Avgust na vrtu s Slavko Ilich

Na fotografiji niso moji paradižniki! To je ulov predzadnje julijske sobote na ljubljanski tržnici in v bolje založenih trgovinah. Čestitam, vsem! Od mojih na vrtu so zreli samo najmanjši, ribezoidi in češnjevci, ki sem jih tudi uporabila, drugi, večji, pa šele dobivajo barvo …

Pa po vrsti: ker sem menila, da bo letošnja sezona paradižnika zgodnejša, kot je bila lanska, sem nameravala pripraviti avgustovsko kolumno samo s svojimi paradižniki … Pa mi jo je vreme zagodlo! Zato sem naredila »pregled ponudbe na trgu« in pokupila vse, kar je bilo zanimivega.

Na tržnici lahko že nekaj let »pri Klem­nu« kupujemo male zebrine (ki so odlični pečeni!), prvič pa sem pri eni od Primork poleg »pelatov« san marzano, mini san marzano in datterino dobila še »črne« paradižnike (black krim z nežnim okusom po dimu!). Pri drugih (saj so jih imeli po vsej tržnici) pa poleg srčastih tudi nagubana volovska srca. Ne vem, kateri so boljši, končali pa so v nedeljski juhi! Tudi prekmurski »luštni paradižniki« so odličnega okusa! Posebno mesnati so uporabni za različne jedi. Zanima me le, kdaj se bodo spomnili razširiti ponudbo še sorte na drugih barv, da ne bi bili samo rdeči.

Češnjevci so se tudi že udomačili pri skoraj vseh naših pridelovalcih in vrtičkarjih, ne le pri kupcih! To je dobro, saj ponavadi prvi dozorijo in so tudi bolj odporni proti boleznim. Največjo barvno ponudbo češnjevcev – kar tri! – sem nazadnje našla pri najboljšem sosedu (vsi so bili okusni, ne samo lepi!).

Najbolj pa me je presenetilo, da sem pri največjem »Francozu« na Rudniku poleg različnih rumenih, oranžnih in »črnih« sort lahko kupila tudi čisto pravi ananas – najlepšega in enega najokusnejših velikih paradižnikov. Prečno prerezan res spominja na razpolovljen ananas, po katerem je očitno dobil ime. Mesnat rumen plod – vsak tehta okoli 500 gramov! – postaja od spodaj iz dneva v dan bolj rdeč (zato ga nikoli ne hranimo v hladilniku!), kar pomeni, da postaja vse okusnejši.

Na vrtu že lep čas proseče pogledujem v nebo, da bi vendarle prenehalo skoraj vsak dan deževati … Toliko vlage pomeni nevarnost, saj se na mokrih listih hit­ro naselijo bolezni. Bom prihodnje leto morala misliti na streho? Bomo videli.

In kaj sem pripravila iz vseh teh paradižnikov?

Najprej sem naredila pokušino manjših sort. Oprane in osušene sem vse položila na večji krožnik in jih ponudila samo s solnim cvetom. Za zraven sem na vrtu natrgala redkvične mlade »plodove«. Od redkvic, ki vedno uidejo v cvet, jih nekaj pustim za seme, druge, še ne (preveč) zrele stroke pa trgam in ponudim na solati ali pa jih pomakamo v jogurtno pomako. Vnuka jih imata raje kot redkvice, ki hitro postanejo preveč pekoče.