembno vzpostaviti pravo ravnovesje med državnimi pomočmi ogroženim panogam (kot sta kmetijstvo in transport) in socialno ranljivim slojem prebivalstva ter konkurenčnim podjetniškim okoljem. Državne pomoči za podporo gospodarstvu in potrošnikom bodo selektivno usmerjene v regulacijo cen energentov, strateških surovin in hrane.«

V prihodnjih letih bo pomembno zagotoviti pospešitev rasti produktivnosti, ki je ključni element za dosego višjega življenjskega standarda. Kot pojasnjujeta sogovornika, moramo z ukrepi ekonomske politike spodbujati prehod v inovacijsko podprto gospodarsko rast. Izhodišče za investicijska vlaganja in vlaganja v raziskave in razvoj za rast produktivnosti je pri tem boljše kot po gospodarsko-finančni krizi v prejšnjem desetletju zaradi boljše finančne slike v podjetjih, obenem pa so na voljo tudi obsežna finančna sredstva v okviru evropskega mehanizma za okrevanje, namenjena naložbam v trajnostno in vključujočo rast, zeleni prehod in digitalno preobrazbo.

Povečano breme javnega dolga

V zadnjem letu se je vladna učinkovitost rahlo izboljšala, vendar je ta sklop v celotnem preteklem desetletju bistveno vplival na zaostajanje slovenske konkurenčnosti za primerljivimi državami (Češka, Estonija, Avstrija). Z vidika napovedanih gospodarskih gibanj pa Stanovnik in Uršičeva poudarjata, da izzivi in tveganja za institucionalni in družbeni okvir, ki se kratkoročno počasi izboljšujeta, ne bodo tako veliki kot za javnofinančno in davčno politiko ter poslovno zakonodajo.

Prof. dr. Peter Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER). FOTO: Ljubo Vukečić/Delo
Prof. dr. Peter Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER). FOTO: Ljubo Vukečić/Delo
Na področju javnih financ je povečano breme javnega dolga izziv za vzdržno gospodarsko rast in razvoj. Reševanje razvojnih izzivov bo ob javnofinančni konsolidaciji zahtevalo natančno oblikovanje prioritet javne porabe. »Dolgoročna blaginja bo močno odvisna od upravljanja javnih proračunskih in fiskalnih politik. Zelo pomembno bo tudi učinkovito in hitro črpanje (ne)povratnih evropskih sredstev na podlagi načrta za okrevanje in odpornost ter kohezijskih sredstev. Obenem bo prihodnje zmanjševanje javnega dolga močno odvisno od zmožnosti doseganja višje gospodarske rasti, ta pa je zelo odvisna od mednarodnih ekonomskih razmer ter nujnih strukturnih sprememb za zagotovitev rasti produktivnosti. Fiskalni svet opozarja na velika tveganja, ki izhajajo iz ukrepov v koalicijski pogodbi. Svet ugotavlja, da so ukrepi, pri katerih je mogoče določiti vplive na javnofinančne agregate, pretežno usmerjeni v povečanje proračunskih izdatkov. Predvideni ukrepi na izdatkovni strani so namreč šestkrat večji kot na prihodkovni. Na strani izdatkov pa bi se po njegovem lahko povečali predvsem na področjih zdravstva (prvi interventni zakon znaša 200 milijonov evrov), pokojnin, zelenega prehoda, vzgoje in izobraževanja ter stanovanjske politike.

Tekma za razpoložljiva sredstva

Kot poudarjata sogovornika, se je treba zavedati, da v načrtu za okrevanje in odpornost ter v proračunu opredeljena področja oziroma projekti tekmujejo za omejena razpoložljiva sredstva, zato je potrebna jasna opredelitev prednostnih ciljev. Glede na visoke stroške dela (zlasti socialnih prispevkov delodajalcev) bo potrebna njihova davčna razbremenitev. Glede na obstoječi proračunski primanjkljaj in predvideno razliko med proračunskimi prihodki in odhodki pa se kažejo potrebe po večji obdavčitvi kapitala (podjetja, premoženje občanov).

»Sedanja 19-odstotna splošna stopnja davka od dohodka pravnih oseb je mednarodno primerljiva (povprečje za EU je 20,7 odstotka), pri čemer slovenska podjetja uveljavljajo vrsto davčnih olajšav, ki so lani omogočale 14,9-odstotno efektivno davčno stopnjo. Osnovni namen olajšav ni 'subvencioniranje podjetij' z znižanjem davčne osnove, temveč spodbujanje poslovne in investicijske dejavnosti. Pri napovedani obdavčitvi premoženja občanov gre predvsem za obdavčitev nepremičnin (stanovanj in hiš). Njen osnovni cilj je poleg višjih proračunskih prihodkov tudi večja izkoriščenost stanovanjskega fonda.«

Zmanjšati razvojno vrzel

V mednarodni primerjavi je zaostanek Slovenije na področju poslovne učinkovitosti največji v podsklopu odnosov in vrednot. Tu se razmere pri nas že daljše obdobje spremljanja konkurenčnosti ne izboljšajo. Nujnost ekonomskih in socialnih reform, ki bodo zagotovile zmanjšanje razvojne vrzeli in omogočile dolgoročno vzdržno rast, v Sloveniji v splošni populaciji še vedno ni ustrezno predstavljena, opozarjata Sonja Uršič in Peter Stanovnik.

