In vendar se vrti ...

Nauk je predvsem to, da je treba o zakoreninjenih prepričanjih kdaj tudi podvomiti. V Sloveniji to še posebej velja za prepričanja o varčevanju. Pri nas namreč večina varčevalcev trdno verjame, da so bančne vloge še vedno najboljši način varčevanja. Pa to drži? Ob 25-letnici prvega vzajemnega sklada v Sloveniji je čas, da preverimo dejstva. 

Življenje v današnji Italiji na prelomu 16. in 17. stoletja je bilo težko. Elektrike in javne razsvetljave še ni bilo. Ljudje so v večernih in nočnih urah praviloma ostajali doma, saj je bilo zunaj zaradi kriminalcev prenevarno. Podnevi so jim na ulicah in trgih družbo delale hlevske živali. Kuga in podhranjenost sta marsikoga spravili na oni svet. Dekreti mestnih oblasti, naj poulično življenje vendarle postane bolj snažno, so bili le mrtve črke na papirju. To je bil tudi čas rimske inkvizicije, obdobja, ko je takratna katoliška cerkev poskušala svoj vsemogočni vpliv v družbi ohraniti s preganjanjem dvomljivcev o prepričanjih, ki so bila temelj njene nadvlade. Znanost in umetnost sta zato le mukoma trgali vezi s tolmačenjem in upovedovanjem stvarstva skladno s katoliškimi svetimi spisi.

Tisti, ki mu je vsem tem okoliščinam navkljub vendarle uspel izjemen znanstveni preboj in ki bi zaradi tega lahko končal tudi na grmadi, je bil Galileo Galilei. Matematik, fizik, astronom in filozof je ob pogledovanju proti svetlečim pikicam na nočnemu nebu videl več kot samo lepoto zvezd in planetov. Najprej, že leta 1604, je na nebu ugledal novo svetlo točko, supernovo. Je bil to morda trenutek, ko se je v njem prižgal dvom o takrat veljavnem prepričanju, da se zvezde ne spreminjajo? S teleskopom, ki ga je izdelal nekaj let pozneje, je lahko dogajanje na nebu proučeval še pobliže. Zapazil je Venerine mene, Saturnove lune in to, kako krožijo okrog planeta. V tej spremenljivi osvetljenosti in premikanju vesoljskih teles pa je videl potrditev spoznanja, do katerega je leta 1543 prišel poljski astronom Nikolaj Kopernik – da Sonce in drugi planeti ne krožijo okrog Zemlje, ampak da Zemlja in drugi planeti krožijo okrog Sonca. Prepričanje, ki mu danes ne nasprotuje nihče, je bilo takrat nekaj sprevrženega, heretično.

Nekaj sto kilometrov severovzhodno in nekaj stoletij pozneje, v Sloveniji leta 1992, je mednarodna skupnost našo mlado državo šele začela priznavati. Jeseni so bili natisnjeni prvi tolarji. Decembra so minile prve parlamentarne in predsedniške volitve v samostojni državi. Naenkrat smo zaživeli v povsem novem svetu. A do sprememb ni prišlo zgolj v družbeni ureditvi. Še pred vsemi naštetimi dogodki, že 1. januarja, je bil vzpostavljen prvi slovenski vzajemni sklad – današnji KD Galileo. Deviznim in dinarskim bančnim vlogam, neposrednemu trgovanju na borzi in hranjenju gotovine »v nogavici« se je pridružil povsem nov način plemenitenja prihrankov. Tako kot po odkritjih slavnega Galilea v svetu nič več ni moglo ostati, kot je bilo, se je po uvedbi sklada Galileo povsem spremenil tudi svet slovenskih varčevalcev in investitorjev. A kaj je dejansko prinesel vzajemni sklad? Zakaj se je sploh uveljavil kot način varčevanja in se obdržal? Kaj je v njem tako revolucionarnega? 

