Tiskane izdaje
Po dveh sezonah sodelovanja v resničnostnem šovu Kmetija ste postali medijsko slavni in prepoznavni. Kako to doživljate?
Ne vem, ali sem slaven. Delam enako kot prej. To ni zame nobeno breme. Po drugi strani pa čutim ponos, kajti tako podiram prepričanje, da smo kmečki ljudje nesposobni. Dokazujem, da je mogoče s primernim trudom marsikaj doseči. Pozna me veliko Slovencev in me pogosto ustavijo na ulici. Mnogi rečejo, to je pa gospodar Kmetije. Mene to ne moti, saj nisem nikomur storil nič hudega. Lepo se pogovarjamo, odgovarjati moram na različna vprašanja.
Je kmetijstvo že od nekdaj vaša glavna dejavnost?
Prav kmet sem približno dvajset let. No, tudi prej smo imeli majhno posestvo, vendar ni bilo glavni vir preživljanja. Na kmetiji sem odraščal. S kmečko dejavnostjo nimam nobenih težav, saj s tem živim in diham. Če bi me okoliščine prisilile iti živet v mesto, ne bi zdržal. Ne morem vam povedati, kaj pomeni, če ima človek živali in če jih ima rad. To je preprosto moje življenje in tega ne znam drugače povedati.
Ste se rodili na gričih nad Idrijo ali ste se sem priženili?
Podobniki živimo v tej občini že od nekdaj. Sicer sem se rodil v vasici Čekovnik blizu Trnovskega gozda. Bilo nas je sedem otrok. Starši so težko nahranili toliko lačnih ust, pa smo šli s trebuhom za kruhom, le eden je ostal doma. Kasneje sem za svojo družino kupili majhno kmetijo, to, kjer se pogovarjava danes, pa smo delno kupili, delno pa podedovali, saj smo dolga leta skrbeli za prejšnjo lastnico in njenega sina.
V tem času ste si nabrali veliko različnih življenjskih izkušenj.
Glejte, če od malega rasteš na kmetiji, se izkušnje nabirajo. Pač veš, kako se je delalo včasih, ko je bilo treba vse postoriti z golimi rokami, in kako se živi zdaj. Tega preprosto ni mogoče primerjati. Takrat smo potrebovali veliko vneme in dobre volje, da smo opravili dela, ki jih zdaj zlahka s stroji. Vse je laže, čeprav moram priznati, da so v današnjem času hujši pritiski.
Kako to mislite?
No, včasih človek ni potreboval nikakršnega knjigovodstva, zdaj pa zahtevajo, da nenehno popisujemo vso posest, kakšno je stanje v hlevu, kdaj gnojiš, kdaj seješ, kdaj pobiraš pridelek. Odkar je Slovenija članica EU, se je vse zapletlo, vendar moramo to vzeti v zakup, če želimo dobiti evropske subvencije. Kmet namreč samo od živinoreje ne more preživeti.
In prav to je vaša glavna dejavnost. Imate veliko živine?
Trenutno imamo devet konj, dva bika in eno kravo za mleko ter nekaj koz in prašičev, tako da imamo zdravo domačo hrano zase in za goste, ki pridejo na kosilo na našo turistično kmetijo.
In kako je z obiskom?
Ja, dobro. Že prej smo približno dvajset let imeli kmetijo odprtih vrat, ki je bila zelo dobro obiskana, v zadnjih dveh letih pa smo ponudbo na novem prostoru okrepili še z možnostjo prenočevanja, turističnega jahanja in vožnje s kočijo po hribovskih poteh. Če si gostje zaželijo, imajo različne možnosti za sprostitev.
Vsega ne zmorete sami. Kdo vam pomaga?
Ključna je žena, sodelujeta pa tudi sin in snaha. Vse počnemo družinsko. Pomagamo drug drugemu, kolikor je treba. Žena in snaha sta v glavnem v kuhinji. Kmetija je znana po domačih suhih jedeh in idrijskih žlikrofih. Pri nas ne moreš dobiti pice ali rib, denimo. Žena je izredno natančna. Vsaka skupina se mora naročiti vsaj dan prej, saj ponujamo le sveže jedi. Velikokrat se zgodi, da nas vprašajo, zakaj česa zmanjka, a preprosto ne želimo postreči postane hrane. Seveda pa vedno lahko ponudimo domači narezek, ob nedeljah pa joto ali druge jedi na žlico, tudi svežo gobovo juho. S sinom sva se že izurila v kelnarjenju. Kar zadeva druga dela, žena le pomolze, midva s sinom pa pokosiva, poskrbiva za živino pa tudi za njive.
Ste pa res kot multipraktik, od strežbe do oskrbe živali.
Glejte, tako je, človek zmore veliko, če hoče, če pa noče, ni z njim nič, naj bo to na kmetiji ali katerem drugem področju. To, da nekomu določena stvar ne leži, lahko razumem, a se najde druga. Vsakdo lahko kaj stori zase. Mislim, da moraš kar poskusiti. Če pa si že vnaprej vbiješ v glavo, da nečesa ne boš delal, je ni sile, ki bi te prepričala. Človek se dela ne sme bati. Najprej gre malo slabše, potem pa čedalje boljše. Tako je življenje. Naj vam povem konkreten primer: sprva nisem bil najbolj spreten pri strežbi. Če pa me zdaj kdo zamenja, gostje takoj sprašujejo po meni. Biti moraš komunikativen in prijazen.
Vas ljudje zelo povezujejo s televizijsko oddajo?
Mislim, da me. Vsakdo, ki pride na kmetijo, me poišče in želi z mano spregovoriti vsaj nekaj besed, se z mano slikati, nekateri me pa le pohvalijo, da sem dober. Jaz jim pravim, da se pač trudim, kolikor je v moji moči, več pa ne zmorem.
Kako pa gledate na osebe, ki so se odločile sodelovati v televizijskem šovu? So za vas to mestne srajce, ki so prišle v vaše hribe iskat avanturo?
To je težko reči. Tako vam bom povedal: takoj ko se srečam s posameznikom, lahko presodim, kakšni sta njegova mentaliteta in kultura. Nič drugega ne bom rekel, kot da so nekateri bolj dojemljivi, drugi pa manj. Slovenci nismo najbolj družabni ljudje, in to se opazi tudi med njimi. Kar pa zadeva odnos, so me vsi spoštovali. O nikomer ne morem reči žal besede, niti o udeležencih kmetije niti tistih s televizije, ki so vse to vodili. Do mene so bili vsi korektni in pošteni. Nobene težave ni bilo.
Saj ste tudi vi imeli do njih takšen odnos.
Tako je. Veste, kmetje pravimo, da mora biti človek mož beseda. Če nisi in se ne držiš dogovorov, lahko pričakuješ samo nesporazume.
Kako so ustvarjalci oddaje našli prav vas?
Ne vem natančno. Tod okoli so ob naši košnji hodili neki ljudje. Ravno smo grabili seno, pa so izrazili željo, da bi se radi oglasili na naši kmetiji. Rekel sem jim, da je pri nas vsakdo dobrodošel. Če pride z dobrim namenom, smo ga še toliko bolj veseli. Še nikogar nisem nagnal. Prišli so, malo smo se pogovarjali, potem pa je padlo vprašanje, ali bi se oglasil v Ljubljani. Takoj sem jim odgovoril, da ne bo šlo, da sem preveč zaposlen. Žena je kriva, da sem kljub vsemu šel. Saj veste, kakšne ste ženske. Želela je, naj jo peljem malo po trgovinah, in rekla, pojdi tja, kamor te vabijo, saj tako nimaš česa izgubiti. No, dobro, pa pojdiva, sem se vdal. Tam sem jim takoj povedal, da so gotovo boljši kandidati, mlajši od mene, in da najbrž nisem najprimernejši. Kljub temu so me izbrali in me še nekaj dni prepričevali. Na koncu sem le privolil. Povedal sem jim tudi, da bom šel tja le dvakrat na teden, po potrebi tretjič, res v nuji, saj časa na kmetiji ni nikoli preveč. Tako je tudi bilo. Mislim, da so bili ustvarjalci z menoj zadovoljni, jaz pa z njimi. Prav zahvaliti se jim moram.
Kako pa ste snemanje uskladili s svojim delom? Televizija vam je najbrž vzela po vse dopoldne?
Ne samo dopoldneva, po ves dan! Treba se je pripraviti, saj ne moreš priti tja preveč utrujen, ker ne moreš misliti. Zelo prav mi pride, da vsa ta dela, ki jih opravljajo na kmetiji, tudi sam obvladam. Zame to ni težko. Ustvarjalci mi le namignejo, kaj bi želeli, potem pa imam popolnoma proste roke. Če bi mi pod nos porinili dodelan scenarij, ne bi zmogel, o tem sem prepričan. Tak, kot sem, pač sem. Kljub skoraj šestdesetim se še vedno ne ustrašim nobenega dela. Ne vdamo se še, pravim, ha, ha, ha.
Seveda ne in še podmladek imate. Z naslednikom ne bo težav.
Ja, zelo sem ponosen na svojega sina, pravzaprav kar na vse tri otroke enako, kajti vsi so si dobro postlali. Sin je doma. Vsi so pridni, tudi njegova žena in dva vnuka. Druga hčerka se je poročila v Hotedršico. Z družino živi v povsem novi hiši, mlajša pa je v Cerknem, tudi v novi hiši. Zraven imajo kmetijo. Ko razmišljam, se mi zdi, da je vsej družini usojeno delo na kmetiji. Veste, prav ponos me navdaja, da so moji otroci tako pridni in delovni.
Verjetno ste jih tako vzgojili.
