Motivacija za vadbo se je čez zimo alarmantno zmanjšala
Z državne ravni še ni bilo poziva prebivalcem k zmernemu gibanju, odziv na manjše pobude je dober.
Odpri galerijo
Aleš Hostnik zaznava kar 35-odstotni upad aktivnosti med rekreativci v primerjavi z jesenskimi meseci. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Če samo za nekaj časa opustiš telesno vadbo, se je zelo težko vrniti v rutino, je prepričan Aleš Hostnik, ustanovitelj in idejni vodja Športnega društva Priprave, ki je za diplomsko nalogo na ekonomski fakulteti raziskoval motivacijo tekačev. Dan po razglasitvi epidemije marca lani so namesto druženja v živo organizirali vadbo prek spleta.
Že več kot leto dni tudi v sodelovanju s sponzorji pripravljajo različne izzive, da bi pomagali pri ohranjanju motivacije za redno telesno aktivnost v zahtevnih časih, ob tem pa Hostnik pogreša vsaj kakšen poziv k zmerni vadbi z državne ravni. Med tekači zaznava veliko manj zavzetosti v primerjavi z jesenskimi meseci.
V ekipi pravijo, da sem buldožer. Motivacije imam ogromno. Bolj se bojim, da je zmanjkuje pri organizatorjih rekreativnih športnih dogodkov, sponzorjih, tekačih. Moja raven energije je stalno enaka, res pa je, da nove razmere zahtevajo veliko domišljije in razmišljanja, kaj novega bi še lahko ponudili. Skozi to obdobje grem z motom, da zaradi koronavirusa ne bom dvignil rok, se vdal in čakal na boljše čase. Verjamem, da lahko soustvarimo nekaj boljšega.
Najprej moja lastna motivacija za šport, v društvu Priprave pa tudi to, da za ljudi delamo nekaj dobrega. To je zelo močan sprožilec. Videl sem, da so bili ljudje v zadnjem letu obupani, ker so rekreativne prireditve odpadale, in čutim nekakšno poslanstvo, da jih vodim. Izhaja iz tega, da se je v petih letih, odkar deluje društvo, naših dogodkov udeležilo deset tisoč ljudi. To me žene in verjamem, da gremo po pravi poti.
Ko sem pred petimi leti razmišljal, kaj se dogaja v tekaškem svetu, sem ugotovil, da imamo velike prireditve in zelo majhne tekaške skupine, ki so imele predvsem tekmovalni naboj. To mi ni bilo všeč, odločil sem se, da moramo ponuditi priložnost za tek kot zelo dobro sprostitev. In to z ekipo strokovnjakov, tudi psihologov, terapevtov, postati največji in predvsem navduševati za gibanje.
V tem času smo organizirali več kot sto brezplačnih dogodkov – tek in nato druženje na primer s kakšnim predavanjem, skupaj smo gledali tekaške maratone. Navdušenje je bilo zelo opazno. Prepričan sem, da mora biti vodilo rekreativnega športa sproščanje, dogaja pa se, da se nekateri sploh ne ukvarjajo s športom, drugi so že napol profesionalci. Ampak nobena skrajnost ni dobra. V treh, štirih letih smo s tem pristopom – si upam trditi – postali največja tekaška skupina v Sloveniji.
Da, že pred razglasitvijo epidemije v marcu smo razmišljali o tem. Zdelo se nam je, da bo virus vztrajal dalj časa. Tako smo že prvi dan, ko smo v Sloveniji ostali doma, organizirali vadbo v živo prek facebooka. Gnala me je odgovornost, da se ne smemo ustaviti, saj vem, kako je z motivacijo. Ko za kratek čas prekineš vadbo, zelo težko prideš nazaj. Drugi vidik pa je povezanost, ki smo jo imeli v skupini. Nismo se hoteli vdati virusu, ampak smo iskali rešitve. Družbena omrežja pomagajo ohranjati nekaj te povezanosti.
Lani smo imeli štiri izzive: misijo vztrajam s tekom in vadbo v živo prek kamere, pri kateri je v maju sodelovalo 300 udeležencev, nato smo v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami pripravili Dukat Fit izziv, pri katerem smo se prvič podali na področje kolesarstva, prej smo se osredotočali na tek.
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta lani edina združevala in dvigovala Slovenijo, nam dala neko upanje, zato smo kolesarstvo preprosto morali vključiti in izkazalo se je za dobro potezo. Izziv je bil, da udeleženci do določenega datuma prekolesarijo 50 kilometrov, pretečejo deset kilometrov oziroma naredijo oboje.
Z Ljubljanskimi mlekarnami (LM), ki so bile sponzor izziva z izdelki za športnike Dukat Fit, smo se dogovorili, da bodo pripravili 500 kolajn – to je za vse udeležence. V resnici sem jih pričakoval približno toliko, kot se jih je po navadi udeleževalo naših dogodkov, torej 300.
Ampak v 24 urah je bila kvota polna, prijavljali so se rekreativci iz vse Slovenije. S tem izzivom smo naredili preboj, saj se je na koncu v tednu dni, kolikor so bile odprte prijave, vključilo 1500 ljudi. Približno tretjina jih je bila iz Ljubljane, ko sem pregledoval poštne številke prijavljenih, sem ugotovil, da je bilo zastopanih tri četrtine vseh. V LM so nas podprli, tako da so vsem zagotovili spominske kolajne, pripravili smo tudi knjižico kreativnih receptov, ki so jo prejeli udeleženci.
Poudarili smo, da ne tekmujemo ne v hitrosti, ne v razdalji, ne v kraju, ne v srčnem utripu, niti ne v času, ampak da s kolajno želimo samo pomagati pri vztrajnosti in ohranjanju motivacije. Ta kolajna se mi zdi kot simbol poguma, vztrajnosti, tega, da se v koronskem času ne vdamo, smo pa odgovorni, ravnamo v skladu s pravili. Torej, opravljamo izziv vsak zase. Ljudem smo v danih razmerah omogočili neko doživetje in to veliko pomeni. Na Dukat Fit izzivu so udeleženci skupaj opravili 41.401 kilometer, to je več kot pot okrog Zemlje.
Izziv finalnega treninga pred Ljubljanskim maratonom je bil preteči deset kilometrov, v novembru pa smo zbirali korake. Cilj je bil 21 dni zapored narediti 10.000 korakov. Jaz še vedno korakam vsak dan to razdaljo in zastavil sem si cilj, da vztrajam 365 dni. Verjamem v zgled. Če nekaj oznanjaš kot vrednoto, moraš tako živeti tudi sam.
Da, to je prednost družbenih omrežij, omogočajo skupnost. Vse, ki so se prijavili na izziv, sem nagovarjal z motivacijskimi elektronskimi sporočili, osebno, ne iz kakega komunikacijskega orodja. In tako se nam je kljub razmeram uspelo povezati. Upam si trditi, da se je velika večina posameznikov, ki so se v preteklosti udeleževali dogodkov v živo, vključila v on-line aktivacije. Prejel sem res veliko elektronske pošte z zahvalami, da nismo pozabili nanje in da niso ostali sami.
Predvsem bi se morali povezati, nastati bi morala neka široka pobuda. Naše društvo se povezuje z organizatorji maratonov po Sloveniji, a smo premajhni. Zelo sem pogrešal, da bi država poleg ukrepov in izobraževanj, kako živeti s covidom-19, ljudi tudi usmerila, da naredijo nekaj za svoje zdravje. Niti enkrat nisem zaznal, da bi pozvala prebivalce k zmernemu gibanju.
Verjamem, da so imeli hude preizkušnje, ampak minilo je že več kot leto dni. Že med tekači opažamo upad interesa. Na družbenem omrežju za športnike, kjer se beležijo tekaški in kolesarski kilometri, imamo 2200 članov in njihova aktivnost je zdaj manjša za 35 odstotkov v primerjavi z oktobrom lani. Ta podatek je alarmanten. Ne predstavljam si, kako je med splošno javnostjo. Morda bi na tem področju lahko kaj več naredil tudi Ljubljanski maraton. Je daleč največji, in ker je bil v preteklosti generator rekreacije, bi moral to vlogo prevzeti malo bolj aktivno.
