Za skupni evropski zdravstveni podatkovni prostor
Osrednji govornik na Delovi konferenci Zdravje je bil Mark Boyd, glavni sodelavec za oblikovanje politik, Open Data Institute (ODI) - Inštitut za odprte podatke. Poudaril je, da bo veliko trenutnih ciljev evropske zdravstvene politike zahtevalo sekundarno uporabo zdravstvenih podatkov.
Uvodoma je predstavil dva primera bližnje prihodnosti, kako lahko z odprtimi podatki spremenimo pot bolnika. Prvi je primer bolnika s sladkorno boleznijo, ki gre k zdravniku, ta pa lahko prenese podatke iz pacientovega sledilnika aktivnosti. Pri tem lahko zdravnik poišče rezultate preostalih bolnikov z enakimi karakteristikami, tj. starost, spol, socialno-ekonomski status in druge pridružene bolezni. »Z uporabo teh podatkov se pacient in zdravnik dogovorita o načinu zdravljenja in dejavnosti ter načrt dodata v aplikacijo za zdravje in dobro počutje pacienta, kjer so nastavljena obvestila za spodbujanje dnevne dejavnosti in sledenje prehrani.
Drugi primer je raziskovalna ustanova, ki je izvedla obsežno klinično preskušanje z uporabo določenega zdravila za zdravljenje raka in ga primerjala s kontrolnimi skupinami, ki so imele obstoječe možnosti zdravljenja, in s kontrolno skupino, ki so ji bile na voljo druge možnosti zdravljenja, kot so vadba in prehranske spremembe. Za vsakega udeleženca so med študijo tudi redno opravljali natančno preiskavo krvi. In zdaj želi raziskovalna ustanova analizirati rezultate glede na nove možnosti zdravljenja. Z uporabo umetne inteligence lahko raziskovalna ustanova opravi začetno analizo verjetnih rezultatov nove možnosti zdravljenja z uporabo naborov podatkov, zbranih iz prejšnjih študij. Podobne podatke pridobivajo tudi iz drugih raziskovalnih ustanov.
In kaj imata ti dve študiji skupnega? Sekundarno uporabo zdravstvenih podatkov. Uporaba zbirnih zdravstvenih podatkov vključuje elektronski zdravstveni karton, podatke iz nosljivih tehnologij, podatke o zahtevkih zdravstvenega zavarovanja, podatke iz zdravstvenega registra, podatke o zdravstvenih raziskavah in podatke o porabi zdravil. In vse to z namenom izboljšanja načrtovanja skrbi za osebno zdravje, za razvoj zdravil, spremljanje varnosti, za raziskave in oblikovanje zdravstvene politike.
Vse omenjeno lahko uresničimo s sodelovanjem več deležnikov, poudarja Mark Boyd in pri tem našteje več skupin. To pa so bolniki, ljudje, negovalno osebje, ljudje, ki jih zanima lastno zdravje in dobro počutje, ter organizacije bolnikov; zdravstveni delavci; zdravstveni regulatorji; regulatorji informacij; regulatorji za varstvo konkurence; politika in zakonodajalci; skrbniki zdravstvenega sistema; vladni in zasebni plačniki zdravstvenega zavarovanja; ministri za zdravje, vodje zdravstvenih sistemov, strokovnjaki za diagnostično in preventivno oskrbo; farmacevtska in diagnostična industrija, izumitelji zdravstvenih naprav in druge zainteresirane strani, vključno z zdravstvenimi tehnološkimi zagonskimi podjetji.
Številne prednosti
To zahteva priznavanje in predstavitev številnih prednosti, kot so optimizacija zdravstvenih sistemov; izboljšanje pacientove poti; spodbujanje sodelovanja bolnikov in javnosti ter razširitev nabora inovacij, še poudarja Mark Boyd. Glavne prednosti optimizacije zdravstvenih sistemov so zmanjšanje stroškov zdravstvenega varstva, večje načrtovanje in učinkovitejša dodelitev virov; omogočiti lastniški kapital; posodobitev modelov povračil in cen; omogočiti vpoglede v upravljanje zdravja prebivalstva, zgodnje diagnoze, preventivo in zdravo življenje.
Glavne prednosti izboljšanja pacientove poti so zgodnja, prilagojena in napredna diagnostika; prilagojene poti oskrbe in sistemi za podporo kliničnemu odločanju; hiter dostop do prilagojenih posegov; daljinsko spremljanje in nega prek digitalnih zdravstvenih aplikacij in orodij.
Glavne prednosti spodbujanja sodelovanja bolnikov in javnosti so, da se dovoli pacientom prispevati osebne podatke; izkoristiti je treba podatke iz realnega sveta za pogovore o zdravju, izboljšanje preventivne oskrbe ter da se omogoči samoobvladovanje kroničnih bolezni.
Glavne prednosti razširjenega nabora inovacij pa so možnosti novih raziskav, razširitev inovativne medicine in razvoja tehnologij, lažje napovedno modeliranje, zmanjšanje raziskovalnih tveganj, vstop novih udeležencev in spodbuda zagonskim podjetjem k sodelovanju z obstoječimi deležniki ter krepitev ocene zdravstvenih tehnologij.
Za skupni evropski zdravstveni podatkovni prostor
»Vse to zahteva soodvisne ukrepe. Dejansko bo veliko trenutnih ciljev evropske zdravstvene politike zahtevalo sekundarno uporabo zdravstvenih podatkov.« Kot pravi Boyd, so priložnosti, ki se pojavljajo v evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru, res neverjetne. In po Boydovih besedah gre skupni projekt TEHDAS (Towards European Health Data Space) v smeri evropskega zdravstvenega podatkovnega prostora.
Skupni akcijski projekt TEHDAS razvija evropska načela za sekundarno uporabo zdravstvenih podatkov. TEHDAS, ki se je začel februarja 2021, izvaja 25 evropskih držav, koordinira pa ga finski inovacijski sklad Sitra. Temelji na zdravstvenem programu evropske komisije 2020. Vse to zahteva medsebojno sodelovanje na regionalni in nacionalni ravni.
Vrednotenje glede na kazalnik uspeha in stopnjo implementacije Slovenijo uvršča večinoma nekje na sredino, ima pa tako visoke kot tudi nizke kazalnike uspeha. Na splošno znaša ta delež 47 odstotkov, pri infrastrukturi 43 odstotkov, inovacije 50 odstotkov, zmogljivosti 13 odstotkov, pravičnost 19 odstotkov, vključenost 56 odstotkov in etika 100 odstotkov.
Prav tako se Slovenija, kot je pojasnil Boyd, uvršča na sredino med evropskimi državami, kjer so na repu Grčija, Bolgarija in Madžarska, vodilne pa so Finska, Velika Britanija, Danska in Švedska.
Največji potenciali za Slovenijo
In kje ima Slovenija največje potenciale? Slovensko ministrstvo za zdravje investira v projekt eZdravje, ki vključuje vključitev deležnikov v funkcionalno mrežo, rekonstrukcijo poslovnega modela zdravstvenega sistema in uskladitev številnih specializiranih izvajalcev zdravstvene oskrbe na različnih ravneh.
»Obstajajo vzpostavljene podatkovne institucije, vključno z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in ministrstvom za javno upravo – direktoratom za informacijsko družbo in informatiko. Poleg tega v okviru Gospodarske zbornice Slovenije obstaja interesna skupina, ki namerava uskladiti digitalno preobrazbo Slovenije, sprejeto v strateškem okviru Digitalna Slovenija 2020, poleg tega pa še nova Služba vlade za digitalno preobrazbo in nov direktorat za digitalizacijo v zdravstvu.«
Slovenija se je dobro izkazala tudi pri infrastrukturi – v slovenskem sistemu javnega zdravstvenega zavarovanja se zbirajo izdatki za zdravstveno zavarovanje; Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije objavlja letna poročila o izdatkih za zaposlene in socialno zaščito; obstaja ena nacionalna politika interoperabilnosti podatkov, ki obravnava uporabo standardov in interoperabilnosti v vseh sektorjih izvajalcev zdravstvenih storitev v Sloveniji. Standardi, uporabljeni kot izhodišče, so IHE, HL7 CDA in OpenEHR. Obenem obstaja vzpostavljena podatkovna infrastruktura in sistemi zdravstvenih registrov za redno zbiranje in javno poročanje o zdravstvenih podatkih.
Poleg tega naj bi bila strategija digitalizacije zdravstvenega sistema predstavljena konec novembra, prednostna naloga pa bodo elektronske zdravstvene kartoteke.
Kje je prostor za izboljšave
Kot pravi Boyd, je prostor za izboljšave v Sloveniji še pri vzpostavljanju zaupanja, saj sekundarna uporaba zdravstvenih podatkov ni izrecno omenjena v zdravstvenih strategijah. »Stalna komunikacija o prednostih in varovanju podatkov pa lahko gradi zaupanje.« Vprašanje je tudi, kako se lahko sekundarna uporaba zdravstvenih podatkov uporabi za oceno novih zdravstvenih tehnologij.
»Zastoj je pri izvajanju. Na splošni ravni je okvir glede ponovne uporabe podatkov na ministrstvu za javno upravo zelo dober. Pravni okvir je dober – brezplačno, poceni, brez ekskluzivnosti uporabnikov, izpolnjuje zahteve glede zasebnosti podatkov –, vendar uvajanje na ravni bolnišnic in zdravstvenih registrov zaostaja,« je še pojasnil Boyd in opozoril še na pomanjkanje kulture sodelovanja, saj vse institucije ne kažejo pripravljenosti za dobro sodelovanje.