Pri nas se je delalo od mladih nog. Včasih sem bil veliko z gozdarji, vse dneve sem bil odsoten, zato so morali marsikaj opraviti žena in otroci. Tudi pozimi, ko gozdarji nismo mogli sekati, so nas poslali v lokalne tovarne, v Kolektor, Rotomatiko ali Slovenijales. Bili smo dobri delavci in radi so nas imeli. Mnogokrat so nas prepričevali, naj ostanemo, a ko zapoje kukavica, kmet ne zdrži več v zaprtem. Če se rodiš z naravo, je ni sile, ki bi te zadržala, da se ne bi vračal vanjo. To velja tudi za moje otroke. In še nekaj je: če imaš v genih zapisano, da je delo vrednota, boš delal. Tudi najti ga znaš vedno. Ko sva s sinom gradila to domačijo, sva si vseskozi pomagala in zdaj imava kaj pokazati. No, ideje je prispevala tudi žena. Ona ima več smisla za urejanje kot jaz.
Kje ste pravzaprav našli tako pridno ženo?
Veste, ko sem bil mlad, sem bil čeden in fejst, zdaj sem pa star, ha, ha, ha. Žena je z Vojskega, to je ena vas više od tod. Tako je bilo, moram pošteno povedati: v naši družini smo bili sami veseljaki, vsak je igral na kakšen inštrument. Jaz sprva klarinet, potem pa sem si poškodoval prst, nato sem se lotil harmonike, iz katere še vedno izvabljam lepe melodije. Igral je tudi moj oče, ki je bil glavni na veselicah in ohcetih. Tako je naučil tudi otroke, saj je v tem videl dobro priložnost za življenje. Ni bilo veliko zaslužka, a ker smo bili z male kmetije, je bil vsak dinar dobrodošel. No, na neki veselici mi je padlo oko na dekle. Saj veste, kako je, če ti pade, ti pač pade, in če se vname iskra, se vname, ha, ha, ha.
Prepričana sem, da vam ni žal.
Res mi ni, žena je pridna, delovna, razumevajoča in skupaj sva že marsikaj ustvarila. Ne nazadnje me je tudi na televizijo spravila ona, ha, ha, ha.
Pa se vrniva še malo k oddaji. Kako daleč ste se morali voziti na tisto kmetijo?
O, do tja je kar približno petnajst kilometrov. Vendar ne mislite, da sem jaz vse tiste stvari vozil od doma. Tam je nekaj dobrih sosedov, ki so mi pomagali. Pa tudi doma sem moral poleg tega še vse postoriti. Vstati sem moral veliko prej kot navadno.
Ste imeli kaj treme pred kamero?
Sprva ja, zdaj pa me nič več ne moti. Od začetka je bilo kar malo nenavadno. Tam si, vsi te snemajo. Potem sem si rekel, jaz sem to, kar sem, oni so to, kar so, oni so profesionalci, jaz sem pa kmet, ampak tako pač je. Vsak mora delati svoje delo. Kaj me bo strah, saj sem vendar pošten človek. Se mi pa zdi, da so moji sokrajani premalo ponosni, da se tudi na našem koncu končno nekaj dogaja. Tudi med nami je veliko zanimivih ljudi, vsakdo ima svojo zgodbo, vendar ne vem, zakaj se jih bojijo deliti z ljudmi. Mlajši bodo gotovo drugačni, mi stari pa smo še starega kova in si mislimo, kar si, pač si.
V vas imajo svetel vzor, morda bodo drugi zdaj bolj odprti.
Morda. Mene v teh krajih vsi poznajo. Vedo, da sem ljubitelj konj. Vse te hribe sem že prejahal. Rad se pogovarjam z ljudmi. Sicer mi pa jahanje pomeni največjo sprostitev. Če sem še tako utrujen, se najbolje spočijem, če si ga privoščim kakšno uro. S konji res uživam. Saj so tod okoli ljudje, ki imajo še več konj kot jaz, a nočejo voziti dedka Mraza ali Miklavža. Pa gre Marjan. Jaz sem tak, da vedno rečem, tudi to mora nekdo storiti, da bomo starejši ohranili običaje za mlade.
Ali množično odhajajo iz teh krajev?
Včasih so, zdaj pa moram z veseljem povedati, da se že vračajo. Ko grem v dolino, opazim veliko neobdelane zemlje. To je prava sramota. Poglejte po naših gričih, vsak košček je obdelan, čeprav je vse v bregu in s traktorjem ni mogoče skoraj nič postoriti. Njive so sicer na ravnem, travniki in pašniki ter tudi gozd pa na strmem pobočju. Kljub temu lahko rečem, da se z delom da nekaj iztržiti in se dobro razvijamo. Veste, za našo mladino je značilna velika ljubezen do zemlje. Po drugi strani pa je v teh krajih toliko zgodovinskih in naravnih znamenitosti, da bi obiskovalec potreboval teden dni, če bi si želel vse ogledati. Tudi tega se mladi zavedajo in vidijo določen potencial za prihodnost. Mi, denimo, svoje goste radi peljemo do teh zanimivosti. S kočijo zapravljivčkom ali pa na konjskih hrbtih. Ne vem kam vse po svetu potujemo, da bi videli kakšno znamenitost, v Sloveniji pa jih ne znamo izkoristiti.
Več v Oni