REVOLUCIJA MOŽNOSTI 
»Ko so starodavni trgovci organizirali trgovske karavane čez puščavo, je za vojake, ki so skrbeli za to, da je blago varno prišlo na cilj, vsak od njih prispeval manjši delež. Če bi moral vsak sam na pot in poskrbeti za varnost svojega tovora, se mu to finančno ne bi izšlo. Ko so stopili skupaj, pa so trgovsko pot lahko izvedli. Vzajemni skladi so podobna zgodba, le prenesena v finančno industrijo,« naslika Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja KD Skladov in upravitelj skladov KD Galileo, KD Rastko in KD Dividendni.



Preden so se vzajemni skladi uveljavili, so bile nekatere finančne naložbe dostopne samo najbolj premožnim – in zaupljivim. Šele z nekaj sto tisoč evri je lahko posameznik postal investitor, ko je dal takšno vsoto v upravljanje »neznancu«, pa ga je zagotovo skrbelo, ali je izbral pravega in pravo naložbo. Vzajemni skladi so te nadloge odpravili. Za investiranje v sklade ni treba biti bogat. Celo priporočljivo je, da se v sklade vlaga s periodičnimi vplačili, in to v znesku, ki si ga še lahko privoščimo. Kljub temu so vlagateljem dostopne prakticčo vse naložbene oblike: ko vsak od njih v sklad vloži nekaj enot svojega premoženja, se naberejo sredstva, s katerimi lahko upravitelji premoženja v njihovem imenu vstopijo na trg vrednostnih papirjev. Res nadvse podobno sistemu trgovskih karavan. Kaj pa zaupanje? »Zagotovo je vlagatelj v vzajemni sklad manj zaskrbljen, kot bi bil v preteklosti, ko je moral v neko naložbo investirati večino svojega premoženja,« pravi Lokar. In dodaja, da je izjemna prednost skladov pred drugimi naložbenimi možnostmi tudi razpršitev premoženja. 

PREUDARNO INVESTIRANJE 
Nekakšno zlato pravilo v svetu naložb je, da mora biti premoženje razpršeno. Le tako se je namreč možno najbolj izogniti tveganju, da bi se vrednost premoženja zmanjšala. Ko bi se streslo eno področje naložb, bi morda drugo ostalo »nepoškodovano«. A kako vedeti, v katere delnice investirati, da bi še dosegli optimalno razmerje med varnostjo in donosnostjo naložbe? In zakaj sploh investirati v delnice ali različne sklade in prevzeti tveganje padca vrednosti premoženja, ko pa banke jamčijo za vezane vloge do 100.000 evrov ne glede na to, kaj se zgodi v svetu financ? Tudi to sta dilemi, ki ju učinkovito naslavljajo vzajemni skladi. Ko se odločimo vložiti v določen vzajemni sklad, izberejo naložbe namesto nas že izkušeni upravitelji skladov. »Pri sprejemanju naložbenih odločitev se ravnamo po več pravilih,« pojasni Lokar. »Med njimi je 5-10-40, ki pomeni, da naložbe, ki imajo več kot pet odstotkov v skladu, ne smejo skupaj zavzeti 40 odstotkov vrednosti premoženja sklada, nobena posamična naložba pa ne sme biti vredna več kot deset odstotkov sklada.« A to je zgolj neformalno pravilo, formalna so zapisana v prospektih skladov, ki so kot nekakšni statuti. KD Galileo je »po statutu« denimo sklad, ki lahko le 20 odstotkov premoženja vloži v naložbe na bolj tveganih trgih v razvoju, česar se morajo upravitelji držati ne glede na dogajanje na trgu.

Vseeno te omejitve niso tako stroge, da upraviteljem ne bi omogočale varovanja premoženja ob hkratnem zasledovanju najvišjih možnih donosov. S stalnim prerazporejanjem investiranih sredstev v najprimernejše vrednostne papirje pa dosežejo še, da so vzajemni skladi dobra naložba tudi z vidika obdavčitve. »Zakonodaja predvideva, da investitorji davka na kapitalski dobiček ne plačajo šele po 20 letih od investicije. Vendar pa je danes, v tako zelo dinamičnem svetu, dejansko nemogoče eno naložbo držati 20 let. V vzajemnih skladih pa se naložbena politika stalno prilagaja okoliščinam, zaradi česar večletno varčevanje ni nikakršna težava. Celo več, vse prednosti varčevanja v vzajemnih skladih se pokažejo prav pri dolgoročnem varčevanju.«
 
Kar preostane vlagatelju, ki se odloči za naložbo v vzajemni sklad, je torej le še izbor najprimernejšega vzajemnega sklada za dosego zastavljenih finančnih ciljev. Pri tem pomagajo finančni svetovalci, ki sredstva običajno razporedijo v več vzajemnih skladov. Tako dosežejo, da je premoženje povsem razpršeno in da struktura naložb upošteva stopnjo tveganja, ki jo je vlagatelj še pripravljen in sposoben sprejeti. In zakaj sploh tvegati? Kot opozarjajo tudi nekatere banke, moramo biti pozorni na to, da ne bi tvegali premalo. Z depozitom se to lahko zgodi, saj so obrestne mere tako nizke, da vezani denar na banki samo »leži« in se ne oplaja, lahko celo izgublja vrednost. Ko se odloc?imo izključno za varnost naložbe, tako tvegamo manj, kot bi si lahko privoščili. To pa v prihodnosti pomeni nižje prihranke, kot bi lahko bili, in po večletnem odrekanju tudi razočaranje. 

AKTIVNO VAROVANJE PREMOŽENJA 
Vsem varovalkam in izkušenosti upraviteljev navkljub se včasih padcem premoženja, naloženega v vzajemnih skladih, preprosto ni mogoče izogniti. Tako nemočni so bili slovenski upravitelji denimo konec leta 2007, ko je tudi do nas prišel val svetovne finančne krize in se je graf rasti vrednosti premoženja sklada KD Galileo – pa tudi večine drugih vzajemnih skladov – prelomil. V tistem obdobju je sklade zapustilo veliko vlagateljev. Nekateri so nujno potrebovali vložena sredstva, drugi so nad skladi preprosto obupali. A pozor, drastičen padec vrednosti premoženja sklada vendarle še ni dokaz, da varčevanje v skladih dejansko ni boljše od bančnih depozitov ali hranjenja gotovine doma. Prav zaradi dogodkov izpred desetletja upravitelji danes bolje vedo, kako zaščititi premoženje pred »oseko«.

Kot pravi Lokar, je največja sprememba v primerjavi s preteklostjo to, da so vzajemni skladi, med njimi tudi KD Galileo, na začetku še investirali predvsem v slovenska podjetja, zdaj pa so globalni: »Zakonodaja nam je šele leta 2004 dovolila bolj aktivno investiranje sredstev v tujino. Res pa je tudi, da je bilo vse do krize logično vlagati sredstva v slovenska podjetja. Ta so delala dobro, njihova vrednost na trgu je rasla, zaradi česar so vlagatelji še množičneje prihajali v KD Galileo. Šele pozneje se je izkazalo, da je bilo to tveganje preveliko. In po padcu vrednosti sklada smo ga postopoma, s premišljenimi prodajami in nakupi, spremenili v globalni razpršeni vzajemni sklad.« Boleč padec je ostal kot opomnik, da je treba vedno skrbeti za čim večjo likvidnost sklada in ne za ceno morebitnega donosa na kratki rok »divjati« samo za najbolj donosnimi zgodbami.

Varovanje vrednosti premoženja sklada pa se še dodatno izvaja s posebnimi finančnimi orodji. Upravljavci skladov jih uporabijo takrat, ko pričakujejo, da bi kak dogodek utegnil zamajati trge vrednostnih papirjev. »V času referenduma o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije smo imeli dve neznanki in kar štiri scenarije. Vprašanji sta bili, kako se bodo Britanci odločili in kako se bodo na odločitev odzvali trgi, možnosti pa, da bodo ostali v Uniji ali izstopili ter ali bo sledila panična prodaja naložb ali rast. Na vse te scenarije nismo mogli biti pripravljeni, a smo portfelje sklada ščitili s t. i. opcijami. Z njimi smo si na trgu vrednostnih papirjev zagotovili, da bi lahko, če bi bilo treba, določene naložbe v skladu tudi še po referendumu prodali po ceni, ki je veljala pred referendumom. Nato se je zgodil najmanj verjeten scenarij: Britanci so se odločili za izstop, delnice, ki smo se jih pred referendumom odločili zadržati med našimi naložbami, pa so začele rasti. Izkazalo se je, da smo dobro odigrali. Opcij nismo potrebovali, KD Galileo pa je bil v tem obdobju precej donosnejši od povprečja donosov podobnih svetovnih skladov. In to je tista dodana vrednost za vlagatelja, ki jo nenehno zasledujemo.« Ta finančna orodja sicer ne morejo vedno preprečiti padca vrednosti premoženja sklada, omogočajo pa, da so izgube manjše, kot bi lahko bile.
 