Pri vseh naših izzivih so se vključile tudi posamezne šole. Na Dukat Fit izzivu so sodelovali učenci in učitelji Osnovne šole Gustava Šiliha iz Velenja. Name se je obrnila ena od učiteljic. Ker otroci ne morejo preteči deset kilometrov, mi je predstavila, kako bodo sodelovali. V drugi izziv se je prijavilo pet osnovnih šol.
Začel sem razmišljati, kako preprosto bi bilo aktivirati otroke, za katere smo jeseni sicer slišali, da so se v času epidemije poslabšale njihove gibalne sposobnosti. Ampak nekdo na državni ravni bi se moral tega lotiti, iti v akcijo, ne samo govoriti, kaj je narobe in kakšni so. Videl sem fotografije otrok, ki so prejeli kolajne za sodelovanje v izzivu, nekatere so bile res ganljive.
Da, nekaj jih je že bilo, trenutno poteka Dukat Fitov kolesarski izziv, ki traja do 13. junija. Prijavi se lahko vsak in do izteka akcije prekolesari 50 kilometrov, lahko po delih. Udeležba je brezplačna, nagrade pa so tokrat bolj športne. Jeseni načrtujemo še tekaški izziv in nato kulinaričnega, oboje v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami.
Že več kot leto dni tudi v sodelovanju s sponzorji pripravljajo različne izzive, da bi pomagali pri ohranjanju motivacije za redno telesno aktivnost v zahtevnih časih, ob tem pa Hostnik pogreša vsaj kakšen poziv k zmerni vadbi z državne ravni. Med tekači zaznava veliko manj zavzetosti v primerjavi z jesenskimi meseci.
Koliko je vam osebno po letu dni od začetka omejitev še ostalo motivacije za vadbo in organizacijo priprav in izzivov prek spleta?
V ekipi pravijo, da sem buldožer. Motivacije imam ogromno. Bolj se bojim, da je zmanjkuje pri organizatorjih rekreativnih športnih dogodkov, sponzorjih, tekačih. Moja raven energije je stalno enaka, res pa je, da nove razmere zahtevajo veliko domišljije in razmišljanja, kaj novega bi še lahko ponudili. Skozi to obdobje grem z motom, da zaradi koronavirusa ne bom dvignil rok, se vdal in čakal na boljše čase. Verjamem, da lahko soustvarimo nekaj boljšega.
Kaj vas žene?
Najprej moja lastna motivacija za šport, v društvu Priprave pa tudi to, da za ljudi delamo nekaj dobrega. To je zelo močan sprožilec. Videl sem, da so bili ljudje v zadnjem letu obupani, ker so rekreativne prireditve odpadale, in čutim nekakšno poslanstvo, da jih vodim. Izhaja iz tega, da se je v petih letih, odkar deluje društvo, naših dogodkov udeležilo deset tisoč ljudi. To me žene in verjamem, da gremo po pravi poti.
Kako to, da ste ustanovili društvo, kakšno je poslanstvo?
Ko sem pred petimi leti razmišljal, kaj se dogaja v tekaškem svetu, sem ugotovil, da imamo velike prireditve in zelo majhne tekaške skupine, ki so imele predvsem tekmovalni naboj. To mi ni bilo všeč, odločil sem se, da moramo ponuditi priložnost za tek kot zelo dobro sprostitev. In to z ekipo strokovnjakov, tudi psihologov, terapevtov, postati največji in predvsem navduševati za gibanje.
V tem času smo organizirali več kot sto brezplačnih dogodkov – tek in nato druženje na primer s kakšnim predavanjem, skupaj smo gledali tekaške maratone. Navdušenje je bilo zelo opazno. Prepričan sem, da mora biti vodilo rekreativnega športa sproščanje, dogaja pa se, da se nekateri sploh ne ukvarjajo s športom, drugi so že napol profesionalci. Ampak nobena skrajnost ni dobra. V treh, štirih letih smo s tem pristopom – si upam trditi – postali največja tekaška skupina v Sloveniji.
Če nekaj oznanjaš kot vrednoto, moraš tako živeti tudi sam, poudarja Aleš Hostnik (na fotografiji). Verjame v zgled. FOTO: osebni arhiv
S covidom ste prešli na spletno izvedbo dogodkov.
Da, že pred razglasitvijo epidemije v marcu smo razmišljali o tem. Zdelo se nam je, da bo virus vztrajal dalj časa. Tako smo že prvi dan, ko smo v Sloveniji ostali doma, organizirali vadbo v živo prek facebooka. Gnala me je odgovornost, da se ne smemo ustaviti, saj vem, kako je z motivacijo. Ko za kratek čas prekineš vadbo, zelo težko prideš nazaj. Drugi vidik pa je povezanost, ki smo jo imeli v skupini. Nismo se hoteli vdati virusu, ampak smo iskali rešitve. Družbena omrežja pomagajo ohranjati nekaj te povezanosti.
Kako so potekali on-line izzivi, ki ste jih pripravili lani?
Lani smo imeli štiri izzive: misijo vztrajam s tekom in vadbo v živo prek kamere, pri kateri je v maju sodelovalo 300 udeležencev, nato smo v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami pripravili Dukat Fit izziv, pri katerem smo se prvič podali na področje kolesarstva, prej smo se osredotočali na tek.
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta lani edina združevala in dvigovala Slovenijo, nam dala neko upanje, zato smo kolesarstvo preprosto morali vključiti in izkazalo se je za dobro potezo. Izziv je bil, da udeleženci do določenega datuma prekolesarijo 50 kilometrov, pretečejo deset kilometrov oziroma naredijo oboje.
Z Ljubljanskimi mlekarnami (LM), ki so bile sponzor izziva z izdelki za športnike Dukat Fit, smo se dogovorili, da bodo pripravili 500 kolajn – to je za vse udeležence. V resnici sem jih pričakoval približno toliko, kot se jih je po navadi udeleževalo naših dogodkov, torej 300.
Z ničimer ni mogoče preseči energije pred startom velikega maratona, ampak obstaja tudi vzporedni svet, ki smo mu dali močan pospešek in mislim, da se bo nekaj časa ohranil. Lahko se zgodi, da bodo v prihodnosti obstajali hibridni dogodki.
Ampak v 24 urah je bila kvota polna, prijavljali so se rekreativci iz vse Slovenije. S tem izzivom smo naredili preboj, saj se je na koncu v tednu dni, kolikor so bile odprte prijave, vključilo 1500 ljudi. Približno tretjina jih je bila iz Ljubljane, ko sem pregledoval poštne številke prijavljenih, sem ugotovil, da je bilo zastopanih tri četrtine vseh. V LM so nas podprli, tako da so vsem zagotovili spominske kolajne, pripravili smo tudi knjižico kreativnih receptov, ki so jo prejeli udeleženci.
Poudarili smo, da ne tekmujemo ne v hitrosti, ne v razdalji, ne v kraju, ne v srčnem utripu, niti ne v času, ampak da s kolajno želimo samo pomagati pri vztrajnosti in ohranjanju motivacije. Ta kolajna se mi zdi kot simbol poguma, vztrajnosti, tega, da se v koronskem času ne vdamo, smo pa odgovorni, ravnamo v skladu s pravili. Torej, opravljamo izziv vsak zase. Ljudem smo v danih razmerah omogočili neko doživetje in to veliko pomeni. Na Dukat Fit izzivu so udeleženci skupaj opravili 41.401 kilometer, to je več kot pot okrog Zemlje.
