Zeliščar - poklic prihodnosti?

Za marsikoga, ki že ima neformalno znanje, izkušnje in spretnosti, je zeliščar lahko poklic prihodnosti, pa naj bo to dolgotrajno brezposelni ali nekdo, ki se je odločil za spremembo poklica. Na Ljudski univerzi v Ajdovščini je konec usposabljanja za zeliščarje namenjen podelitvi priznanja tretji skupini udeležencev. Od 13 nacionalnih poklicnih kvalifikacij, za katere izobražujejo pri tej ustanovi, je največ zanimanja prav za to.

Zdaj so se prvič usposabljali tudi brezposelni, izobraževanje pa jim je financiral zavod za zaposlovanje. Na izobraževanje je napotil tiste kandidate, ki so imeli že precej neformalno pridobljenega znanja, izkušenj, vizijo in konkretne cilje. Ena od njih je bila Bernarda Repič, po rodu Vipavka, ki živi v Danah pri Sežani in je brez zaposlitve že enajsto leto. »Apatična zaradi tega nisem, ni pa vedno lahko, ko za štiričlansko družino s svojimi prihodki skrbi le mož. Kljub temu mojima otrokoma ničesar ne manjka: sem bolj skromna, znam se obrniti in postoriti marsikaj. Z zelišči se ukvarjam, a ne poklicno. Ko sem ostala brez službe, sem se temu področju odločila še bolj posvetiti. Rada bi pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarja in pozneje kaj iz tega tudi iztržila,« opisuje svoje načrte.

»Vračam se k naravi. Ko sem bila še zaposlena, je bilo to težko, saj si bil ves dan v službi. Zdaj je drugače. Zelišča nabiram in predelujem. Želim si, da bi v prihodnje imela veliko njivo, kjer bi zelišča lahko gojila in jih tudi prodajala. Pol hektara bi bilo za začetek že dovolj,« meni Repičeva. Opaža, da je trg na Krasu in Vipavskem za to kulturo precej okrnjen zaradi brezposelnosti. »Toda kljub temu se nekako prebijamo. Že prej sem v programu ponudnik tradicionalnih izdelkov, pridelkov in storitev na kmetiji pridobila veliko uporabnega znanja za podjetništvo na kmetiji. Zato sem predlani začela tržiti nekatere izdelke in pripravke iz zelišč: različne likerje, sirupe, sokove in čaje. Vsega seveda ne smeš tržiti, papirologija je včasih obupna. Upam, da mi bo nacionalna poklicna kvalifikacija za zeliščarja pomagala, da bo težav na moji podjetniški poti manj,« pravi sogovornica, ki ima že odprto dopolnilno delo na kmetiji.

Ko se nove poti kar odpirajo

Drugačna je zgodba Ester Fabiani, ki se je za izobraževanje odločila kot samoplačnica. »Doslej sem v poklicnem življenju počela popolnoma druge stvari, v svet zelišč pa sta me pred leti uvajala priznana strokovnjaka dr. Jože Spanring in prof. dr. Dea Baričevič. Zdaj sva z očetom prevzela njive starega očeta, ki ga je ohromila bolezen. Ukvarjava se s sadjarstvom, vinogradništvom in oljkarstvom, pridelujeva zelenjavo in nekaj zelišč, zato sem se odločila za program, kjer bom neformalno pridobljeno znanje še razširila in dobila možnost formalne potrditve. Na Obali in na Hrvaškem imamo okrog dva hektara zemlje,« pravi.

Priložnost vidi tudi v zeliščih. »Izobraževanje o njih in njihovi uporabi je bilo odlično, ves čas so nas spremljali in usmerjali, pridobili pa smo tudi veliko znanja in izkušenj s praktičnim delom. Ogledala in udeležila sem se vsega, kar je bilo mogoče v okviru usposabljanja in v drugih zeliščarskih dogodkov v Sloveniji, na katere so me opozorili. Lahko rečem, da so se mi nove poti kar odpirale,« zadovoljno pove. Tudi sicer opaža, da je delo z zemljo družino ponovno povezalo. »Tega sem zelo vesela. Tudi moji otroci že orjejo, sejejo, kosijo ...« Želela bi si le nekoliko manj omejitev pri zakonodaji, priznava.

Zeliščar ne more biti vsak

Helena Furlan, organizatorka izobraževanja Ljudske univerze Ajdovščina, pritrjuje, da so od udeležencev usposabljanj zahtevali aktivno sodelovanje. »Že med program jih spodbujamo, da pokažejo, katero znanje imajo, da nevidno postane vidno. Imamo pisna preverjanja znanja, pripravljamo različne tradicionalne izdelke ter v naravi prepoznavamo in nabiramo rastline. To je zagotovo velika prednost tega programa,« poudarja.

Ali torej njihovi varovanci ob koncu izobraževanja že razmišljajo »hektarsko«? »Tu se res pogovarjamo o hektarih, saj si želimo, da bi se tisti ljudje, ki bodo pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarja, ukvarjali s pridelavo na velikih površinah, da bi zelišča lahko prodajali ali tržili kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Slovenija si prizadeva zeliščarstvo obuditi, zato je naš cilj usposobiti strokovno podkovane in podjetne ljudi, ki bodo to dejavnost širili.« Doslej so izvedli tri usposabljanja, ki se jih je udeležilo okrog 35 ljudi, prav vsi, ki so se prijavili v postopek pridobitve certifikata, so bili uspešni. »Zeliščar ni tako preprosto postati, kot si mogoče kdo misli. Znanje se gradi na dolgi rok, saj mora dobro poznati širok nabor rastlin in njihove lastnosti za pridelavo. Imeti mora dober finančni načrt, zagotovljene kupce in površine za pridelavo, orodje, sadilni material ... Med drugim mora vedeti, kako bo zelišča prideloval ali nabiral, upoštevati mora zakonodajo, zagotavljati kakovost in še marsikaj. Poleg tega mora biti pripravljen na vseživljenjsko učenje, kar pa ni težava, saj so naši zeliščarji zelo vedoželjni,« ugotavlja Furlanova.

Tradicija

In kako zahtevni so pravzaprav postopki za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za zeliščarja na državni izpitni komisiji? »Postopek nikakor ni zahteven za tistega, ki s praktičnim znanjem in izkušnjami že obvlada navedena področja, pa se velikokrat tega sploh ne zaveda. Usposobljeni svetovalec, ki kandidatu svetuje pri pripravi osebne mape, in predavatelji imajo odgovorno nalogo, saj imajo ljudje ogromno neformalnega znanja, ki ga je treba ustrezno prepoznati, dopolniti, dokumentirati in znati predstaviti, sistematično urediti tako, da komisija laže ovrednoti, ali ustrezajo kriterijem za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije,« je prepričana Boža Bolčina, v. d. direktorice Ljudske univerze Ajdovščina.

Nad dosedanjim odzivom za usposabljanje ljudi na tem področju ni presenečena, saj imata nabiranje zelišč in izdelava tradicionalnih pripravkov v Sloveniji bogato tradicijo. »Ko smo na republiškem izpitnem centru prijavili trinajst novih nacionalnih poklicnih kvalifikacij, je bil prav zeliščar tisti, ki je poleg socialnega oskrbovalca na domu vzbudil največ zanimanja. Očitno smo našli področje, ki je v tem času iskano, saj si ljudje želijo nadgraditi znanje, ga potrditi z javno veljavno listino in s poklicnim delom razširiti dosedanje aktivnosti pri nabiranju, pridelavi, predelavi ter trženju zelišč in zeliščnih izdelkov. V vseh treh skupinah smo imeli udeležence od blizu in daleč, s Primorske, osrednje Slovenije in Notranjske,« dodaja.