Želimo si družbo aktivne mobilnosti

Da je stična točka urbane mobilnosti in vrhunskega športa mobilnost podatkov, so v razpravi z Matejem Praprotnikom, novinarjem in kolesarskim županom Ljubljane razpravljali prof. Igor Mekjavić, znanstveni svetovalec na Institutu Jožef Stefan, prof. dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper, znanstveni svetnik, ter Iztok Franko, strateški svetovalec, ljubitelj analitike in košarke. Želimo si družbo aktivne mobilnosti, je poudaril Matej Praprotnik.

Mekjavić je pojasnil, da imajo akreditiran laboratorij v Planici za preučevanje tega, kako pripraviti človeka za polet na Mars. »Ukvarjamo se s preučevanjem adaptacije na breztežnost. Raziskave so pokazale, da če je človek izpostavljen 30 dni breztežnosti, so posledice enake kot če je človek neaktiven na Zemlji. Gre za t.i. Bed rest študije. Vsi fiziološki sistemi se adaptirajo na neaktivnost. Problem pa je, ko se astronavt vrne na Zemljo, saj ga vedno nosijo na stolu, da se ne bi npr. onesvestil ali bi se kako drugače poškodoval itd.  Mi se ukvarjamo s preprečevanjem adaptacij za varen povratek iz vesolja.«

Nemobilnost ljudi

Rado Pišot je poudaril, da tako nemobilen človek kot je danes, sigurno v svoji zgodovini še ni bil. To je dejstvo, h kateremu je pripeljal sodoben način življenja. »Septembra bomo tudi mi naredili 3 bed rest študije, v katerih bomo preučevali, kaj narediti, da človek ne bi toliko propadal, da ne bi izgubljal mišične mase – gre za raziskave na starejših. V zadnji študiji iz leta 2019 smo ugotovili, da se struktura mišične mase spreminja že po štirih, petih dneh neaktivnosti, po 35 dneh mišična masa upade za 10 odstotkov, njena sila propade za 17, moč pa za kar 25 odstotkov. Kaj se dogaja danes z otroci – upad aktivnosti je zelo velik, kar je posledica življenjskega sloga. Identičen upad se dogaja pri vrhunskih športnikih, kot so košarkarji NBA, ki presedijo 10-12 ur, in to kljub temu, da imajo vrhunske treninge enkrat do dvakrat dnevno. Ob obilici znanja, ki ga danes premoremo, bi morali čimprej sistemsko omejiti ta tveganja in to čimprej, predvsem pri najmlajših.«

Iztok Franko pa pravi, da je v športu pomembna analitika – sam se ukvarja s košarko, športom, marketingom in letalsko industrijo –, težave pa so povsod enake, tudi v ligi NBA, kar se tiče analitike. »Slednjo danes vsi uporabljajo. Ko mi zjutraj analiziramo Luko Dončića s pomočjo umetne inteligence, kamer itd., dobimo akcije, dogodke itd. že pripravljene za analize (spremljanje biometričnih parametrov). Ti trendi so podobni tudi v letalstvu.«

Ali se lahko težav iz vesolja da primerjati z dolgo vožnjo v avtomobilu? Mekjavić pravi, da tega še ni primerjal. Neaktivnost je velik problem. »Tudi stoli bi morebiti morali imeti nalepke: sedenje je nevarno za zdravje in podobno.« WHO pravi, da moramo biti aktivni, ne priporočajo pa, kakšna je primerna aktivnost za na primer 90-letnike. Vadba mora biti posebej prilagojena, to je pomembno tudi za vesoljsko agencijo, ki bo pošiljala ljudi v vesolje, je še dodal.

In kakšni so sodobni pristopi treninga vrhunskega športnika – trener Srdjan Đorđević pravi, da čim več meritev imamo, tem boljše je in da je vzorčenje sistematično. Vedno večji je vpliv tehnologije na vrhunske dosežke športnikov, je dejal trener. Ob tem je Pišot poudaril zbiranje biometričnih podatkov o športnikih in povezane procese ter tveganja, ki ob tem nastajajo. Danes je v trendu izraz hiperkvantificiran športnik – v realnem času dobi trener podatek in si s tem pomaga - ter poznavanje mehanizmov poškodb. »Mi že 6 let delamo na modelu predikcije hitrega vračanja po poškodbah.«

Biometrični podatki športnika lahko vključujejo srčni utrip, frekvenco dihanja, nasičenost krvi s kisikom in kakovost spanja. Ti podatki se zajemajo z napravami, ki se nosijo na zapestju, najpogosteje pa so na voljo tudi v obliki prstanov, kožnih obližev, pametnih oblačil in obutve ali kombinacije vsega naštetega. Ob tem vedno bolj prihaja v ospredje izraz hiperkvantifikacija, torej preocenjenost športnikov. »Vse to zbiranje podatkov pomaga ekipam, ligam in igralcem odkrivati koristi v celotnem življenjskem ciklu njihovega športa, med temi so tri področja, ki bi lahko v kratkem doživela nadaljnje inovacije, to so identifikacija talentov, t.i. 'in game decision making' in zmanjševanje poškodb, a le če bomo delovali etično in zaupali zbranim podatkom.«

Pišot je še poudaril, da količina zbranih podatkov povzroča tudi to, da so v ZDA biometrične podatke športnikov med tekmami povezali s športnimi stavami in omogočali prilagajanje stav v realnem času, kar je tudi privedlo do pozivov k regulaciji zbiranja, uporabe in komercializacije podatkov o igralcih. Avstralska akademija znanosti je nedavno objavila dokument za razpravo, v katerem preučuje upravljanje podatkov v profesionalnem športu in se sprašuje, ali obstajajo ustrezne pravne, organizacijske in etične omejitve pri zbiranju in uporabi podatkov o športnikih. »Najprej je potrebno postaviti regulativo uporabe biometričnih podatkov v športu in jo potem tudi smiselno uporabljati,« je še dejal Pišot.  

Iztok Franko pa je dodal, da tudi v NBA potekajo številne razprave, komu bodo dostopni biometrični podatki športnikov – iz teh podatkov so naredili velik biznis. »Tudi igralci razumejo kako se jih meri in zakaj. Smo pa na osnovnem nivoju znanja interpretacije podatkov.«

Trend e-mobilnosti

Zatem je sledila okrogla miza o trendu e-mobilnosti, na kateri je z vprašanji izzival Igor E. Bergant, z odgovori pa so mu parirali Dušan Lukič, vodja projekta Nova mobilnost v Porsche Slovenija, mag. Darja Kocjan, direktorica SŽ-Potniškega prometa, mag. Simona Felser, v. d. direktorja Agencije za varnost prometa, ter Ana Cergolj Kebler, vodja projektov varne mobilnosti v Zavarovalnici Triglav.

Darja Kocjan je na uvodno vprašanje, kaj poganja e-mobilnost, odgovorila, da je železnica že ves čas nosilec električne mobilnosti, polovica njihove porabljene elektrike je nizkoogljična, zato so tudi bistveno bolj okoljski kot mestni promet. Želijo pa si še več električnih vlakov in novih tirov.

Simona Felser je opozorila na čedalje večjo elektrifikacijo v prometu, večjo souporabo in tudi s tem povezana nova tveganja. »Vrednotimo tveganja, kar mora biti temeljito. Ne govorimo le o avtomobilih, vedno je kombinacija voznika in avtomobila. V portfelju imajo pol odstotka električnih avtomobilov, ki so zelo dobro opremljeni z asistenčnimi sistemi. Po drugi strani so tihi, imajo hitre pospeške, kar bo treba še oceniti. Baterije so veliko vredne, nekaj varnostnih težav lahko prinesejo tudi poškodbe baterij,« je izzive naštela Ana Cergolj Kebler.

Dušan Lukič je omenil dva faktorja, ki vplivata na prihodnjo mobilnost, najprej so cilji proizvajalcev, ki so zdaj še bolj ambiciozni kot politike, na drugi strani so želje kupcev. Ti se zavedajo, da bodo morali zmanjšati svoj vpliv na okolje. Električni avtomobili so postali tudi cenovno dostopni, na drugi strani so sankcije, če se ne prilagodimo. Lukič pa je omenil težave z vlaki, ki jih ni, ko jih potrebuješ, tako vsaj pravi njegova hčerka.

Darja Kocjan je odgovorila, da je nujna infrastruktura, ki bo omogočila takten promet, kar pomeni vsaj dva tira. »Moja želja je, da bi družina shajala z enim avtomobilom,« pravi Darja Kocjan. Omenila je še multimodalnost, kjer lahko izbiraš oblike prevoza, kar lahko prinese digitalizacije. Tako je njena želja še, da bi dočakala novo postajo v Ljubljani, ki bo živa multimodalna točka z avtobusi, pešci in kolesarji.

