Podatke v zdravstvu zbiramo, a jih ne izkoristimo dovolj
Digitalizacija je prioriteta, zato je nujno, da o tem izobražujemo mlade zdravnike, je v intervjuju povedal Tomaž Gornik, direktor podjetja Better.
Odpri galerijo
»Zelo smo ponosni, da je Gartner uvrstil Better digitalno platformo med 15 hitro rastočih rešitev, ki bodo na novo postavile razmerja na trgu ponudnikov elektronskih zdravstvenih kartotek,« pravi Tomaž Gornik. FOTO: arhiv podjetja Better
Slovenija je na področju digitalizacije zdravstva dobro razvita, ima napredno zasnovano infrastrukturo in jo kot primer dobre prakse opazijo tudi v tujini, ko delajo korake v tej smeri. Že v sredini 90. let prejšnjega stoletja smo denimo med prvimi uvedli enotno kartico zdravstvenega zavarovanja kot povezovalko vseh pacientovih dogodkov. Podjetje Better z ustanoviteljem in direktorjem Tomažem Gornikom je vodilno v svetu na področju tehnoloških rešitev, ki ločujejo zdravstvene podatke od aplikacij, in pomemben deležnik pri pripravi strategij digitalizacije zdravstva v mednarodnem prostoru. Pogovarjali smo se o priložnostih in izzivih digitalizacije v zdravstvu.
Ne samo potrdil, ampak tudi pospešil ukrepe v tej smeri. Ključno je, da so vse ravni zdravstva in tudi politika spoznali, da samo s kakovostnimi podatki lahko sprejemamo odločitve pri zadevi, kot je covid-19. Ker kakovostni podatki ne vplivajo samo na zdravstvo, ampak tudi na druga področja življenja, gospodarstva in tako dalje, so bile težave s podatki izpostavljene na najhujši možni način. BBC je objavil oceno, da je bilo v Veliki Britaniji izgubljenih deset tisoč življenj, ker ob izbruhu pandemije niso imeli pravočasno celovite slike dogajanja. V Sloveniji se je zaradi tega, ker ni bilo na voljo podatkov, oblikovala civilna iniciativa, ki je ustvarila Sledilnik.
Pomembno je, da tega, kar v podjetju zagovarjamo že desetletje, ni več treba izpostavljati, ker to že vsi razumejo. Danes so podatki zaprti v aplikacijah, v katerih nastajajo. Če bi neki zdravstveni sistem uporabljal samo eno aplikacijo, bi bilo to morda še v redu, tako pa ena večja bolnišnica v praksi uporablja tudi tisoč različnih. Edini dolgoročno uspešen način, kako informacije iz njih spraviti skupaj je, da aplikacijo zgradiš tako, da sama ne hrani podatkov, ampak jih shranjuje v neodvisno platformo. S tem pacient dobi enoten karton, vse aplikacije pa iz njega berejo in vanj pišejo. Ključno je, da so podatki zapisani v standardizirani obliki, neodvisno od ponudnikov, zato rečemo, da so v odprtem formatu. Že 20 let je na takšen način organizirana slikovna diagnostika. Ne glede na to, z napravo katerega ponudnika je posneta slika, le to vsaka aplikacija zna prebrati. Do pred enega leta dni so naše predloge, ki sledijo takšni logiki, razumeli le v zdravstvenih sistemih oziroma organizacijah, ki so tehnološko naprednejše, po koronavirusni izkušnji pa se stvari spreminjajo. Brez nje se to verjetno še nekaj časa ne bi zgodilo.
Če bolnišnica uporablja aplikacije različnih ponudnikov, pomeni, da bodo podatki pacienta, ki potrebuje pomoč v več klinikah, shranjeni v različnih formatih, zato jih ne bo mogoče povsod neposredno uporabiti. Če so shranjeni v neki centralni platformi v odprtem formatu, takšnih ovir ni. Enako velja, ko je pacient napoten iz primarnega zdravstva v bolnišnico ali iz ene v drugo bolnišnico. S pacientovega stališča je to lahko tudi nevarno, na primer, če v kliniki v sistem vpišejo neko alergijo, v drugi kliniki pa tega ne vidijo. Za zdravstveno osebje pa takšen sistem pomeni podvojeno delo, saj na primer naredi dodatno preiskavo, ker nima dostopa do podatkov morda pravkar narejene enake preiskave na drugi kliniki. In tretjič, zelo težko je v takšnih pogojih sestaviti celotno pacientovo pot skozi zdravstveni sistem, kar je cilj plačnika in zagotavlja kakovost zdravljenja, primerljivost, možnost analiz. Prav to se je pokazalo med epidemijo.
V Sloveniji je ministrstvo zahtevalo, da vse delo (laboratoriji) poteka neposredno prek hrbteničnega informacijskega sistema e-zdravje in tako je bilo mogoče v kratkem času urediti SMS-obveščanje, tako da tisti, ki se testirajo, zelo hitro dobijo rezultat, enako je bilo pri cepljenju. To, da imamo urejen zapis z diagnozami, centralno cepilno knjigo in podatke iz laboratorija, nam je omogočilo tudi izdajo zelenega certifikata.
Naše rešitve so v zaledju, kjer podatke uporabljajo tudi aplikacije za zdravnike. Uporabniki drugje ne vidijo našega sistema, uporabljajo pa podatke in jih shranjujejo tudi v svojih sistemih.
Prednost Slovenije je majhnost in homogenost, imamo samo enega glavnega plačnika, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Med prvimi v Evropi, če ne na svetu, v 90. letih prejšnjega stoletja, smo uvedli kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je s številko zdravstvenega zavarovanja povezovalka vseh pacientovih dogodkov. V Nemčiji, na primer, tega še vedno nimajo. V istem obdobju je bila narejena tudi podpora obračunskemu sistemu, kjer smo prav tako bili hitri.
Administrativni sistemi v našem zdravstvu delujejo že zelo dolgo in so precej dobro urejeni. Vendar zdravniki z njimi niso imeli nobenega stika, dokler nismo uvedli e-recepta in e-napotnice, vse so urejale sestre in administratorji. Drugače pa je v kliničnih sistemih, kjer so zdravniki ključni uporabniki – tu smo v Sloveniji precej počasnejši, zato imamo težave. Sam hrbtenični sistem, E-zdravje, ki smo ga vzpostavili leta 2015, ima sicer zelo napredno zasnovano infrastrukturo in marsikje v tujini se zgledujejo po njem, ko vzpostavljajo svoj sistem. Težava pa je njegova vsebina, kako je napolnjen s podatki. Digitaliziranost čakalnih vrst je nekje med tema vsebinama, splošna ocena pa je, da smo uspešni. Zdaj ima že blizu 500.000 državljanov dostop do svojega zdravniškega kartona, ki je sicer dostopen že tri leta, a širša javnost o tem ni kaj dosti seznanjena. Tudi standard, ki ga uporabljamo za elektronske zdravstvene zapise pacientov (openEHR), je sodoben. Kot rečeno, težava je klinična vsebina.
Mi moramo prepričati odločevalce in navdušiti uporabnike. Je pa to zahtevna naloga, sploh na primarni ravni in v ambulantah, kjer imajo zdravniki samo od pet do sedem minut časa za pacienta, in ni realno pričakovati, da bi vnašali še dodatne podatke v sistem. V svetu to rešujejo z administratorji ali pa uporabljajo tehnološko podprti sistem za prepoznavo govora, tretja možnost je podaljšanje časa, ki ga ima zdravnik za pacienta. Na nič od naštetega ne moremo vplivati mi, lahko le izboljšujemo uporabniško izkušnjo. V bolnišnicah, na hospitalnem delu je vnašanja podatkov nekaj več. Ko je izbruhnil covid-19, smo svojo aplikacijo dali na voljo vsem oddelkom za covid-19 v UKC Ljubljana, saj je odločilnega pomena, da se vsi dokumenti pacientov, ki so v izolaciji, pretakajo digitalno. Tudi na infekcijski kliniki so uporabljali našo aplikacijo za predpisovanje zdravil, ki je popolnoma brezpapirna. Menim, da bodo zaposleni to želeli uporabljati tudi po normalizaciji razmer in so potrebovali le spodbudo.
Vodstva ne znajo predstaviti prednosti tega. Slovenija v vodstveni strukturi bolnišnic žal nima zelo pomembne funkcije, ki jo v svetu večinoma imajo, to je direktor za klinično informatiko (Chief Clinical Information Officer, CCIO), ampak ima samo funkcijo direktorja informatike (CIO). Oziroma še to ne vedno. CCIO je po navadi zdravnik, ki je vešč digitalnih orodij, je most med medicino ter informatiko in je po navadi ključen pri zagotavljanju digitalne transformacije.