Na področju trga dela je pri nas vse pomembnejši problem upadanje in staranje prebivalstva. Možnosti povečanja domače ponudbe delovne sile so omejene in jih lahko iščemo v povečanju delovne aktivnosti starejših in mlajših iskalcev zaposlitve z zapolnjevanjem vrzeli med znanjem, veščinami in spretnostmi, ki so na trgu, in znanjem, ki ga iščejo zaposlovalci. Na področju vključevanja mladih na trg dela se kot velika pomanjkljivost kaže pomanjkanje učenja in usposabljanja prek vajeništva, ki je izvrsten način razvoja iskanih strokovnih profilov.

»Škarje se odpirajo tudi na področju ponudbe visoko izobraženega kadra, zato moramo povečati privlačnost Slovenije za prihod visoko kvalificiranih mednarodnih strokovnjakov in voditi celovito imigracijsko politiko ter obenem zajeziti beg možganov. Prizadevati si moramo tudi za večjo mednarodno mobilnost študentov in učiteljev v visokošolskem izobraževanju ter internacionalizacijo učnih programov.«

Nujnost krepitve inovacijske sposobnosti

Mag. Sonja Urššič z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER). FOTO: Ljubo Vukečić/Delo
Mag. Sonja Urššič z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER). FOTO: Ljubo Vukečić/Delo
Na področju menedžerskih praks je treba povečati učinkovitost in preglednost sistema korporativnega upravljanja, še posebej učinkovitost nadzornih svetov v nadzoru delovanja uprav, pri tem kazalniku se namreč uvrščamo na zadnja mesta. Za večjo poslovno učinkovitost in produktivnost je nujno krepiti inovacijsko sposobnost na vseh ravneh. Ključnega pomena v inovacijskih procesih je interaktivno sodelovanje vseh deležnikov, od podjetij, raziskovalnih inštitutov in univerz, državnih institucij do civilne družbe.

»Slovenija je v zadnjih letih na evropski inovacijski lestvici EIS padla iz druge skupine 'močnih inovatorjev' v tretjo skupino 'skromnih inovatorjev' in je pod evropskim povprečjem (indeks 89 glede na evropsko povprečje v letu 2021). Kljub dobrim kazalnikom na področju človeških virov, izobraževalnega sistema in znanstvenih objav zaostaja na področjih razpoložljivosti tveganega kapitala, vpliva inovacij na zaposlovanje in izvoz, varstva intelektualne lastnine ter inovativnosti malih in srednjih podjetij. Zadnja so v veliki meri (pod)dobavitelji polizdelkov in sestavnih delov večjim kupcem v tujini in niso inovacijsko dovolj aktivna.«

Vzroki za nezadovoljive trende so, kot pravita sogovornika, številni, od nezadostnega poznavanja sodobnih inovacijskih procesov, neprimernih podpornih mehanizmov, nizke inovacijske kulture, skromnega obsega javnega financiranja raziskovalne in inovacijske dejavnosti do neustreznega raziskovalno-razvojnega menedžmenta. »Slovenija potrebuje spremembo proizvodne in storitvene strukture v smeri proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo (letos le 52.000 evrov na zaposlenega), kar je povezano z večjo učinkovitostjo zasebnega in javnega sektorja, tehnološkim prestrukturiranjem in z investicijami, usmerjenimi v inovativne, donosnejše projekte. Novi zakon o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti sicer določa povišanje državnih RR-vlaganj na en odstotek BDP, vendar pušča odprta vprašanja vrste podzakonskih aktov in še posebej financiranja agencije, pristojne za tehnološki razvoj in inovacije.«

Eden od konkurenčnih izzivov je potreba po digitalizaciji poslovanja podjetij, kjer Slovenija zaostaja za povprečjem EU, zlasti z vidika hitrosti integracije digitalnih tehnologij, predvsem v malih in srednjih podjetjih. V najnaprednejših podjetjih se uvajajo novi poslovni modeli z digitalizacijo nabavnih, proizvodnih in prodajnih postopkov, z iskanjem novih logističnih in transportnih poti ter s poslovnimi dogodki in konferencami v virtualni obliki. Tudi sejemske predstavitve v vse večjem obsegu potekajo na digitalnih platformah. Še vedno pa je zelo velik delež podjetij, katerih proces digitalizacije je na zelo nizki (45 odstotkov) ali nizki (okoli tretjina podjetij) ravni (DESI 2021), skleneta Peter Stanovnik in Sonja Uršič z IER.

Preberite še:

Komentarji: