Tiskane izdaje
Mlekarica, Krušarica in Jajčarica. Slednjih je bilo največ; iz slovenske Istre so hodile po hrvaških vaseh, od hiše do hiše, pobirat jajca in jih v plenjerjih na glavah ali v bisagah na oslih tovorile prodat v Trst ali Koper. Šavrinke. Pravili so jim tudi jajčarice, čeprav so prodajale tudi drugo blago in živila, denimo mleko in kruh. V vasi Truške nad Marezigami v razgibanem koprskem zaledju so njim v poklon poimenovali Hiške slovenske Istre.
»Šavrinke so imele težko življenje, marsikje so držale ne tri, ampak štiri kantone v hiši!« pripoveduje Mateja Hrvatin Kozlovič, ki je spodbudila dopolnitev že ustaljene družinske gostinsko-prenočitvene ponudbe v Truškah. »Tudi moja nona je bila šavrinka. Imela je enajst otrok. Bila je velika revščina in tudi ženske so morale prinesti nekaj denarja ali živeža domov. Te hiške so njim v spomin.« Niso namreč le poimenovane po njih, ampak si lahko gostje v vsaki preberejo o njih. In (daljše, v knjigi Janka Kocjančiča) tudi o zgodovini zaledja slovenske obale.
Hiške slovenske Istre so odprli pred slabim letom. Zanje je moral Matejin oče žrtvovati del vinograda, ki se spušča po terasastem pobočju. »Trte so šle ven v enem dnevu, dlje je trajalo prepričevanje očeta v to!« se smeje mlada domačinka, ki je pred šestimi leti prevzela prenočitveni del turistične ponudbe v Truškah. Malce zatem je že začela razmišljati, kako bi bilo mogoče dopolniti ponudbo na istrskem podeželju, kjer močno primanjkuje prenočitvenih zmogljivosti. Te so nujno potrebne za smelejši turistični razvoj, kakršnega si želijo v prihodnje, pravi. A nova ponudba naj ne bi bila običajna ... »Tako smo se domislili, da bi predstavili slovensko Istro z njeno zgodovino, arhitekturo, tradicijo, naravo.« Projekt je najprej nagradila koprska občina na natečaju za inovativne zamisli, zatem pa še, prav tako za domiselno zgodbo, Slovenska turistična organizacija s priznanjem snovalec in 10.000 evri za njegovo uresničitev.
Istrske podrobnosti
Mlekarica je zelena, Krušarica rumena, Jajčarica roza. V prvi sta zakonska postelja in še eno ležišče, v drugi sta postelji ločeni z omaro, v tretji sta stisnjeni skupaj. »Ni mi uspelo najti originalne stare zakonske postelje,« pojasni Mateja. Tako je tista iz Mlekarice edina brez patine; vse druge in preostalo pohištvo – omare in predalniki, stenski obešalniki, mize, stoli – so nekoč že bili v uporabi, so pa s konca 19. in začetka ter sredine 20. stoletja. Predalnik v Jajčarici, denimo, je izdelal mizar iz Kopra leta 1915. Na šavrinsko tradicijo pa v hiškah spominjajo še plenjer za jajca, pletena košara za kruh in aluminijast vrč za mleko.
Hiške sicer niso grajene v istrski stavbni maniri, ampak imajo zgolj nekatere elemente tukajšnje arhitekture. »Če bi hoteli celovito istrsko zgodbo, bi potrebovali kamen, a se nam finančno ne bi izšlo. Hiške so predvsem popestritev že obstoječe ponudbe. So mobilne, brez temeljev, imajo pa, recimo, streho dvokapnico z naklonom, ki je značilen za Istro, krite so s korci, originalnimi, z naše stare hiše, barve pročelij so prav tako 'sposojene' s tukajšnjih hiš, naša stara je bila, na primer, rumena kot Krušarica. Okna in vrata so takšna, kakršna so bila nekoč ... Nismo ustvarjali istrske hiše v malem. Želeli smo le prikazati nekatere njene značilnosti. Vsakemu obiskovalcu, ki ga zanima tipična istrska arhitektura, svetujem, naj si jo ogleda v bližnji zapuščeni vasi Vršič, ki je odličen primer,« razlaga Mateja.