Povsod po svetu je največji izziv pomanjkanje časa, ker je vnašanje podatkov dodatna obremenitev. Še posebno ker jih po navadi vnašaš za to, da jih nekdo drug lažje prebere, svoj čas pa zahteva tudi uvajanje. Mislim pa, da je v zadnjem času vsem postalo jasno, da nas to čaka, zato sem bil šokiran, ko sem dobil neuradno informacijo, da na medicinski fakulteti razmišljajo o zmanjšanju števila ur informatike v učnih programih. Če je to res, ne vem, kam to vodi. Poznam veliko mladih študentov medicine, ki so vešči vsega tega, kar danes zahteva digitalna preobrazba sektorja in če jim ne bomo omogočili, da osvojijo še dodatna znanja, bo to katastrofa.
Seveda. In treba je poudariti, da je ukvarjanje s statistiko nekaj popolnoma drugega, to potrebujejo za raziskave in objave. Da sploh lahko prideš do podatkov za obdelavo v statistične namene, je najprej treba imeti informacijske sisteme, uporabniki pa so predvsem zdravniki in sestre. V Sloveniji nimamo posebnega študija medicinske informatike, na obeh medicinskih fakultetah je le nekaj predmetov, povezanih s tem področjem, obstajata podobna predmeta na fakulteti za elektrotehniko ter na fakulteti za računalništvo in informatiko. V tujini je to drugače. Na Dunaju takšen študij ponujata fakulteti za medicino in za informatiko, v Veliki Britaniji javni zdravstveni sistem ponuja digitalno akademijo, v okviru katere so v zadnjih treh letih izobrazili po 150 strokovnjakov letno, študijski program, ki poteka ob rednem delu v bolnišnicah, je tako končalo skoraj 500 ljudi. Nekaj podobnega uvajajo tudi v Kataloniji. Če bodo učni program v Sloveniji res krčili, se mi to zdi res neverjetno.
Mislim, da bo zdravnik šel drugam, če mu ne bodo omogočili digitalnih orodij. Mnogi zdaj uporabljajo kar svoje telefone, nalagajo aplikacije, ker jim sistem tega ne omogoča. Če pogledamo v tujino, so države, oziroma kar regije ali posamezne ustanove zelo različno digitalizirane. Nekatere, tudi v Nemčiji, še vedno vse delajo v papirni obliki, država pa bo zdaj namenila tri do štiri milijarde evrov za digitalizacijo zdravstva. Katalonija je na tem področju zelo napredna, skandinavske države so skoraj v celoti digitalizirane in je za njih zdaj bolj aktualno vprašanje selitve zdravstva iz bolnišnic na domove.
Do leta 2019 so nas poznali v krogu naprednejših strank, ki so želele prve uvajati spremembe s pomočjo digitalizacije. To so mesto Moskva, ki je še danes naša največja stranka, konzorcij devetih najnaprednejših nemških univerzitetnih bolnic HiGHmed, ki vključuje tudi prestižni bolnišnici v Berlinu (Charité) in Heidelbergu, nekatere bolnišnice v Veliki Britaniji. V zadnjih dveh ali treh letih, pod močnim vtisom pandemije, pa glavnina strank, od katerih prejemamo povpraševanja, ne izstopa po naprednosti, kar kaže na zadostno zrelost tehnologije, da lahko zadosti potrebam vsem.
Pred kratkim smo podpisali pogodbo z eno največjih bolnišnic za zdravljenje raka v Evropi, to je The Christie iz Manchestra, kjer bodo uporabljali podatkovno platformo za vse klinične podatke, vključno z vprašalniki za spremljanje izidov zdravljenja in vsemi internimi aplikacijami, služila bo tudi kot podatkovna osnova za raziskave in klinične študije, ki jih vsako leto naredijo kakih 600. Gre za veliko ustanovo, ki se je srečevala z vsemi izzivi, ki sem jih že omenil in Better digitalna zdravstvena platforma jim ponuja rešitve na treh ravneh. Prvič, na podatkovni ravni, saj omogoča zbiranje in hranjenje podatkov, od koder so zaradi enotnega, odprtega formata zapisa, dostopne vsem v sistemu. Drugič, na ravni aplikacij – imamo orodja, s katerimi je mogoče hitro zgraditi aplikacijo nad temi podatki. Tretjič, na ravni uporabniške izkušnje, saj naš sistem za oblikovanje omogoča, da vse aplikacije, ki jih nekdo zgradi, delujejo na enoten način.
