Za zdravo gospodarstvo nujni razpršeni viri financiranja
V javnosti, še posebno v času volitev, se pogosto pojavlja tema o obdavčitvi kapitala. Na eni strani predvsem levo usmerjene stranke opozarjajo, da država pobere manj davkov od obdavčitve kapitala kot v drugih evropskih državah, na drugi strani pa gospodarstvo opozarja na previsoko obdavčitev in neugodno poslovno okolje. Kdo ima prav? Je finančna moč slovenskih podjetij primerljiva z drugimi evropskimi? Kako se financirajo in kaj to pomeni za njihov razvoj in posledično socialno blaginjo v Sloveniji?
Težava skromnih davčnih prilivov ni nizka obdavčitev, ampak zelo neprijetno dejstvo, da imajo podjetja v Sloveniji bistveno manjše vire financiranja, kot znaša povprečje EU in območja z evrom.
Medtem ko so viri financiranja premoženja in poslovanja podjetij v EU in območju z evrom 2,5-krat večji od BDP območja, znašajo skupni viri financiranja slovenskih podjetij le okoli 66 milijard evrov, kar je 141 odstotkov slovenskega BDP (vsi podatki so za leto 2020). Skromnejši obseg virov od Slovenije financiranja imajo podjetja zgolj še v štirih drugih gospodarsko manj razvitih evropskih državah.
Davčna nepredvidljivost ovira razvoj
Glavni razlog je verjetno dolgo obdobje negotovega poslovnega okolja, ključni vpliv pa nepredvidljiva davčna politika. Medtem ko so davčni predpisi v tujini praviloma napovedani nekaj let vnaprej in s tem tudi predvidljivi, se v Sloveniji nenehno napovedujejo spremembe obdavčitve kapitala in poslovanja podjetij. Skoraj vsaka vladna koalicija do zdaj je rast davčnih prilivov načrtovala z višjo obdavčitvijo kapitala. Politika skromne davčne prilive napačno pripisuje nizkim davčnim stopnjam. A te so povsem primerljive z drugimi evropskimi državami ali celo višje. Druga ovira so tudi nepregledni administrativni postopki, ki močno ovirajo investicijsko aktivnost.
Posledično podjetniki in podjetja niso pripravljeni sprejeti večjih podjetniških tveganj in niso pripravljeni s povečano investicijsko aktivnostjo podpreti rasti obsega poslovanja. Izjemno majhen delež podjetij preraste meje Slovenije, s tem pa je tudi velik del gospodarstva omejen na majhen trg z relativno skromno kupno močjo. Korporativno upravljanje zelo pogosto ne preseže odnosov obrtniške delavnice, kjer niso jasno razločne vloge lastnikov, poslovodstva in zaposlenih. Znano je tudi, da ima Slovenija velike težave s tujimi neposrednimi naložbami. Vse to vpliva na skromen obseg financiranja podjetij in neustrezno strukturo virov
Zdrava struktura ob kapitalski podhranjenosti
Podjetja imajo na razpolago kopico virov financiranja, od tistih najbolj osnovnih, kar so seveda lastni vložki lastnikov oziroma obrtnikov, do najzahtevnejših izvedenih finančnih instrumentov, ki so praviloma namenjeni zaščiti posameznih poslov in poslovnih tveganj. Dva glavna vira sta kapitalski vložki in bančna posojila.
Potem ko se je ob izhodu iz prejšnje gospodarske krize zadolženost slovenskega gospodarstva močno zmanjšala, je delež lastniškega kapitala in bančnega financiranja zdaj primerljiv z evropskimi družbami. Financiranje z delnicami in deleži znaša 55 odstotkov vseh virov financiranja, kar je dve odstotni točki pod povprečjem EU.
A vsebinsko tudi najbolj osnovno financiranje kaže na skromne cilje slovenskega gospodarstva. Medtem ko je v EU več kot tretjina lastniških deležev zbranih na finančnih trgih, delnice torej kotirajo na borzi, pa je v Sloveniji le 12 odstotkov kapitala družb uvrščenega na borzo. Če podjetja kapital zbirajo v ožjem krogu vlagateljev, najpogosteje je to podjetnik ali skupina povezanih podjetnikov, to seveda močno zmanjšuje investicijsko sposobnost podjetja, s tem pa je manjša tudi rast poslovanja.
Razlogov skromnega iskanja sredstev pri zunanjih vlagateljih je več. Med njimi je treba omeniti nezaupanje podjetnikov, ki bi morali ob zunanjem financiranju bistveno spremeniti, natančneje izboljšati korporativno upravljanje, s tem pa bi izgubili del nadzora nad aktivnostmi podjetja. Drugi razlog je razmeroma slab odnos politike in dela javnosti do kapitala in kapitalskih naložb, ki je predvsem posledica povsem zgrešene ideološke predstave o kapitalu oziroma premoženju podjetij. Tretji razlog je pomanjkanje zasebnih in institucionalnih vlagateljev, kar je delno povezano z omenjenim slabim odnosom politike, katerega posledica je tudi nerazvitost institucionalnih vlagateljev v segmentu pokojninskih in zdravstvenih varčevanj in zavarovanj.
Med razlogi je treba omeniti še razmeroma zapletene postopke javnih ponudb delnic. Z nekaj redkimi izjemami zato podjetja v Sloveniji iščejo svež kapital pri omejenem številu predvsem institucionalnih vlagateljev, kar pa seveda močno oži izbiro.
Prevelika odvisnost od bančnih posojil
Ob tem je treba opozoriti še, da je kapitalska struktura podjetij tudi osnova ugotavljanja kreditne sposobnosti. Skratka, manj ko ima podjetje kapitala, manj se lahko zadolži pri banki. Ker imajo podjetja v Sloveniji relativno manj kapitala kot v drugih evropskih državah, imajo tudi manjšo sposobnost pridobivanja drugih finančnih virov, s tem pa so tudi manj investicijsko in poslovno aktivna.
Bančna posojila slovenskih podjetij znašajo 28,7 odstotka virov financiranja podjetij, kar je malenkost nad povprečjem EU, kažejo podatki Eurostata. Toda znova je treba opozoriti na nižjo osnovo, saj so v začetku omenjeni skupni viri financiranja le dobra polovica povprečja EU. Struktura je torej primerljiva, vrednost pa je bistveno manjša kot v drugih evropskih državah.
Obveznice vir financiranja strategije
To je še toliko bolj opazno, ko pogledamo druge oblike zadolževanja podjetij (oziroma dolžniških virov financiranja). Slovenske nefinančne družbe se tako rekoč ne financirajo z drugimi dolžniškimi viri. Le 0,9 odstotka financiranja so dolžniški vrednostni papirji. V državah EU podjetja z izdajo obveznic in podobnih instrumentov zberejo okoli šest odstotkov potrebnih virov financiranja. V trenutnih razmerah nizkih obrestnih mer pomanjkanje zadolževanja pri nebančnih vlagateljih sicer ne vpliva bistveno na učinkovitost poslovanja podjetij, se pa bo to poznalo, ko se bodo obrestne mere zvišale.
V normalnih razmerah je namreč zelo pomembno, da imajo podjetja tudi dovolj razpršene vire financiranja. Izdaja obveznic je še posebej pomembna pri dolgoročnih strateških projektih, ko se učinek pokaže v daljšem časovnem obdobju. Z izdajo obveznic je namreč finančne obveznosti bistveno lažje prilagoditi pričakovanim denarnim tokovom.
Se pa zato, veliko bolj kot v tujini, slovenska podjetja zadolžujejo pri svojih dobaviteljih. Takoj moramo opozoriti, da ta del vključuje tudi določene vrste (operativnega) lizinga. Kar šestino virov financiranja si slovenska podjetja priskrbijo na druge načine, to je dvakrat večji delež od povprečja EU. Delno je ta razlika posledica že večkrat omenjene skromnejše kapitalske osnove. Ker imajo podjetja manj premoženja, namreč bolj izstopajo zaloge materiala, ki še niso plačane. Vseeno je treba opozoriti, da podjetja predvsem nabave zalog v precej večji meri kot v tujini financirajo z zamikom plačevanja, medtem ko v drugih evropskih državah raje izberejo takojšnje plačilo. A zadolževanje pri dobaviteljih je pogosto opazno dražje od drugih strogo finančnih virov. S tem pa se manjša dobičkonosnost podjetij in posledično tudi finančna sposobnost.