Domače? Domače
Pred hiške so postavili pergolo, ki bo sčasoma prijetna senca v žgočih dneh. To zdaj dajejo krošnje sadnegadrevja pod njimi; prve češnje so že za zobanje, imajo še fige, breskve, jabolka, hruške, orehe, lešnike, pa seveda grozdje, ki povečini konča kot refošk (jasno, navsezadnje so v deželi refoška, ga pa pridelujejo na tradicionalni način, z manjšo vsebnostjo kisline) in malvazija. Vmes so urejene gredice, kjer bo rasla zelenjava: solata, paradižnik, paprika, bučke, jajčevci, na skalnjaku jagode. Zeliščni vrt odišavljajo bazilika, meta, drobnjak, žajbelj in druge začimbnice. Vso zelenjavo in sadje ter zelišča si gostje lahko utrgajo oziroma naberejo, kolikor jih je volja, zastonj, tudi za domov. V kuhinjici v stavbi malce proč, kjer so urejene tudi kopalnice in stranišča za goste v hiškah (ter tiste, ki bi se odločili postaviti šotor na sosednjem travniku ob gozdu), si lahko pripravijo, recimo, solate, na žaru ob težki kamniti mizi pod Jajčarico si lahko kaj spečejo. Zajtrke in kosila oziroma večerje jim lahko pripravijo v okrepčevalnici, poudarek je na istrski kuhinji (fuži, njoki, s šparglji, panceto, pršutom ...), za zajtrk pa lahko naročijo domačega, sestavljenega iz zgolj doma pridelanih jedi in živil: pečenega kruha iz eko moke, ki jo kupujejo na kmetiji v Marezigah, razlaga Mateja, sir dobijo v Potoku »pri Adrianotu«, pršut in klobase so njihove, prav tako sadje in zelenjava, marmelade ...
Ob vsaki hiški stoji še lesena klop z mizo, pod drevjem se zibljeta viseči mreži. Na domačiji imajo kokoši, pava, zajce, »konec poletja vzamemo dva prašiča in naredimo klobase in pršut – po starem! To je takšna fešta, ki pa se žal počasi izgublja. Tukaj je preveč starih in premalo mladih, da bi nadaljevali tradicijo,« obžaluje Mateja.
Brez elektrike
Hiške so odprte od začetka maja do konca septembra, saj v njih ni ogrevanja. So namreč tudi brez – elektrike. »Ta odločitev je bila zelo načrtna. Ljudje naj pridejo sem v mir, tišino. Kamor koli gremo, jemljemo s seboj računalnik, prenosni telefon, skratka, težko se odklopimo. Tukaj se lahko!« (No, za one, ki brez pritiklin informacijske družbe ne strpijo, obstajajo vtičnice v drugih stavbah.) Gostje prejmejo svetilke na baterije, pod hiškami je blago osvetljena pot in – to je to. »Odziv ljudi je zanimiv! Prvi dan so še malce zmedeni, pridejo k nam na kak kozarček vina, na klepet. Drugi večer pridejo samo še po vino, tretji dan jih niti več ne vidimo! Odklopijo se, uživajo v miru in tišini.« Lani je gosta iz Pariza na poročnem potovanju prvo noč zagrabila panika, saj sredi velemesta ni vajen takšne tišine, se smeje Mateja. Očitno pa je potem popustila, saj sta mladoporočenca v Jajčarici ostala deset dni.
Razgled, ki se odpre iz Mlekarice, Krušarice in Jajčarice, prehodi dolgo pot, preden obstane: s slovenske obale prek Tržaškega zaliva do Gradeža, če jasnina dopusti, do Beneške lagune, z Alpami in Dolomiti, naslonjenimi na morsko gladino. Na desni strani se vleče podolgovata vas Lopar, do katere povede poljska pot, ki se začne pod šavrinskimi hiškami, ob naravnem vodnem izviru. »Goste radi napotimo po poti, sicer pa je v istrskem zaledju urejenih petnajst tematskih poti, večinoma pešpoti in kolesarskih,« razlaga Mateja, ki jo veseli, da se tukajšnje podeželje počasi, a vendarle (turistično) prebuja. Tudi z obiskom hišk v prvih mesecih so bili zadovoljni. Zaledje je bilo zmeraj zapostavljeno, zdaj pa se le izvija iz sence obale, je zadovoljna simpatična sogovornica.
***
Spanje v Mlekarici, Krušarici in Jajčarici stane 20 evrov na osebo, če prespi le eno noč, in 15 evrov na noč, če prespi vsaj dve. Domači zajtrk stane 10 evrov, dvakrat več kot običajen.
***
Prihodnjič: Rovi pod starim Kranjem