Pred tremi leti smo ustvarili štiri milijone evrov prometa, od tega 60 odstotkov na domačem trgu, lani pa smo dosegli 8,3 milijona evrov prometa, pri tem izvoz predstavlja že 80 odstotkov. Vpliv covida-19 se je v poslovanju močno odražal lani in se še letos, ampak na zanimiv način. Povečal je potrebo po digitalizaciji in naših storitvah, a se zdaj vsi ukvarjajo z boleznijo, tako je težko dobiti strankin čas za druge projekte, ki pa jih gotovo potrebujejo in jih tudi želijo. Tako da letos pričakujemo 30-odstotno povečanje prihodkov v primerjavi z lani. V prihodnjih letih ocenjujemo, da bomo rasli po 30–35-odstotni letni stopnji. Zdaj imamo v Sloveniji, Veliki Britaniji in Nemčiji že blizu 150 sodelavcev in s tem kadrom gledamo predvsem v prihodnost, konkuriramo tudi na zelo velikih razpisih.
Da, ker je zdravstvo v večini evropskih držav javni sektor. Poskušamo se sicer prebiti tudi v zasebno zdravstvo v Nemčiji in Veliki Britaniji in tudi v farmacijo. Farmacevti imajo velike težave s pridobivanjem podatkov, na primer za klinične študije, verifikacijo delovanja zdravil itn., čeprav zdravila razvijajo prav na osnovi podatkov.
Omeniti velja še, da so vse evropske države dobile odobrena sredstva za digitalizacijo zdravstva. Slovenija na primer 84 milijonov evrov, Grčija 400 milijonov, Španija dve milijardi evrov. To bo prineslo velike premike, res pa je, da veliko držav še nima pripravljenih projektov, torej se ne ve, kako bodo sredstva porabile. Zagotovo bodo v postopke digitalizacije močno vključene velike svetovalne hiše, tako da bomo kot manjše podjetje iskali priložnosti v partnerstvih z njimi. Ta podjetja nas prepoznavajo kot igralca z določeno težo na trgu, z nekaterimi, kot so Accenture, Atos, CGI, EY, Tieto in T-Systems že imamo sklenjena partnerstva.
V zdravstvu je največ nedodelanosti sistema opaziti pri kakovosti podatkov, ki se zbirajo, in njihovi uporabi. Ozavestiti bi morali, da jih ne zbiramo za to, da bi jih hranili, ampak da jih uporabimo. Na tem področju smo res šibki in če pogledamo Slovenijo, lahko mirno trdimo, da imamo na voljo precej podatkov, ki pa se ne uporabljajo za analize. S podatki ZZZS in ministrstva za zdravje že danes lahko sestavimo pot pacienta skozi zdravstveni sistem, ampak nisem še videl celovite analize, ki bi pokazala, kako v posamezni bolnišnici obravnavajo določeno zdravstveno težavo in kakšen je rezultat za pacienta ter koliko to stane. V medicini je zadnjih 70 let najbolj napredovalo porodničarstvo, ker imajo zelo enostavno metriko, kaj pomeni kakovost. Imajo točkovnike, ki jih sestre pripravijo eno in pet minut po rojstvu otroka.
Ti podatki se zbirajo na nacionalni ravni in se primerjajo, tako da je mogoče takoj ugotoviti, kako uspešen je kakšen porodničarski oddelek. Žal se ti podatki ne objavljajo, se pa spremljajo v stroki v svetovnem merilu, in se pri tistih, ki dosegajo najvišje rezultate, analizira, kaj delajo drugače. Dobre prakse se tako hitro širijo in to je namen zbiranja podatkov. Dobro bi bilo, če bi lahko podobno tudi v drugih vejah medicine pacienti dostopali do informacij o tem, kako določeno bolezen zdravijo na kakšnem oddelku in kakšen je rezultat. V Sloveniji res uporabljamo zelo malo podatkov za analize zdravstvenega sistema in to ocenjujem kot velik problem. Digitalizacija bo podatke ponudila, stroka – ne samo medicinska, ampak tudi ekonomska in druge –, pa mora s temi podatki narediti neki preskok. Naša naloga je, da orodja gradimo tako, da je podatke mogoče prikazati čim bolj razumljivo in jih povezati ter iz njih izločiti izsledke. Potem je pa spet odgovornost stroke, da te izsledke spet uvede v prakso, kar pa je zahtevnejši korak.
