Za spremljanje ženskih športnih dogodkov je manj priložnosti

Pred pandemijo je bil ženski profesionalni šport v vzponu in neenakost v primerjavi z moškimi se je zmanjševala. Čedalje več je bilo zanimanja gledalcev, medijev in sponzorjev, zdaj pa nekateri izražajo skrb, da so razmere to upočasnile. Športna psihologinja dr. Tanja Kajtna z ljubljanske fakultete za šport poudarja, da je za takšne sklepe še prezgodaj, zagotovo pa novi koronavirus vpliva na vse športnike.

Z vprašanjem enakosti športnic in športnikov se ukvarjajo številne organizacije, dela na tem področju pa je še veliko. Pred mesecem dni je z mesta predsednika organizacijskega odbora olimpijskih iger v Tokiu odstopil nekdanji japonski premier, 83-letni Joširo Mori, ker je dejal, da ženske na sestankih preveč govorijo.

Hkrati je dodal, da se z njimi ne pogovarja veliko. Izjava je sprožila val ogorčenja na Japonskem in v tujini, njegovo ravnanje je obsodil tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK). »Izjave so popolnoma neprimerne in v nasprotju z vrednotami MOK. V zahtevnih razmerah, v katerih živimo, je bolj kot kdaj prej raznolikost temeljna vrednota,« so poudarili in se zavezali k nadaljnjemu spodbujanju vključevanja, solidarnosti in ukrepov proti diskriminaciji.
 

Prvič vsaka država z vsajo eno predstavnico

V olimpijske discipline od začetka 90. let prejšnjega stoletja uvrščajo samo tiste športe, v katerih nastopata oba spola, igre v Tokiu pa bodo prve v zgodovini, na katerih bo prav vsako od 206 sodelujočih držav predstavljala vsaj ena ženska. To bodo tudi najbolj spolno uravnotežene igre do zdaj, pod petimi krogi se bo merilo 49 odstotkov žensk.



Na zadnjih poletnih igrah v Riu de Janeiru jih je bilo 45 odstotkov, kar je dvakrat več v primerjavi s tekmovanjem leta 1984 v Los Angelesu. Tudi urniki nastopov bodo veliko bolj uravnoteženi, ob koncih tedna se bo zvrstilo več finalnih tekmovanj kot v pretek­losti in to je velik napredek, poudarjajo v MOK, kjer so se v okviru dneva žena pridružili globalni akciji za večjo uravnoteženost spolov na vodilnih položajih. Promocijo za večjo opaženost žensk v športu bodo organizirano izvajali vse do olimpijskih iger.


 

Industrija, vredna manj kot milijardo dolarjev

Ženski profesionalni šport kot posel ima še velik potencial in številne izzive, s katerimi se ukvarjajo tudi organizacije, kot je Mednarodna organizacija dela (ILO), ki je velik del dokumenta o dostojnem delu v svetu športa namenila prav ženskam.



Ko so leta 2019 v Veliki Britaniji analizirali fotografije v medijih, so ugotovili, da skoraj na nobeni s športnim motivom ni žensk – bile so na treh odstotkih posnetkov. Ko so nogometne navdušence spraševali, zakaj ne obiskujejo ženskih tekem, je vsak šesti odgovoril, da ni informacij o tem, kdaj so tekme.

Statistični podatki za to državo sicer kažejo, da se je v času pred pandemijo zanimanje za ženske športe močno povečalo – leta 2019 si je na stadionih ogledalo tekme na najvišji ravni za polovico več gledalcev kot dve leti prej, še vedno pa jih je bilo manj kot tri četrt milijona. Tekmovanja, kot je bilo evropsko nogometno prvenstvo za ženske leta 2017, je pred televizijske zaslone privabilo 150 milijonov gledalcev, ko sta se za zmago v angleški ligi pomerili ekipi Chelseaja in Arsenala, je ob 43.000 gledalcih na stadionu televizijski prenos spremljalo tudi 1,6 milijona gledalcev, so poročali mediji.



Dve tretjini vprašanih v raziskavah pove, da jih ženska tekmovanja zanimajo, pokaže pa se, da imajo veliko več privržencev tiste discipline, pri katerih na tekmovanjih nastopata oba spola hkrati, na primer tenis in atletika. Nastope žensk polovica ocen­juje kot tekmovalne, tretjina pa, da so kakovostni in da pokažejo visoke sposobnosti športnic. Moški na teh področjih dosegajo višje vred­nosti. Hkrati pa ženske v športu opisujejo kot bolj navdihujoče in manj jim je pomemben finančni vidik.



V nedavno objavljeni študiji je Deloitte globalno žensko športno industrijo s televizijskimi pravicami, sponzorstvi in dogodki v živo ocenil na bistveno manj kot milijardo dolarjev v letu 2021. A glede na to, kar kažejo tudi druge raziskave, napovedujejo, da bo v prihodnjih letih njena vrednost hit­ro presegla milijardo dolarjev. Za primerjavo pa navajajo, da je skup­na vrednost moških in mešanih športnih tekmovanj v letu 2018 dosegla 481 milijard dolarjev.

Nekaj zagona je dodala tudi pandemija, v kateri se je izoblikovalo močno stališče, da je treba ženske v športu promovirati in komercializirati. Še neobjavljena raziskava univerze Nottingham Trent med poklicnimi športnicami pa je pokazala, da jih štiri petine skrbi dolgoročni negativni vpliv na položaj žensk v športu.
 

