Tiskane izdaje
Stara in precej neugledna nizka hiša ob Poljanski cesti v Ljubljani gotovo ni kraj, kjer bi se kdor koli želel udomačiti. Iz nje okoli poldneva vsak dan zaveje podoben vonj po enolončnici, okoli postavajo možakarji, ki so še eno noč preživeli brez doma. Tačke to prav nič ne moti. Njen dom je zavetišče za brezdomce, in če smo povsem brez dlake na jeziku, lahko zatrdimo, da je njegov daleč najbolj negovani stanovalec.
»Resnica je, da se mačka drži bolj hiše kakor gospodarja,« je ugotavljal že Fran Erjavec v Domačih in tujih živalih v podobah iz leta 1868. Temu ne moremo oporekati, kajti te precej nestanovitne živali se rade nastanijo na vseh mogočih krajih.
Legenda je, denimo, maček Dewey, ki si je za dom izbral spencersko mestno knjižnico v ameriški zvezni državi Iowa. Tam se ni le po mačje prikupil direktorici in vsem zaposlenim, ampak je med prebivalstvom malce pozabljeno ustanovo dvignil v središče družabnega življenja. Obiskovalcem se je rad prikradel v naročje in brez kakršne koli slabe vesti dajal vtis, da so najpomembnejši na svetu. In tako so – predvsem v boju za njegovo naklonjenost – skoraj drli v knjižnico, kakor v knjigi Dewey, maček iz mestne knjižnice opisuje Vicki Myron. Dewey je nad svojimi občudovalci brezbrižno izvajal svojo mačjo naravo in se pocrkljal, ko mu je ustrezalo, sicer pa se je zavlekel v predalček s knjižnjičnimi kartoni in ni maral za ljudi.
Tačka je kraljica
Tudi Tačka je prava mačka. Drži se svojega doma, po potrebi se sostanovalcem podobrika, sicer pa najraje spi v kakšnem svojem kotičku, kot jo opisuje njen skrbnik, Vlado Maček. Ne moremo mu reči njen gospodar, kajti teh je v resnici več. Navezala se je na dva ali tri brezdomce, ki prenočujejo v zavetišču, in k njim se ponoči najraje zavleče – če ji je seveda do tega. Čez dan gospodari v majhni pisarni, na katere vratih piše socialni delavec. Njen najljubši prostor je na računalniku, kjer ima pogrnjeno pisano odejo. Ko se povzpne tja, je nesporno, kdo je šef pisarne.
V zavetišču živi približno pet let, pravi Vlado Maček, ki dela tu že 18 let, letošnje je njegovo zadnje. Prinesel jo je od prijatelja, kajti v zavetišču, kjer so vedno imeli kakšnega mačka pri hiši, so že pogrešali družbo. »Prav hitro se je vklopila v okolje. Takoj so jo vsi vzljubili in začeli crkljati. Po šestih mesecih smo jo dali sterilizirati, zato je zdaj večinoma doma, le po kakšno miško ali obnemoglega vrabca kdaj skoči,« pripoveduje Vlado. Tačka pri tem le lenobno zamežika, nam obrne hrbet in se zlekne. »Ah, danes ne bo nič z njo, ves dan bo spala,« jo takoj prebere Vlado.
Mačkon Marko
Tačka je imela v zavetišču že več predhodnikov. Vlado se še posebno razgovori ob spominu na Marka. Ime je dobil po brezdomcu Marku, ki je bil takrat ljubljanska legenda, zdaj pa je žal že pokojni. Nanj se je Marko še posebej navezal, čeprav ga je v zavetišče prinesel drug brezdomec. Mucek je bil povsem obnemogel, pomagali so mu z mlekom in naposled je zrasel v krasnega mačkona. V zavetišče se je vračal vsak dan: »Ko je bil v službi, je spal na fotelju. Ponoči pa je taval okoli.« Izjema je bil čas, ko mačke premagata strast in ljubezen.
»Ko se je ženil, ga ni bilo več dni. Enkrat pa se je zgodilo, da ga ni bilo ves mesec,« se spominja Vlado Maček. Ko je akcija minila, se je vendarle vrnil: »Bilo ga je pol manj, bil je ves opraskan, manjkalo mu je pol ušesa. Legel je na svoj fotelj in spal 14 dni!«
Vlado je oskrbel njegove rane z razkužilom, ki pogosto pride prav tudi med drugimi stanovalci zavetišča, in Marko si je opomogel, tudi po zaslugi priboljškov, ki so mu jih privoščili brezdomci. »Takrat so še lovili ribe pri mostu na Ambroževem trgu. Marko je vedno kaj dobil. Nekoč je pohrustal celo ribo, z glavo in vsemi kostmi vred. Za njo so ostale le luskine, Marku pa je še nekaj dni trebuh visel s fotelja.«
Lep in samosvoj
Marko je bil brezdomski maček kakih pet let, dokler ga ni napadla bolezen in je nekega dne ostal na veterinarski kliniki. Tako rekoč vso njegovo ero so se okoli zavetišča smukali njegovi potomci, a se večinoma niso pustili udomačiti.
Izjema je bil Bučko, kakor ga je poimenoval Vlado Maček, »ker je bil zelo pameten«. »Bil je progasto rumen in neverjetno lep. A ni maral za ljudi kakor Marko. Raje jih je opazoval od daleč. Najbrž je imel kakšno slabo izkušnjo,« razmišlja Vlado. Tudi Bučko si je našel svoj prostorček in se ga (z odmori zavoljo strasti) držal prav tako kakih pet let.
Kmalu po tem pa je postala glavna mačka v zavetišču Tačka. In prav nič ne pretiravamo, če dodamo, da vnaša vanj s svojo malce oholo mačjo držo in svetlikajočo se črno dlako kar nekaj elegance in umetelnosti.