Vodilo rekreativnega športa bi moralo biti sproščanje, dogaja pa se, da se nekateri sploh ne ukvarjajo s športom, med tem ko so drugi napol profesionalci, ugotavlja Hostnik. FOTO: Tadej Regent/Delo
Izziv finalnega treninga pred Ljubljanskim maratonom je bil preteči deset kilometrov, v novembru pa smo zbirali korake. Cilj je bil 21 dni zapored narediti 10.000 korakov. Jaz še vedno korakam vsak dan to razdaljo in zastavil sem si cilj, da vztrajam 365 dni. Verjamem v zgled. Če nekaj oznanjaš kot vrednoto, moraš tako živeti tudi sam.
Omenili ste udeležence iz vse Slovenije. Prilagoditev na epidemijo je omogočila sodelovanje na tovrstnih dogodkih vsakomur, ne glede na lokacijo.
Da, to je prednost družbenih omrežij, omogočajo skupnost. Vse, ki so se prijavili na izziv, sem nagovarjal z motivacijskimi elektronskimi sporočili, osebno, ne iz kakega komunikacijskega orodja. In tako se nam je kljub razmeram uspelo povezati. Upam si trditi, da se je velika večina posameznikov, ki so se v preteklosti udeleževali dogodkov v živo, vključila v on-line aktivacije. Prejel sem res veliko elektronske pošte z zahvalami, da nismo pozabili nanje in da niso ostali sami.
Komu bi morali biti največji zgled? Kdo, poleg vsakega posameznika, bi lahko v teh razmerah naredil več za to, da bi med epidemijo ostali bolj fit?
Predvsem bi se morali povezati, nastati bi morala neka široka pobuda. Naše društvo se povezuje z organizatorji maratonov po Sloveniji, a smo premajhni. Zelo sem pogrešal, da bi država poleg ukrepov in izobraževanj, kako živeti s covidom-19, ljudi tudi usmerila, da naredijo nekaj za svoje zdravje. Niti enkrat nisem zaznal, da bi pozvala prebivalce k zmernemu gibanju.
Verjamem, da so imeli hude preizkušnje, ampak minilo je že več kot leto dni. Že med tekači opažamo upad interesa. Na družbenem omrežju za športnike, kjer se beležijo tekaški in kolesarski kilometri, imamo 2200 članov in njihova aktivnost je zdaj manjša za 35 odstotkov v primerjavi z oktobrom lani. Ta podatek je alarmanten. Ne predstavljam si, kako je med splošno javnostjo. Morda bi na tem področju lahko kaj več naredil tudi Ljubljanski maraton. Je daleč največji, in ker je bil v preteklosti generator rekreacije, bi moral to vlogo prevzeti malo bolj aktivno.
Z ničimer ni mogoče preseči energije pred startom velikega maratona. FOTO: Roman Šipić/Delo
Pri vseh naših izzivih so se vključile tudi posamezne šole. Na Dukat Fit izzivu so sodelovali učenci in učitelji Osnovne šole Gustava Šiliha iz Velenja. Name se je obrnila ena od učiteljic. Ker otroci ne morejo preteči deset kilometrov, mi je predstavila, kako bodo sodelovali. V drugi izziv se je prijavilo pet osnovnih šol.
Začel sem razmišljati, kako preprosto bi bilo aktivirati otroke, za katere smo jeseni sicer slišali, da so se v času epidemije poslabšale njihove gibalne sposobnosti. Ampak nekdo na državni ravni bi se moral tega lotiti, iti v akcijo, ne samo govoriti, kaj je narobe in kakšni so. Videl sem fotografije otrok, ki so prejeli kolajne za sodelovanje v izzivu, nekatere so bile res ganljive.
Aktivnosti pa se letos nadaljujejo, kajne?
Da, nekaj jih je že bilo, trenutno poteka Dukat Fitov kolesarski izziv, ki traja do 13. junija. Prijavi se lahko vsak in do izteka akcije prekolesari 50 kilometrov, lahko po delih. Udeležba je brezplačna, nagrade pa so tokrat bolj športne. Jeseni načrtujemo še tekaški izziv in nato kulinaričnega, oboje v sodelovanju z Ljubljanskimi mlekarnami.
