So opravila, ki dajejo energijo, in ona, ki jo požirajo

Za Matijo Goljarja je ključno, da se lahko posveti stvarem, ki prinašajo posel, so razvojne in jih dela z užitkom.
Fotografija: Matija Goljar, vodja Ustvarjalnika, pravi, da si mora čas organizirati vsak po svoje. Foto Jožže Suhadolnik
Odpri galerijo
Matija Goljar, vodja Ustvarjalnika, pravi, da si mora čas organizirati vsak po svoje. Foto Jožže Suhadolnik

Matija Goljar je deloholik in bi mu prišlo še kako prav, da bi dan trajal več kot 24 ur ali da bi mu fizikalni zakoni dopuščali biti na več krajih hkrati. Razpet je med več projekti in službami: v Londonu končuje magisterij, vodi podjetniški peskovnik Ustvarjalnik, sodeluje v projektu Štartaj Slovenija in pri Fundaciji za ustvarjalne mlade, intenzivno se ukvarja s tremi ekipami mladih iz Ustvarjalnika, piše knjigo o tem, kako uspeti v podjetništvu, pripravlja digitalne učne vsebine za učitelje zasebnih šol v angleško govorečem svetu in še kaj. Povprašamo ga, kako mu uspeva vse to uskladiti, ali ima kak poseben recept tudi za svojo učinkovitost.

Takoj ovrže našo domnevo, da mora biti pač zelo sistematičen in discipliniran človek: »Žal je ravno obratno. Pravzaprav sem neurejen in predvsem prehitro obljubim, da bom nekaj naredil. Zato pa potrebujem ob sebi urejenega človeka, ki poskrbi za moj urnik. V pisarni imam dva sodelavca, ki mi pomagata pri tem, kar počnem.«


Sodelavka mu kupi tri ure časa na dan


Organizacija časa, ki utira pot učinkovitosti, je prava znanost, meni sogovornik. A enotnega pravila ni. Vsakdo si ustvari sistem po svoji podobi. Nekateri si delajo urnike, uporabljajo razne aplikacije, ki izklopijo facebook, omejijo telefoniranje, elektronsko pošto ... Goljarju nič od tega ne ustreza. Zanj je najpomembneje, da ve, da bodo kolegi, ki so za to poklicani, opravili »triažo«, ga razbremenili zadev, ki niso razvojno naravnane in jih je mogoče prenesti na sodelavce. Tako bo sam lahko počel stvari, ki bodo podjetju prinašale posel in razvoj ali ki so mu tako pri srcu, da jih želi opraviti sam. Na primer, teden dni predavati na zasebni šoli v Ameriki. Kolegica Tjaša, ki je vodja pisarne, tako skrbi za njegov urnik in mu »kupi« vsaj tri ure časa na dan.

Lastno prakso podpre z dvema teorijama. Po prvi Američani pravijo, da obstajajo trije tipi dela, ki ga človek opravlja pri poslu: dihaj, dostavi in rasti. Pri prvem si na primer ta hip na telefonu, pišeš članek, ki ga moraš zjutraj oddati, delaš iz rok v usta, ves čas komajda še dihaš. Pri drugem moraš napisati določeno število člankov na teden, delo si organiziraš tako, da opravljeno pravočasno dostaviš. Pri tretjem tipu pa se ukvarjaš s kolumno, ki ti veliko pomeni, pišeš knjigo, se razvijaš. Bistvo je, pravi, da si toliko samoorganiziran, da ne obtičiš vsak dan le pri lovljenju postavljenih rokov, ampak da najdeš ravnotežje med vsemi tremi. In poskušaš za stvari, ki niso razvojno naravnane, delegirati druge.

Kar pa zadeva odnos do posla, je mogoče vsakodnevne dejavnosti razvrstiti še drugače: ene ti energijo dajejo, druge ti jo jemljejo, tretje so nevtralne. S prvimi, po Goljarjevo »zabavnimi«, si podjetnik polni baterije. »Zame je recimo največji žur predavati, mentorirati mlade, postavljati nove prodorne podjetniške ekipe. To je zame tako, kot bi šel na dopust. In vsak podjetnik ima nekaj, kar ga v poslu posebej osrečuje. Seveda pa je treba opraviti vse, tudi izčrpavajoče stvari. Kar ti je težko, poskušaš narediti hitro in disciplinirano, si postaviti svoj sistem. Gledaš, da je nevtralnih aktivnosti čim manj, in se z žarom lotevaš zabavnih. Balansirati moraš vse troje.«​


Brez delovnih navad in samodiscipline


Toliko Goljar o sebi in o odraslih podjetnikih. Kako pa si znajo delovni čas organizirati mladi, ki jih ima ves čas na očeh? »Nočem izpasti kot kritik mlade generacije, rad pa bi opozoril na velik problem, ki jo duši. Pri mladih pogrešam delovne navade, samodisciplino in organizacijo časa. To velja na splošno, nove generacije pa so še bistveno slabše od prejšnjih. Zakaj? Ker mladina skozi šolska, najstniška leta nima nobenih obveznosti, ki bi od nje zahtevale, da samoiniciativno razpolaga s časom. Vse, kar morajo narediti mulci, je diktirano od zunaj: šola določi, kdaj je pouk, kdaj se pišejo testi, nikomur ni treba proaktivno razmišljati, česa naj se loti. Ta generacija nima potrebe po postavljanju prioritet, kaj je treba narediti takoj, kaj lahko počaka, navajena je narediti vse v zadnjem trenutku. In ko pride v posel, ko na primer prek študentskega servisa išče prvo službo, zelo hitro obupa. Redki v prvi službi zdržijo več kot nekaj tednov,« razlaga Goljar.

Po njegovem prepričanju so šole premalo zahtevne, brez veliko učenja in s kampanjskim delom je mogoče dokončati tudi težje gimnazije. Druga potuha je družina in slovenska mati, ki podpira vse vogale v hiši. Starši otroku vbijejo v glavo, da je njegova edina naloga učenje, za vse drugo poskrbijo oni. Torej se otrokom ni treba posebej truditi ne doma ne v šoli. Te navade se usidrajo, ostanejo tudi potem, ko je treba začeti kariero. Človek je po duši hedonist, ne bo se nečesa lotil, če mu ni treba. »To je problem, ki ga je treba reševati skozi vzgojo, zgled, individualno mentorstvo,« se priduša ustanovitelj Ustvarjalnika. »Za podjetnika je namreč velik preskok, da se prelevi iz izvajalca v proaktivnega posameznika. Eno je, da se naučiš, kako začeti posel, čisto nekaj drugega pa, da si privzgojiš delovne navade.«

V ta namen so v Ustvarjalniku iznašli poseben trik. Najbolj sposobnim dajo vedeti, da je njihova delovna etika problematična, da so lenobe. In če hočejo skozi Ustvarjalnikovo šolo, morajo sto dni vsak večer mentorju poslati poročilo, kaj so tisti dan naredili pri svojem projektu. Verjetno nikomur ni lahko napisati, da ni naredil nič, vsaj nekaj malega bo premaknil, da bo o tem lahko poročal. To počasi preide v rutino, mentor ima nadzor nad projektom, lahko pravočasno vskoči in pomaga. Sicer načeloma ni nič hudega, če projekt kak dan stoji, tistega pa, ki ne pošlje poročila, doleti kazen, ki si jo je vnaprej izbral in je šaljiva, a za kršitelja neprijetna. Tako mentorji krmarijo med permisivnostjo in avtoritarnostjo, in kot zagotavlja Goljar, je trik učinkovit.

Komentarji: