Dojenčki na zelenjavnem vrtu

Pred desetimi leti, se spominjam, ne bi mogla niti v bližino tega lepega grmička, ki nosi toliko okroglih rumenih bučk, da kar spodrivajo druga drugo.

Naša ljuba Mojca in Krištof Koman te dni pričakujeta petega otročka, zato navdušeno razmišljam o dojenčkih, ko hodim od grede do grede na zelenjavnem vrtu. Mojca je bila pri meni pred nekaj tedni, vsilila sem ji vrečo blitve, ki je sama ne morem sproti porabiti. Porežeš, in ker v tem deževnem vremenu vse raste kot konoplja, je imaš, preden zapreš za seboj vrtna vrata, spet toliko, da ne veš, kaj bi z njo. Vsaj to je, da jo letos malo lažje komu podtaknem, saj gojim ljubko sorto 'Bright lights', ki ima res lepa rdeča stebla.

Naprej, sosednja greda, nova težava: poletnih bučk kak teden nisem obirala in so zrasle v nepričakovane dimenzije. Letos mi je prvič uspelo iz semena vzgojiti kultivarja, ki slišita na ime 'One-ball' in 'Eight-ball', okrogle, rumene in zelene bučke so to, pripravne, da jih izdolbeš, nadevaš in spečeš v pečici. Samo ne, če so, kot naše, težke kilo vsaka, velike pa bi morale biti, kot pove ime, kot krogle za biljard.

Sem pa v minulem tednu prvič in tudi zadnjič obrala svoj letošnji stročji fižol. Tako zanikrno je kalil, da sem ga na kvad­ratnem metru pridelala komaj za eno solidno enoločnico. Drugi poročajo o veliko obetavnejši letini.

Pod listom

Ko sem tako brkljala po vrtu in se v mislih veselila novega družinskega člana pri Komanovih, mi je ta kombinacija zelenjave v spomin prinesla še nekaj drugega. Pred desetimi leti, ko sem bila noseča – prvi otrok –, so me popadale nosečniške prehranske motnje. Nisem pomakala kislih kumaric v čokoladni sladoled; od hrane sem si vso nosečnost najbolj želela – vloženega stročjega fižola in šare: tiste kmečke jedi, za katero v velik lonec zmečeš najbolj »gmejn« korenovke in gomolje, kar jih najdeš doma, dodaš kake pol prašičje glave ali vsaj zarebrnico, kak ocvirček in potem uživaš v tej rustikalni preproščini.

Najhujši odpor pa sem takrat razvila do – poletnih bučk. Nekega dne, prav na začetku mokotrpne nosečnosti, sem se preveč najedla juhe, v kateri jih je bila dobršna mera. To je moje telo tako potrlo, da odsihmal nisem mogla niti mimo rastočega grmička te nedolžne zelenjave, ne da bi mi postalo grozljivo slabo. Niso pa ti prehranski odkloni čisto muha devetmesečnica, sem tudi ugotovila: do poletnih bučk sem še leta gojila hladno zamero zaradi tistih slabosti.

To pa je tudi edino, kar sem dognala. Nič čudnega, da še zmeraj niso razvoz­lali, zakaj in kako se sproži fiziološki mehanizem, ki nosečnice peha v različne prehranske norosti. Tudi sama ne znam iz te čudne kombinacije stročjega fižola, bučk in šare nič kaj pametnega dodati v ta znanstveni diskurz. Tako kot nihče ne ve kaj zares pametnega povedati, zakaj v anglosaškem svetu dojenčke najdejo pod zeljnim listom. Naše nosijo štorklje, tam pa se je treba po novega otročička očitno podati na zelenjavni vrt, še bolje zelnik. Ljubko in nedolžno, res. Pod našim domačim zeljem ne more biti ničesar: vsega sem pobrala, potem ko sem ugotovila, da na videz lepe in čvrste rdeče glave skrivajo sluzasto in smrdljivo skrivnost. Ta nesrečni dež, ki nas zaliva, jih je vse po vrsti razčesnil, in to na posebej potuhnjen način. Tako da ni bilo od daleč videti nič sumljivega, od znotraj pa so bile prepredene s smrdljivim gnijočim sluzom. Iz vsake smo komaj nastrgali za skledo solate, pa še to iz trme, da moramo tisto, kar zraste doma in s čimer smo se tako trudili, po najboljših močeh tudi porabiti.

Kruh in fižol

In praktična uporabnost tega dolgega, sentimentalnega uvoda za tiste, ki jih dojenčki niti malo ne zanimajo? V obupu, ker sem imela toliko buč, nosečniški odpor pa me je tudi že malo minil po desetih letih, sem se lotila številnih novih receptov, ki so obljubljali, da jih bomo spravili v promet. Dodajam najljubšega, ki sem ga našla na spletni strani Marthe Stewart (tudi sicer odličnem viru preprostih, čistih receptov, v katerih vedno vse drži): kruh s parmezanom in bučkami. Priporočam: pri nas je prišel prav na poletnem pikniku, kot ena od hladnih predjedi. Meni se je najboljši zdel v kombinaciji mladega sira v drobnih grudicah, kupljenega v supermarketu, in sušenih paradižnikov. Le eno spremembo načrtujem: namesto pecilnega praška bom po preverjenem nasvetu drugič raje dodala vinski kamen.