Better je pomemben mednarodni akter pri digitalizaciji zdravstva. Poudarjate, da morajo zdravstveni podatki slediti pacientu, ne pa da ostajajo v institucijah, kjer nastanejo. Koliko se je pomen tega potrdil v pandemiji?
Ne samo potrdil, ampak tudi pospešil ukrepe v tej smeri. Ključno je, da so vse ravni zdravstva in tudi politika spoznali, da samo s kakovostnimi podatki lahko sprejemamo odločitve pri zadevi, kot je covid-19. Ker kakovostni podatki ne vplivajo samo na zdravstvo, ampak tudi na druga področja življenja, gospodarstva in tako dalje, so bile težave s podatki izpostavljene na najhujši možni način. BBC je objavil oceno, da je bilo v Veliki Britaniji izgubljenih deset tisoč življenj, ker ob izbruhu pandemije niso imeli pravočasno celovite slike dogajanja. V Sloveniji se je zaradi tega, ker ni bilo na voljo podatkov, oblikovala civilna iniciativa, ki je ustvarila Sledilnik.
Pomembno je, da tega, kar v podjetju zagovarjamo že desetletje, ni več treba izpostavljati, ker to že vsi razumejo. Danes so podatki zaprti v aplikacijah, v katerih nastajajo. Če bi neki zdravstveni sistem uporabljal samo eno aplikacijo, bi bilo to morda še v redu, tako pa ena večja bolnišnica v praksi uporablja tudi tisoč različnih. Edini dolgoročno uspešen način, kako informacije iz njih spraviti skupaj je, da aplikacijo zgradiš tako, da sama ne hrani podatkov, ampak jih shranjuje v neodvisno platformo. S tem pacient dobi enoten karton, vse aplikacije pa iz njega berejo in vanj pišejo. Ključno je, da so podatki zapisani v standardizirani obliki, neodvisno od ponudnikov, zato rečemo, da so v odprtem formatu. Že 20 let je na takšen način organizirana slikovna diagnostika. Ne glede na to, z napravo katerega ponudnika je posneta slika, le to vsaka aplikacija zna prebrati. Do pred enega leta dni so naše predloge, ki sledijo takšni logiki, razumeli le v zdravstvenih sistemih oziroma organizacijah, ki so tehnološko naprednejše, po koronavirusni izkušnji pa se stvari spreminjajo. Brez nje se to verjetno še nekaj časa ne bi zgodilo.
Kako odprti format podatkov pomaga izboljšati učinkovitost zdravstvenega sistema?
Če bolnišnica uporablja aplikacije različnih ponudnikov, pomeni, da bodo podatki pacienta, ki potrebuje pomoč v več klinikah, shranjeni v različnih formatih, zato jih ne bo mogoče povsod neposredno uporabiti. Če so shranjeni v neki centralni platformi v odprtem formatu, takšnih ovir ni. Enako velja, ko je pacient napoten iz primarnega zdravstva v bolnišnico ali iz ene v drugo bolnišnico. S pacientovega stališča je to lahko tudi nevarno, na primer, če v kliniki v sistem vpišejo neko alergijo, v drugi kliniki pa tega ne vidijo. Za zdravstveno osebje pa takšen sistem pomeni podvojeno delo, saj na primer naredi dodatno preiskavo, ker nima dostopa do podatkov morda pravkar narejene enake preiskave na drugi kliniki. In tretjič, zelo težko je v takšnih pogojih sestaviti celotno pacientovo pot skozi zdravstveni sistem, kar je cilj plačnika in zagotavlja kakovost zdravljenja, primerljivost, možnost analiz. Prav to se je pokazalo med epidemijo.
V Sloveniji je ministrstvo zahtevalo, da vse delo (laboratoriji) poteka neposredno prek hrbteničnega informacijskega sistema e-zdravje in tako je bilo mogoče v kratkem času urediti SMS-obveščanje, tako da tisti, ki se testirajo, zelo hitro dobijo rezultat, enako je bilo pri cepljenju. To, da imamo urejen zapis z diagnozami, centralno cepilno knjigo in podatke iz laboratorija, nam je omogočilo tudi izdajo zelenega certifikata.
Ponudnik teh rešitev, ki jih uporabljamo v Sloveniji, je Better?