Zgled sta tenis in atletika

»Zelo dobro je, da se razlik, ki med spoloma obstajajo v profesionalnem športu, vse bolj zavedamo in da si športne zveze prizadevajo, da bi to popravili,« meni dr. Tanja Kajt­na. Za zgled je navedla tenis, v katerem so se odzvali med prvimi in izenačili pogoje za oba spola. To so zahtevali športniki sami. V kak­šni drugi panogi so spremembe počasnejše, k temu pa veliko pripomore format tekmovanja. Vsi štirje največji turnirji v tenisu potekajo sočasno za oba spola, zato ženske lažje dobijo pozornost.
»Moški in ženski tenis je enako zanimiv za sponzorje, tudi za gledalce in enako težko je dobiti vstopnice za najvišje ravni tekmovanj,« pravi sogovornica, torej ni razlogov, da bi nastale kakršne koli razlike. Podobno se dogaja v atletiki in plavanju, kjer prav tako tekmovanja potekajo vzporedno. V športih, v katerih ženskih tekmovanj ne prenašajo (tako pogosto), so razlike večje, če je panoga še finančno dobro podprta, pa lahko nastanejo velike razlike. Tipičen primer je nogomet.

Pomembna je tudi tradicija neke športne discipline: svetovni pokal v alpskem smučanju imajo gledalci možnost spremljati v enaki meri za oba spola in športniki prejemajo podobne nagrade, na drugi strani pa rezultati športnikov pritegnejo gledalce k neposrednemu spremljanju dogodkov, kar spodbudi medijske prenose, je dr. Kajtna spomnila na smučarske skoke.



Zgodovinsko gledano je bil šport v domeni moških, še ustanovitelj mednarodnega olimpijskega komiteja Pierre de Coubertin ni želel vključevati žensk, a družbeni pogledi se počasi spreminjajo. »Spomnim se komentarjev, ko so prve ženske tekle na 800 metrov. Mediji so poročali, da so se zgrudile in skoraj obnemogle. A resnica je bila drugačna,« je na stereotipe v preteklosti opozorila sogovornica in poudarila pomen in odgovornost medijev, da pomagajo pri vzpostavljanju enakopravnosti na tem področju. »Zdaj je še ni, ampak verjamem, da se bo to spremenilo s trudom športnih zvez in športnikov samih ter vseh, ki šport sprem­ljamo tako ali drugače,« je dejala.
 

Podobnosti z inženirkami, političarkami, direktoricami

Brez težav lahko potegnemo vzporednice s prizadevanji za povečanje deleža žensk na vodilnih položajih v podjetjih in politiki, tudi v posameznih poklicih, na primer inženirskih ali v informacijski tehnologiji. »Neenakost izhaja iz družbenega dojemanja. Zanimive so izkušnje v politiki. Precej je razprav o finski vladi, kjer veliko žensk zaseda ključne položaje.

Poudarja se, kako so pripravljene delati za skupnost in da sebe ne postavljajo v ospredje. Da potrebujemo ženske kvote v politiki ali gospodarstvu, se mi zdi bizarno, ker tako do položajev ne prihajajo vedno na podlagi kompetenc. Je pa to korak do večjega zavedanja neenakosti v družbi,« je primerjala dr. Tanja Kajtna, ki se ne strinja, da gledalci raje spremljajo športnike kot športnice.



»Gre za vprašanje, ali jih imajo možnost spremljati. Ne spremljamo po lastni želji ene ženske košarkarske tekme na devet moških, ampak je to tako zato, ker imamo ženske možnost gledati manjkrat v tem obdobju,« še pravi in izrazi željo, da bi bila večja možnost izbire.

Šport bi postal še bolj zanimiv, saj bi se povečala raznolikost. Moški so morda hitrejši, večji, fizično močnejši, v ženskih ekipah pa je čudovito gledati povezanost, zelo dobro sodelujejo. Način igre je drugačen, tako kot se med seboj razlikujejo ekipe na primer v neki nogometni ligi. In ko imamo izbiro, se odločamo na podlagi tega, kakšen slog igre želimo gledati. »Ko se pri tenisu odločamo, katero tekmo bomo gledali, se na podlagi tega, kateri igralec oziroma igralka nam je všeč, in ne, ali je ženska oziroma moški.«
 

Spretnosti proti zadnjicam

Na vprašanje, kako pospešiti zmanjševanje razlik, sogovornica izpostavi komunikacijo. »Ko iščem primere za študente ali športnike, pazim, da predstavljam moške in ženske. Pomembno je spoštovanje in ne moremo trditi, da je konkurenca med ženskami manjša, pozitiven je signal trenerjev, ki si prizadevajo za delo v ženskih ekipah,« našteva.



Država bi lahko spodbujala, da bi več podjetij vlagalo v ženski šport. Poznamo primere dobre prakse, ko je podjetjem kot sponzorjem uspelo z oglasi, v katerih so nastopale športnice, opozoriti nase z izražan­jem določenih stališč. Ko privrženec nekega športa kupuje izdelek, bo verjetno izbral tistega proizvajalca, ki podpira stališča, s katerimi se tudi sam strinja.

Po drugi strani bi bilo treba postaviti pravila, kaj je v oglaševanju sprejemljivo. Pri presoji o privlačnosti nekega športnika za sponzorje bi morali upoštevati enake kriterije. V oglasu nastopajo, ker so sposobni, imajo znanje, so učinkoviti … poznamo pa primere, ko je namesto športnice v oglasih nastopala njena zadnjica.