Tiskane izdaje
Odhajanje raziskovalcev, znanstvenikov in vrhunskih strokovnjakov v tujino je pogosta tema razprav s številnimi, včasih diametralno nasprotnimi mnenji. Toda o tem je bilo doslej malo konkretnih podatkov. Zadnja opravljena raziskava pa je pokazala, da je v letih od 2004 do 2009 iz Slovenije odšlo 128 raziskovalcev in 46 mladih raziskovalcev, med njimi je bilo največ moških, doktorjev znanosti.
Prevladovali so fiziki, kemike pa so z drugega mesta izrinili ekonomisti. Po prvi in do pred kratkim edini raziskavi, ki jo je leta 2004 izvedel Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), je v desetletju pred vstopom Slovenije v EU (1995–2004) iz 30 slovenskih organizacij v tujino odšlo 73 znanstvenikov. Te dni smo od ministrstva za visoko šolstvo, tehnologijo in znanost dobili povzetek predhodnih rezultatov zadnje raziskave (izvaja jo prav tako IER, sodeluje pa Ekonomska fakulteta v Ljubljani), ki se nanaša na obdobje 2004–2009, vendar je še v zaključni fazi; njena nosilka je dr. Milena Bevc, ki je pripravila povzetek.
Ugotovitve projekta, ki se je osredotočil na beg možganov med raziskovalci v Sloveniji (zlasti mladimi raziskovalci), temeljijo na anketiranju v organizacijah, v katerih sta bili leta 2009 zaposleni več kot dve tretjini vseh raziskovalcev, in na primerjavi s preteklo analizo. Po vstopu Slovenije v EU je v tujino odšlo 128 raziskovalcev in 46 mladih raziskovalcev, toda to je ocena, o kateri je mogoče sklepati na podlagi navedenega raziskovalnega vzorca. V absolutnih številkah se je obseg emigracije iz anketiranih organizacij povečal – med letoma 2004 in 2009 jih je bilo 88, med letoma 1995 in 2004 pa 73, izražen relativno pa je ostal na isti ravni (znašal je le odstotek vseh raziskovalcev, zaposlenih v anketiranih organizacijah).
Beži vse več
doktorjev znanosti
Podobno kot v prejšnjem raziskovalnem obdobju je emigriralo največ moških, doktorjev znanosti – njihov delež se je povečal s 60 na 65 odstotkov, povprečna starost pa se je znižala (z 39 na 37 let), prav tako povprečno število let skupne delovne dobe (z 9 na 7,6 leta). V tujino so še vedno najpogosteje (dobri dve tretjini) odhajali brez družine ali partnerja. Največ jih je odšlo v ZDA, na Nizozemsko in v Veliko Britanijo. Čeprav se je povečala paleta ciljnih držav (s 14 na 23), ZDA ostajajo najbolj priljubljena ciljna država (tja je odšlo 16 odstotkov emigrantov).
Največ raziskovalcev je odšlo iz javnih visokošolskih zavodov (v prejšnjem opazovanem obdobju iz raziskovalnih zavodov), povečal se je tudi delež emigrantov iz gospodarskih družb. Še vedno je največ naravoslovcev (37 odstotkov vseh emigrantov), vendar se je njihov delež v skupnem številu zmanjšal zaradi številnejših emigracij družboslovcev in nekaterih drugih profilov; družboslovci so postali druga najpogostejša skupina (prej so bili to raziskovalci s področja tehnike). Glede na ožjo znanstveno disciplino je bilo med emigranti največ fizikov, kemike pa so z drugega mesta izrinili ekonomisti. Glavni vzrok odhoda v tujino je še naprej raziskovalno delo, med preostalimi vzroki pa se je povečal pomen »drugih« (poroka ipd.). Od 74 emigrantov iz obdobja 2004–2009 se jih je do septembra 2009 v Slovenijo vrnilo devet oziroma dvanajst odstotkov, precej manj kot v obdobju 1995–2004, ko se jih je vrnilo 16.
Mladi raziskovalci iz obeh programov (mladi raziskovalci in mladi raziskovalci iz gospodarstva) so predstavljali dobro tretjino evidentiranih emigrantov v letih 2004–2009.
Čeprav sta se skupno in letno število emigrantov po vključitvi Slovenije v EU precej povečali, ni mogoče govoriti o množičnem begu možganov – še zlasti ker so se nekateri do septembra 2009 že vrnili. Je pa skrb vzbujajoče, da je največ raziskovalcev v tujino odšlo prav v zadnjem opazovanem letu (2009) in da se je povečal delež emigrantov iz gospodarskih družb.