Naše rešitve so v zaledju, kjer podatke uporabljajo tudi aplikacije za zdravnike. Uporabniki drugje ne vidijo našega sistema, uporabljajo pa podatke in jih shranjujejo tudi v svojih sistemih.
Ponekod v tujini Slovenija velja za primer dobre prakse, če govorimo o digitalizaciji zdravstva. Kako daleč smo v resnici?
Prednost Slovenije je majhnost in homogenost, imamo samo enega glavnega plačnika, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Med prvimi v Evropi, če ne na svetu, v 90. letih prejšnjega stoletja, smo uvedli kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je s številko zdravstvenega zavarovanja povezovalka vseh pacientovih dogodkov. V Nemčiji, na primer, tega še vedno nimajo. V istem obdobju je bila narejena tudi podpora obračunskemu sistemu, kjer smo prav tako bili hitri.
»Zelo smo ponosni, da je Gartner uvrstil Better digitalno platformo med 15 hitro rastočih rešitev, ki bodo na novo postavile razmerja na trgu ponudnikov elektronskih zdravstvenih kartotek,« pravi Tomaž Gornik. FOTO: arhiv podjetja Better
Kako to izboljšati?
Mi moramo prepričati odločevalce in navdušiti uporabnike. Je pa to zahtevna naloga, sploh na primarni ravni in v ambulantah, kjer imajo zdravniki samo od pet do sedem minut časa za pacienta, in ni realno pričakovati, da bi vnašali še dodatne podatke v sistem. V svetu to rešujejo z administratorji ali pa uporabljajo tehnološko podprti sistem za prepoznavo govora, tretja možnost je podaljšanje časa, ki ga ima zdravnik za pacienta. Na nič od naštetega ne moremo vplivati mi, lahko le izboljšujemo uporabniško izkušnjo. V bolnišnicah, na hospitalnem delu je vnašanja podatkov nekaj več. Ko je izbruhnil covid-19, smo svojo aplikacijo dali na voljo vsem oddelkom za covid-19 v UKC Ljubljana, saj je odločilnega pomena, da se vsi dokumenti pacientov, ki so v izolaciji, pretakajo digitalno. Tudi na infekcijski kliniki so uporabljali našo aplikacijo za predpisovanje zdravil, ki je popolnoma brezpapirna. Menim, da bodo zaposleni to želeli uporabljati tudi po normalizaciji razmer in so potrebovali le spodbudo.
V splošnem zaposleni po navadi niso navdušeni nad uvajanjem sprememb v delovne procese.
Vodstva ne znajo predstaviti prednosti tega. Slovenija v vodstveni strukturi bolnišnic žal nima zelo pomembne funkcije, ki jo v svetu večinoma imajo, to je direktor za klinično informatiko (Chief Clinical Information Officer, CCIO), ampak ima samo funkcijo direktorja informatike (CIO). Oziroma še to ne vedno. CCIO je po navadi zdravnik, ki je vešč digitalnih orodij, je most med medicino ter informatiko in je po navadi ključen pri zagotavljanju digitalne transformacije.
Naša naloga je, da orodja gradimo tako, da je podatke mogoče prikazati čim bolj razumljivo, jih povezati ter iz njih izločiti izsledke.
Kakšno je razumevanje bolnišnic oziroma zdravstvenih sistemov za digitalizacijo in strategijo, ki jo zagovarjate v Better?
Povsod po svetu je največji izziv pomanjkanje časa, ker je vnašanje podatkov dodatna obremenitev. Še posebno ker jih po navadi vnašaš za to, da jih nekdo drug lažje prebere, svoj čas pa zahteva tudi uvajanje. Mislim pa, da je v zadnjem času vsem postalo jasno, da nas to čaka, zato sem bil šokiran, ko sem dobil neuradno informacijo, da na medicinski fakulteti razmišljajo o zmanjšanju števila ur informatike v učnih programih. Če je to res, ne vem, kam to vodi. Poznam veliko mladih študentov medicine, ki so vešči vsega tega, kar danes zahteva digitalna preobrazba sektorja in če jim ne bomo omogočili, da osvojijo še dodatna znanja, bo to katastrofa.
Ta znanja so verjetno podlaga za vsakega bodočega zdravnika?