Mobilnost s slušalkami je nesprejemljiva, meni Simona Felser. Ko to združimo s tiho električno mobilnostjo brez zvočnih opozoril, je nevarnost neljubih dogodkov še večja. »Potrebujemo preplet vsega, primerne zakonodaje, ozaveščanja, usposabljanja in nadzora, tudi digitalnega. Digitalizacija omogoča napovedovanje novih razmer. Aplikacije in asistenčni sistemi v avtomobilu povečujejo varnost,« pravi Simona Felser.

»Zelo dobro izkušnje imamo z aplikacijo za varno vožnjo, vozniki, ki jo uporabljajo, imajo do 25 odstotkov manj škodnih primerov,« je opozorila Ana Cergolj Kebler. Podatki, ki jih zbira aplikacija, dajejo možnosti določanje kritičnih točk, zlasti okrog šol, kar omogoča postavljanje kazalnikov hitrosti v sodelovanju z občinami. »Starši z e-skiroji prvič dajemo otrokom v uporabo prevozno sredstvo, ki ga sami nismo uporabljali in z njim nimamo izkušenj,« dodaja Ana Cergolj Kebler. Za aplikacije je sicer zelo pomebno, da ne motijo med vožnjo, še dodaja.

»Vseh naprednih oblik mobilnosti ne bomo mogli vpeljati brez razvoja infrastrukture,« pa opozarja Lukič. Prihodnost je do določene mere predvidljiva, vse bo povezano, mogoče se bo sprehajati s telefonom in slušalkami, saj bo telefon opozoril na nevarnost. Umetna inteligenca bo vodila tudi avtomobile, veliko vprašanje pa je odgovornost za nezgode. Brez umetne inteligence ne bo šlo niti zagotoviti dovolj zelene elektrike za električno mobilnost, meni Lukič.

»Pri avtonomnosti še ni dokončnih odločitev, ko bodo, bo jasno, koliko se bo odgovornost selila od voznika do proizvajalca vozil,« meni Ana Cergolj Kebler. Simona Felser pa je opozorila, da bo človek še vedno delal napake, zato je ključno sodelovanje, da bomo ustvarili varen prostor za vse. »Izzivov bo veliko. Prometa imamo preveč, infrastrukturo pa poznamo,« še meni Simona Felser.

»Potnik v železniškem prometu je 40-krat bolj varen kot v avtomobilu. Na vlaku lahko čas koristno uporabimo za branje ali delo, pa tudi za načrtovanje mikromobilnosti za naprej. Železnice so vzporedni sistem cestam,« pravi Darja Kocjan in dodaja, da moramo absolutno povečati obseg železniškega omrežja.

Re:inoviranje konceptov dela

Na konferenci smo se posvetili tudi spremenjenim konceptom dela. Magistrica ekonomije Simona Špilak, lastnica kadrovske agencije BOC Institute, ki deluje na področju iskanja vodstvenih kadrov, in mednarodna executive coachinja z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnem poslovnem okolju, je o novih, uspešnih modelih dela razpravljala z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniško vodjo Slovenskega nacionalnega mladinskega orkestra, Matejo Lavrič, direktorico podjetja Kolektor Ventures, Tomijem Ilijašem, direktorjem in ustanoviteljem podjetja Arctur, dr. Urošem Ocepkom, doktorjem znanosti iz računalništva in informatike, učiteljem na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje ter učiteljem leta 2022, ter Andražem Štalcem, direktorjem in soustanoviteljem podjetja Red Orbit.

Živa Ploj Peršuh ocenjuje, da je pomembno znanja, izkušnje deliti s čim mlajšimi. »Ko sprejemamo nove strategije, politične odločitve in v podjetjih nove vizije, gledamo v prihodnost, hkrati pa smo vse preveč usmerjeni k zdajšnjim generacijam,« pravi. Izpopolniti je treba najmlajše – sama kot mentorica in vodja dela z 12-letniki – in to ne samo na področju dela, na primer, kako sestaviti program, kako nastopati, kako prodati koncert, ampak zajeti socialna, družbena vprašanja in področje trajnosti. Na primer, kako na nastope potovati zeleno, z vlaki. Skozi nastope nagovarjajo občinstvo o pomenu zelenih potovanj, najmlajšim je treba dati priložnost, da čim prej spoznajo te možnosti, jih sprejmejo kot varne in etično nesporne.

