Ko dajemo subvencije, pomislimo na to, da se bo denar obračal doma
Zgolj prehod na elektriko v osebnih vozilih ne bo dovolj, spodbuditi bo treba prehod na kolektivni oziroma javni prevoz.
Odpri galerijo
Vsaj nekaj časa bodo na slovenskih cestah sobivale različne tehnologije. FOTO Jure Eržen/Delo
E-mobilnost je vsekakor eden od pomembnih trajnostnih načinov varčevanja z energijo. Ima veliko ugodnih učinkov na posameznika, zagotavlja zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in omogoča čistejše in tišje okolje, zmanjševanje odvisnosti od naftnih derivatov pa povečuje učinkovito izrabo domače industrije, ki temelji na domačem znanju in razvoju, je kot uvod v okroglo mizo, s katero je Elektro Ljubljana obeležil svetovni dan varčevanja z energijo, poudaril dr. Jurij Curk, svetovalec Elektra Ljubljana.
Podobno kot v svetu je tudi pri nas pričakovati, da se bo poraba energije povečevala. Take so projekcije in s tem pravzaprav ni nič narobe. Bistvo je namreč, da je porabljena energija čista, je poudaril Curk. V občutnem povečanju porabe do leta 2050 ima velik delež promet. Elektromobilnost se že dogaja, treba bo povečati kapacitete distribucije in prenosa energije. Če bi v Sloveniji na hitro elektrificirali promet, bi potrebovali skoraj polovico več elektrike kot jo proizvedemo danes, kar bi bilo težko zagotoviti iz obnovljivih virov. V hidroenergiji ni več velikih rezerv, z vetrno bi posegali v neokrnjeno naravo, torej bi morali razliko pokriti bodisi s sončno ali jedrsko energijo. Če bi na mah poslali na ceste milijon električnih avtomobilov, bi sistem najbrž kolapsiral v pol ure. Zato je dobro, da se e-mobilnost ne zgodi čez noč, ampak postopoma.
K prestrukturiranju prometa v smeri elektrifikacije bi pomagale subvencije (uporabnik pač pričakuje nižje stroške in boljšo storitev), a na pravi strani: sedanjo prakso subvencioniranja nakupa električnih vozil bi morali zamenjati s finančnim spodbujanjem uporabe obnovljivih virov in polnilnih struktur, so se strinjali udeleženci okrogle mize. Razlogi so na dlani: denar ne bi pristal pri tujih proizvajalcih avtomobilov, subvencioniranje bi teklo skozi daljše obdobje, učinek pa bi trajal bistveno dlje.
Uršula Krisper z Elektra Ljubljana je Slovenijo postavila na svetovni zemljevid e-mobilnosti. Sicer se ne more meriti s Kitajsko, ZDA in nekaterimi evropskimi državami, denimo z Norveško, ki nam je najpogosteje za vzor, a podatki kažejo, da poraba elektrike v ta namen raste in da se množi tudi mreža polnilnic (v Sloveniji jih imamo že 582). Razvoj elektromobilnosti sovpada s konceptom pametnega mesta, kjer bodo pametne soseske povezane med seboj in okoli stične točke v centru mesta, in kjer bo posebnega pomena javni promet, ki naj bi bil seveda elektrificiran.
O tehnološki plati sprememb je razmišljal dr. Samuel Rodman Oprešnik s Fakultete za strojništvo. Tu je še precej dilem, in kot elektromobilnost ni edini odgovor na potrebo po zniževanju izpustov, tudi ni edina zveličavna možnost za vse vrste transporta in potrebe uporabnikov, je prepričan. Razvoj zmogljivejših baterij na primer je počasen, kobalta zanje ni na voljo v neomejenih količinah. Zamenjati bi bilo treba način razmišljanja in namesto spremembe goriva v osebnih vozilih bi morali razmišljati predvsem o prehodu na javni prevoz. Slovenija ima zaradi svoje redke poseljenosti v tem pogledu sicer več težav kot druge države, zato bi morali iskati lastne rešitve. Ni dovolj, da zgolj odkljukamo, kar zahteva Bruselj. Dejstvo pa je, je poudaril govorec, da bodo vsaj nekaj časa v slovenski mobilnosti morale sobivati različne tehnologije.
Elektromobilnost pa ima tudi svoje slepe pege in o teh je razmišljal dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede. Meni, da bo treba spremeniti sistem vrednot, ob uporabi novih tehnologij se bo spremenil življenjski stil oziroma življenjski vzorci, elektrifikacija prometa bo povzročila pomembne premike v prostoru, tudi gospodarskem, slovenska krajina pa se bo spremenila tudi zaradi razpršene poselitvene strukture.
Udeleženci omizja so se strinjali tudi, da so mladi gradniki nove mobilnosti. Zanje avtomobil ni statusni simbol, niso navezani nanj, mnogim celo za vozniški izpit ni mar, niso zaspali v coni udobja, navdušujejo se za delitev ali souporabo prometnih sredstev itn.
Podobno kot v svetu je tudi pri nas pričakovati, da se bo poraba energije povečevala. Take so projekcije in s tem pravzaprav ni nič narobe. Bistvo je namreč, da je porabljena energija čista, je poudaril Curk. V občutnem povečanju porabe do leta 2050 ima velik delež promet. Elektromobilnost se že dogaja, treba bo povečati kapacitete distribucije in prenosa energije. Če bi v Sloveniji na hitro elektrificirali promet, bi potrebovali skoraj polovico več elektrike kot jo proizvedemo danes, kar bi bilo težko zagotoviti iz obnovljivih virov. V hidroenergiji ni več velikih rezerv, z vetrno bi posegali v neokrnjeno naravo, torej bi morali razliko pokriti bodisi s sončno ali jedrsko energijo. Če bi na mah poslali na ceste milijon električnih avtomobilov, bi sistem najbrž kolapsiral v pol ure. Zato je dobro, da se e-mobilnost ne zgodi čez noč, ampak postopoma.
Subvencionirati polnilnice
K prestrukturiranju prometa v smeri elektrifikacije bi pomagale subvencije (uporabnik pač pričakuje nižje stroške in boljšo storitev), a na pravi strani: sedanjo prakso subvencioniranja nakupa električnih vozil bi morali zamenjati s finančnim spodbujanjem uporabe obnovljivih virov in polnilnih struktur, so se strinjali udeleženci okrogle mize. Razlogi so na dlani: denar ne bi pristal pri tujih proizvajalcih avtomobilov, subvencioniranje bi teklo skozi daljše obdobje, učinek pa bi trajal bistveno dlje.
Uršula Krisper z Elektra Ljubljana je Slovenijo postavila na svetovni zemljevid e-mobilnosti. Sicer se ne more meriti s Kitajsko, ZDA in nekaterimi evropskimi državami, denimo z Norveško, ki nam je najpogosteje za vzor, a podatki kažejo, da poraba elektrike v ta namen raste in da se množi tudi mreža polnilnic (v Sloveniji jih imamo že 582). Razvoj elektromobilnosti sovpada s konceptom pametnega mesta, kjer bodo pametne soseske povezane med seboj in okoli stične točke v centru mesta, in kjer bo posebnega pomena javni promet, ki naj bi bil seveda elektrificiran.
Najprej prehod na javni prevoz
O tehnološki plati sprememb je razmišljal dr. Samuel Rodman Oprešnik s Fakultete za strojništvo. Tu je še precej dilem, in kot elektromobilnost ni edini odgovor na potrebo po zniževanju izpustov, tudi ni edina zveličavna možnost za vse vrste transporta in potrebe uporabnikov, je prepričan. Razvoj zmogljivejših baterij na primer je počasen, kobalta zanje ni na voljo v neomejenih količinah. Zamenjati bi bilo treba način razmišljanja in namesto spremembe goriva v osebnih vozilih bi morali razmišljati predvsem o prehodu na javni prevoz. Slovenija ima zaradi svoje redke poseljenosti v tem pogledu sicer več težav kot druge države, zato bi morali iskati lastne rešitve. Ni dovolj, da zgolj odkljukamo, kar zahteva Bruselj. Dejstvo pa je, je poudaril govorec, da bodo vsaj nekaj časa v slovenski mobilnosti morale sobivati različne tehnologije.
Elektromobilnost pa ima tudi svoje slepe pege in o teh je razmišljal dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede. Meni, da bo treba spremeniti sistem vrednot, ob uporabi novih tehnologij se bo spremenil življenjski stil oziroma življenjski vzorci, elektrifikacija prometa bo povzročila pomembne premike v prostoru, tudi gospodarskem, slovenska krajina pa se bo spremenila tudi zaradi razpršene poselitvene strukture.
Udeleženci omizja so se strinjali tudi, da so mladi gradniki nove mobilnosti. Zanje avtomobil ni statusni simbol, niso navezani nanj, mnogim celo za vozniški izpit ni mar, niso zaspali v coni udobja, navdušujejo se za delitev ali souporabo prometnih sredstev itn.