Seveda. In treba je poudariti, da je ukvarjanje s statistiko nekaj popolnoma drugega, to potrebujejo za raziskave in objave. Da sploh lahko prideš do podatkov za obdelavo v statistične namene, je najprej treba imeti informacijske sisteme, uporabniki pa so predvsem zdravniki in sestre. V Sloveniji nimamo posebnega študija medicinske informatike, na obeh medicinskih fakultetah je le nekaj predmetov, povezanih s tem področjem, obstajata podobna predmeta na fakulteti za elektrotehniko ter na fakulteti za računalništvo in informatiko. V tujini je to drugače. Na Dunaju takšen študij ponujata fakulteti za medicino in za informatiko, v Veliki Britaniji javni zdravstveni sistem ponuja digitalno akademijo, v okviru katere so v zadnjih treh letih izobrazili po 150 strokovnjakov letno, študijski program, ki poteka ob rednem delu v bolnišnicah, je tako končalo skoraj 500 ljudi. Nekaj podobnega uvajajo tudi v Kataloniji. Če bodo učni program v Sloveniji res krčili, se mi to zdi res neverjetno.
Je digitalizacija morda tudi priložnost za privabljanje kadrov v panogo?
Mislim, da bo zdravnik šel drugam, če mu ne bodo omogočili digitalnih orodij. Mnogi zdaj uporabljajo kar svoje telefone, nalagajo aplikacije, ker jim sistem tega ne omogoča. Če pogledamo v tujino, so države, oziroma kar regije ali posamezne ustanove zelo različno digitalizirane. Nekatere, tudi v Nemčiji, še vedno vse delajo v papirni obliki, država pa bo zdaj namenila tri do štiri milijarde evrov za digitalizacijo zdravstva. Katalonija je na tem področju zelo napredna, skandinavske države so skoraj v celoti digitalizirane in je za njih zdaj bolj aktualno vprašanje selitve zdravstva iz bolnišnic na domove.
V zdravstvu je največ nedodelanosti sistema opaziti pri kakovosti podatkov, ki se zbirajo, in njihovi uporabi.
Koliko se je od pojava novega koronavirusa povečala prepoznavnost vašega podjetja?
Do leta 2019 so nas poznali v krogu naprednejših strank, ki so želele prve uvajati spremembe s pomočjo digitalizacije. To so mesto Moskva, ki je še danes naša največja stranka, konzorcij devetih najnaprednejših nemških univerzitetnih bolnic HiGHmed, ki vključuje tudi prestižni bolnišnici v Berlinu (Charité) in Heidelbergu, nekatere bolnišnice v Veliki Britaniji. V zadnjih dveh ali treh letih, pod močnim vtisom pandemije, pa glavnina strank, od katerih prejemamo povpraševanja, ne izstopa po naprednosti, kar kaže na zadostno zrelost tehnologije, da lahko zadosti potrebam vsem.
Pred kratkim smo podpisali pogodbo z eno največjih bolnišnic za zdravljenje raka v Evropi, to je The Christie iz Manchestra, kjer bodo uporabljali podatkovno platformo za vse klinične podatke, vključno z vprašalniki za spremljanje izidov zdravljenja in vsemi internimi aplikacijami, služila bo tudi kot podatkovna osnova za raziskave in klinične študije, ki jih vsako leto naredijo kakih 600. Gre za veliko ustanovo, ki se je srečevala z vsemi izzivi, ki sem jih že omenil in Better digitalna zdravstvena platforma jim ponuja rešitve na treh ravneh. Prvič, na podatkovni ravni, saj omogoča zbiranje in hranjenje podatkov, od koder so zaradi enotnega, odprtega formata zapisa, dostopne vsem v sistemu. Drugič, na ravni aplikacij – imamo orodja, s katerimi je mogoče hitro zgraditi aplikacijo nad temi podatki. Tretjič, na ravni uporabniške izkušnje, saj naš sistem za oblikovanje omogoča, da vse aplikacije, ki jih nekdo zgradi, delujejo na enoten način.
Kako pa se digitalni trendi v zdravstvu odražajo v poslovnih rezultatih podjetja Better?