Ohranjanje vezi z domovino
Tudi direktor Instituta Jožefa Stefan Jadran Lenarčič meni, da obseg bega možganov iz Slovenije za zdaj ne vzbuja skrbi kakor na primer v Italiji in nekaterih vzhodnoevropskih državah. »K sreči imamo nekaj zelo uspešnih in razvojno usmerjenih podjetij, ki tako rekoč požirajo mlade strokovnjake.«
Odhajanja v tujino po njegovem ni mogoče niti ni smiselno preprečiti, saj raziskovalno, znanstveno in razvojno delo nima državnih meja. »Države, ki so najbolj odprte, so tudi najbolj uspešne.« Odhajanje mladih raziskovalcev v uspešne raziskovalne centre v tujino je lahko tudi koristno: »Na tem je razvoj tehnološki razvoj utemeljila Kitajska. Spomnimo se eksplozije njenih študentov v devetdesetih letih na vrhunskih univerzah v ZDA, ko so mnogi naivno mislili, da Kitajci le bežijo od doma. V resnici so ti ljudje danes nosilci domače razvojne eksplozije. Podobno je z Južno Korejo.« Seveda pa le, če mladi raziskovalci najdejo pot nazaj ali vsaj ohranjajo trdne vezi z domovino. »Ključno vprašanje torej ni, ali naši izobraženci odhajajo v tujino, temveč kaj se dogaja po njihovem odhodu, in v kakšnem razmerju je to odhajanje s pritokom tujih raziskovalcev k nam. V tej luči je to razmerje v resnici celo premajhno.«
Institut Jožefa Stefan je ena redkih raziskovalnih organizacij, ki s kroženjem talentov nima težav. Pravilnik o napredovanju na institutu celo vsebuje klavzulo, ki za napredovanje v naziv znanstveni sodelavec – ta je tudi obvezni pogoj za morebitno zaposlitev – zapoveduje vsaj enoletno izpopolnjevanje v tujini. Prav tako zadnja leta vodijo pozitivno bilanco pritoka tujih raziskovalcev.
Leta 2010 se je v tujini izpopolnjevalo 48 domačih raziskovalcev, zaposlenih na inštitutu, hkrati je bilo na njem zaposlenih 60 tujih državljanov, 23 tujcev pa je opravljalo delo s sporazumom o gostovanju. »Številka se zdi precej visoka in še narašča, vendar ostaja vprašanje, kako v Slovenijo pritegniti čim več tujih strokovnjakov, študentov, mladih in bolj uveljavljenih ter vrhunskih raziskovalcev in univerzitetnih profesorjev. Naš cilj ne bi smel biti le doseči ravnotežje med domačimi raziskovalci, ki odhajajo v tujino, in tujci, ki prihajajo, temveč doseči presežek tujcev, ki prihajajo k nam. Slovenija bi morala postati privlačna dežela za tujo pamet, vendar ni težko ugotoviti, da v tem doslej ni bila zelo uspešna.«
Čeprav je Lenarčič optimističen, se pridružuje tistim, ki opozarjajo, da je beg možganov še mogoč. »Glede na klavrno stanje duha in nepredvidljive ekonomske razmere ni izključeno, da bodo mladi res začeli uhajati in graditi svojo prihodnost v prijaznejšem in bolj konstruktivnem okolju kje v tujini. Ustvarjalnost uspeva v okoljih, kjer se splača biti dober, kjer vladata zaupanje in sodelovanje.«
Prijaznejše podjetniško okolje
Janez Škrlec, predsednik odbora za znanost in tehnologijo pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, opozarja predvsem na povečan odtok strokovnjakov v času gospodarske krize. »Skrbeti nas mora, da odhajajo strokovnjaki iz strojništva, elektrotehnike in elektronike, računalništva, informatike.« Vzroki za njihov odhod so povezani z boljšimi delovnimi razmerami v tujini in dejstvom, da je znanje tam veliko bolj cenjeno kot pri nas. Pri strokovnjakih, ki v tujini opravljajo strokovno delo, zlasti v gospodarstvu oziroma za gospodarstvo, so glavni vzroki za odhod iz Slovenije neprimerno boljši zaslužek, večja delovna motivacija, veliko prijaznejše delovno in podjetniško okolje, zlasti pa razvita industrija in konkurenčno gospodarstvo, našteva Škrlec.
Rešitev za privabljanje domačih in tujih strokovnjakov vidi v »zelo resnih in odločnih ukrepih« za vzpostavitev boljšega in prijaznejšega podjetniškega okolja. »Slovenija nima prijaznega podjetniškega okolja, zato se nas tuji vlagatelji izogibajo. Če nam bo uspelo doseči pozitivne spremembe, ki so sicer že zapisane v novih strateških dokumentih z naslovom Drzna Slovenija, si bomo povrnili vsaj upanje, da bomo nekoč spet imeli konkurenčno gospodarstvo in zadovoljne državljane.«