Tomi Ilijaš je govoril vodenju tehnološkega podjetja in poudaril, da je sodelavcem treba zagotoviti predvsem svobodo – da lahko delajo od kjerkoli in kadarkoli. »Pomembno je ustvariti učinkovito mešanico reda in kreativnosti. Za to smo razvili smo programsko opremo, ki se je izkazala kot zelo dobra,« je povedal. Multikulturnost vidi kot še en pomemben vidik, ki ga imajo uspešna podjetja in seveda veščine. Te je povzel skozi mobilnost: »Pomembno je, da vemo, da se lahko usedemo na vlak, letalo ali kolo in da bomo tako prišli na drug konec sveta. Zato nehajmo voziti odrasle otroke v šolo. Pri otrocih moramo vzbuditi željo po mobilnosti.«

Uroš Ocepek je poudaril, da v šolah učimo predvsem stvari, ki so bile aktualne nekoč, po drugi strani pa jih ne opremljamo z znanji za stvari, ki so danes aktualne. »Spodbujati bi morali kompetence in znanja za zeleni, trajnostni razvoj, v šolah potrebujemo predmet računalništvo,« je poudaril in ocenil, da se podjetja in tudi šole med seboj premalo povezujejo. Sodelovanje in povezovanje sta danes ključna za uspeh, je prepričan.

Mateja Lavrič se je dotaknila vodenja v zagonskih podjetjih. Kot je dejala, ob zagonu podjetja to sicer ni tako pomembno vprašanje, saj imajo vsi zaposleni enak cilj. Z rastjo podjetja in zaposlovanjem pa se to spremeni in izkaže se, da vodjem, ki so v prvi vrsti strokovnjaki, manjka empatičnost in imajo izzive pri tem, kako nove sodelavce prepričati, da bodo delali za skupni cilj podjetja. Zato vlagatelji v zagonska podjetja z rastjo zaposlenih poiščejo profesionalne menedžerje, ki imajo ustrezne kompetence in omogočijo, da podjetje gre na naslednjo raven razvoja.

»Pri državi, podjetjih in posameznikih je premalo agilnosti, premalo želje po dejanskih spremembah,« pa je poudaril Andraž Štalec in spomnil, kako smo v času covida delali od doma, zdaj pa spet govorimo o pametni mobilnosti. Spremembe si moramo želeti in biti prilagodljivi. S tem je povezal tudi umetno inteligenco in obdelave podatkov, kar večina dojema kot nekaj novega, v resnici to ni. Stvari moramo začeti spreminjati, tudi to, kaj in kako se učimo.

»V šolah moramo začeti učiti kreativnost in vlagati v šport, kajti ta pomaga pri kognitivnem razvoju. V podjetjih morajo premisliti o tem, kako razvijati zaposlene, če sami nimajo te želje, saj nam na koncu umetna inteligenca ne bo pomagala, če je ne bomo znali uporabljati,« je poudaril. Dejstvo pa je, je dejal, da umetna inteligenca je tu, na novo realnost se moramo prilagoditi in jo bomo morali vsi začeti uporabljati, to je po njegovem vprašanje preživetja podjetij.

Koncepti dela v prihodnje

Na vprašanje, kakšni bodo v prihodnje koncepti dela, je Mateja Lavrič poudarila fluidnost. Bo nerigiden in nestatičen. Na to se bo treba prilagoditi, kdor se ne bo, bo ostal zadaj, je prepričana. Živa Ploj Peršuh se je strinjala, prepričana je, da imamo na tem področju še veliko manevrskega prostora, poudarila pa je tudi pomen etičnosti in med pomembnimi veščinami omenila emaptičnost, povezovanje in poslušanje – ne samo drug drugega, ampak tudi novih tehnologij  

Uroš Ocepek je dejal, da bodo morali v prihodnje učitelji bolj poslušati dijake in prepoznavati, kaj jih zanima, najti načine, kako jih pritegniti. Tehnologije bodo učiteljevi asistenti. »Upam da bo šola usmerjena v kreativnost, povečati moramo digitalno pismenost, saj bomo samo tako lahko kritično presojali informacije.« Biti moramo željni razvoja in sprememb, pa je dejal Andraž Štalec, ne se toliko ukvarjati s tem, kaj in kako se ne da narediti, ampak kako se nekaj da narediti. Prepričan je, da bi otroci že na začetku šolanja morali dobiti tablice, s pomočjo katerih bi gradili digitalno pismenost.

Tomi Ilijaš pa se je zavzel za to, da v Sloveniji ohranimo možnost razvoja človeka na več ravneh, da se poleg dela lahko usmerjamo tudi v šport, umetnost itn. »Tako bomo srečna in zdrava družba, v kateri bomo radi živeli in bomo privabljali tudi kadre iz tujine,« je prepričan.