Pred tremi leti smo ustvarili štiri milijone evrov prometa, od tega 60 odstotkov na domačem trgu, lani pa smo dosegli 8,3 milijona evrov prometa, pri tem izvoz predstavlja že 80 odstotkov. Vpliv covida-19 se je v poslovanju močno odražal lani in se še letos, ampak na zanimiv način. Povečal je potrebo po digitalizaciji in naših storitvah, a se zdaj vsi ukvarjajo z boleznijo, tako je težko dobiti strankin čas za druge projekte, ki pa jih gotovo potrebujejo in jih tudi želijo. Tako da letos pričakujemo 30-odstotno povečanje prihodkov v primerjavi z lani. V prihodnjih letih ocenjujemo, da bomo rasli po 30–35-odstotni letni stopnji. Zdaj imamo v Sloveniji, Veliki Britaniji in Nemčiji že blizu 150 sodelavcev in s tem kadrom gledamo predvsem v prihodnost, konkuriramo tudi na zelo velikih razpisih.
Razpisi so glavni način pridobivanja poslov?
Da, ker je zdravstvo v večini evropskih držav javni sektor. Poskušamo se sicer prebiti tudi v zasebno zdravstvo v Nemčiji in Veliki Britaniji in tudi v farmacijo. Farmacevti imajo velike težave s pridobivanjem podatkov, na primer za klinične študije, verifikacijo delovanja zdravil itn., čeprav zdravila razvijajo prav na osnovi podatkov.
Omeniti velja še, da so vse evropske države dobile odobrena sredstva za digitalizacijo zdravstva. Slovenija na primer 84 milijonov evrov, Grčija 400 milijonov, Španija dve milijardi evrov. To bo prineslo velike premike, res pa je, da veliko držav še nima pripravljenih projektov, torej se ne ve, kako bodo sredstva porabile. Zagotovo bodo v postopke digitalizacije močno vključene velike svetovalne hiše, tako da bomo kot manjše podjetje iskali priložnosti v partnerstvih z njimi. Ta podjetja nas prepoznavajo kot igralca z določeno težo na trgu, z nekaterimi, kot so Accenture, Atos, CGI, EY, Tieto in T-Systems že imamo sklenjena partnerstva.
Pred kratkim smo podpisali pogodbo z eno največjih bolnišnic za zdravljenje raka v Evropi, to je The Christie iz Manchestra, kjer bodo uporabljali podatkovno platformo za vse klinične podatke, je povedal Tomaž Gornik. FOTO: arhiv podjetja Better
Kje vidite največji izziv digitaliziranega zdravstvenega sistema?
V zdravstvu je največ nedodelanosti sistema opaziti pri kakovosti podatkov, ki se zbirajo, in njihovi uporabi. Ozavestiti bi morali, da jih ne zbiramo za to, da bi jih hranili, ampak da jih uporabimo. Na tem področju smo res šibki in če pogledamo Slovenijo, lahko mirno trdimo, da imamo na voljo precej podatkov, ki pa se ne uporabljajo za analize. S podatki ZZZS in ministrstva za zdravje že danes lahko sestavimo pot pacienta skozi zdravstveni sistem, ampak nisem še videl celovite analize, ki bi pokazala, kako v posamezni bolnišnici obravnavajo določeno zdravstveno težavo in kakšen je rezultat za pacienta ter koliko to stane. V medicini je zadnjih 70 let najbolj napredovalo porodničarstvo, ker imajo zelo enostavno metriko, kaj pomeni kakovost. Imajo točkovnike, ki jih sestre pripravijo eno in pet minut po rojstvu otroka.
Ti podatki se zbirajo na nacionalni ravni in se primerjajo, tako da je mogoče takoj ugotoviti, kako uspešen je kakšen porodničarski oddelek. Žal se ti podatki ne objavljajo, se pa spremljajo v stroki v svetovnem merilu, in se pri tistih, ki dosegajo najvišje rezultate, analizira, kaj delajo drugače. Dobre prakse se tako hitro širijo in to je namen zbiranja podatkov. Dobro bi bilo, če bi lahko podobno tudi v drugih vejah medicine pacienti dostopali do informacij o tem, kako določeno bolezen zdravijo na kakšnem oddelku in kakšen je rezultat. V Sloveniji res uporabljamo zelo malo podatkov za analize zdravstvenega sistema in to ocenjujem kot velik problem. Digitalizacija bo podatke ponudila, stroka – ne samo medicinska, ampak tudi ekonomska in druge –, pa mora s temi podatki narediti neki preskok. Naša naloga je, da orodja gradimo tako, da je podatke mogoče prikazati čim bolj razumljivo in jih povezati ter iz njih izločiti izsledke. Potem je pa spet odgovornost stroke, da te izsledke spet uvede v prakso, kar pa je zahtevnejši korak.