In zaključki ...
Sekundarna uporaba zdravstvenih podatkov je bistvena za omogočanje širših ciljev zdravstvene politike. Zaupanje v izmenjavo podatkov med bolniki je temelj omogočanja sekundarne uporabe zdravstvenih podatkov ter za zagotovitev interoperabilnosti sistemov elektronskih zdravstvenih zapisov so potrebne naložbe na ravni države, še poudarja Mark Boyd.
Opredeliti je treba trenutno infrastrukturo za upravljanje podatkov. Treba je dokumentirati obstoječe procese upravljanja podatkov, vključno z dogovorjenimi definicijami modelov zdravstvenih podatkov in dogovorom o uporabi odprtih standardov zdravstvenih podatkov. Poleg tega so potrebni kodeksi ravnanja za vse, ki uporabljajo zdravstvene podatke za sekundarne namene, ter postopki za predložitev organom za etiko. Seveda pa ne smemo pozabiti na izmenjavo najboljših praks – te morajo vključevati tehnike anonimizacije in združevanja, tako da so podatki zaščiteni, medtem ko so na voljo za interpretacijo in skupno rabo; sporazume o souporabi podatkov med subjekti ter procese ocenjevanja zdravstvene tehnologije.
Barbara Matijašič iz ISR: Slovenija, kjer so pripravili validacijo in posodobitev omenjenega poročila, je pojasnila, da so njihove ugotovitve potrdile pripisane ocene. Naši glavni izzivi pa so različni. Prvi izziv je Razdrobljenost sistema: »Krovni organ mora biti samo dirigent. Obstajati mora nekdo, ki celoten sistem pozna in ve, kdo ima kaj ter kdo kaj potrebuje.«
Drugi izziv je pomanjkanje opredelitve, zato je treba izboljšati usklajenost. »Sekundarna uporaba podatkov je zelo pomembna, deležniki si tega zelo želijo, od raziskav do delovanja zavodov in organizacij. Zaradi nujnosti se je vsak zase znašel po svoje, da je lahko pridobil te podatke. Če govorimo o zrelosti in dostopnosti, je uporaba slaba.« Tretji izziv je, ker zbiranje kvalitativnih podatkov ne poteka po enotnih standardih, saj se vsakdo znajde po svoje, kakor najbolje zna.
Priložnosti
Dobro zavedanje prednosti, ki jih omogoča sekundarna uporaba podatkov. »Slovenija je glede ponudbe podatkovnih baz napredna; obstajajo vzpostavljena infrastruktura in sistemi zdravstvenih registrov za redno zbiranje ter javno poročanje o zdravstvenih podatkih.« Druga priložnost – nekatere zbirke podatkov, ki so lahko primer dobre prakse, kot na primer register raka (onkologija) in tuberkuloze.
Naslednji koraki so, kot pravi govornica, da obstajajo spodbudni znaki, da slovenski zdravstveni sistem v kontekstu sekundarne uporabe podatkov dozoreva. Način hranjenja podatkov je razdrobljen in potrebnega bo veliko dela, da bi vzpostavili delujočo infrastrukturo za sekundarno uporabo podatkov ter močan in odporen zdravstveni ekosistem. In v katere države se ozreti? Finska, Belgija, Švedska, Danska, Francija in Nizozemska. Ohraniti in krepiti je treba sistem zdravstvenega varstva, ki bo v ospredje postavljal pacienta.
Mark Boyd je glavni sodelavec za oblikovanje politik na Open Data Institute (ODI) – Inštitutu za odprte podatke. Mark je pisatelj in politični analitik, ki se osredotoča na podporo odprtim ekosistemom, v katerih lahko vsak sodeluje in soustvarja svojo vrednost. Je glavni avtor poročila ODI o sekundarni uporabi zdravstvenih podatkov v Evropi. Bil je glavni avtor Okvira za digitalno vlado, napisanega za Skupno raziskovalno središče evropske komisije. Zadnjih deset let dela na strategijah in virih API za vlado in podjetja. Pred tem je delal na področju javnega zdravja in urbanističnega načrtovanja, kjer je oblikoval podatkovne modele in zgradil nadzorne plošče za mestne oblasti za reševanje ključnih potreb javnega zdravja in socialne blaginje. Delal je pri razvoju politik za zmanjšanje neenakosti in začel svojo poklicno kariero s prispevkom k pobudam, ki so se odzvale na krizo HIV/AIDS v Avstraliji v zgodnjih 90. letih.