Drugi, bolj običajen način zasledovanja dolgoročne rasti vrednosti premoženja je prodaja in kupovanje vrednostnih papirjev. To vedno poteka s ciljem, da je v portfelju sklada čim več takšnih, ki jim bo po pričakovanjih vrednost dolgoročno in nadpovprečno rasla. Najti takšne trende je danes enako težko kot pred 25 leti, in to kljub temu, da je informacij zdaj veliko več, celo preveč. V KD Skladih je tudi zato pri iskanju pravih naložb v uporabi napredno informacijsko orodje KD AI, umetna inteligenca, ki na podlagi preteklega in trenutnega dogajanja na trgih predvidi dogajanje v prihodnosti. A kot pravi Lokar, so za pametno investiranje najbolj uporabne večletne izkušnje: »Vse informacije, ki jih dobimo, niso tako zelo pomembne, da bi morali spreminjati glavno usmeritev sklada. Znati moraš oceniti, kdaj se odzvati. V KD Galileu smo recimo vložke v farmacevtsko industrijo zmanjšali pod delež, ki so ga v svojih portfeljih imeli drugi primerljivi skladi, ko je o brzdanju farmacevtske industrije začel tvitati takrat še ameriški predsedniški kandidat Donald Trump. Presodili smo, da bodo delnice farmacevtskih podjetij težko prinašale želeni dobiček v novih, po pričakovanjih zaostrenih razmerah, zato smo sredstva raje premaknili v druge, donosnejše naložbe. Dotlej pa smo z rastjo tega sektorja dosegali dobre donose.« 

KDO JE ZARES HERETIK? 
Pa se vrnimo h Galileu. Ko se je zaradi odkritja zagovarjal pred inkvizicijo, je zato, da bi si rešil kožo, dejal, da nikdar ni hotel zagovarjati teze, da se Zemlja vrti okrog Sonca. Ko je bil vseeno obsojen na hišni pripor in življenje v osami, tudi ni izrekel slavnega stavka In vendar se vrti. Izrekel ga je menda šele pozneje, pa tudi če ga sploh ni, tudi če mu ga je nekdo »podtaknil«, je rek še vedno uporaben. Še danes, več kot 400 let po njegovih odkritjih, ga uporabljamo zmagoslavno: ko hočemo povedati, da so prepričanja drugih res samo praznoverna prepričanja, resnico pa lahko povedo le dejstva.
 
Danes bo za heretike morda kdo pri nas še vedno razglašal tiste, ki kljub dogodkom ob poglobitvi finančne krize investirajo v vzajemne sklade. Tako vsaj lahko sklepamo po podatku, da imajo slovenski varčevalci v gotovini in na bankah shranjenih okrog 16 milijard evrov, v vzajemnih skladih pa skoraj desetkrat manj. A dejstvo je, da je naložba v sklade dobra odločitev. Ne glede na padec vrednosti premoženja pred desetimi leti imajo danes dolgoletni vlagatelji v dobre vzajemne sklade precej več premoženja, kot bi ga imeli, če bi imeli denar v tem času vezan na banki. Povprečni letni donos sklada KD Galileo je bil v 25 letih 12,95 odstotka. Številke govorijo svoje. Na vrsti ste vi.



SPOZNAJTE SKLAD GALILEO

Obiščite nas na www.kd-skladi.si.