Mencingerjevo Nedeljsko kosilo: Ošterija Žogica, Solkan

A ne le s polnimi mizami in obloženimi natakarji, Žogica zna poskrbeti za dober prvi vtis. Ta ji je priboril 3 sončke.

Objavljeno
18. november 2011 15.20
Posodobljeno
18. november 2011 17.00
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Dobro, bila je nedelja in ura prava, toda vseeno. Kakor da bi vsi imeli rojstni dan; natakarji so se polnih rok in pladnjev akrobatsko izogibali otroškim vozičkom in razigranemu vrvežu po tleh, pod mizami in med stoli, mame so mirno srebale juho, očetje pa nemirno brzdali potomce (in nasprotno), nekje so bile za dolgo mizo vsaj štiri generacije, drugje le dva izletnika, pri šanku so lačni čakali na usmiljenje sitih, v kuhinji, ki je lepo na ogled skozi servirni pult, pa so bliskovito polnili krožnike testenin, pic, kolin, rib, pečenk in sladic. V Žogici je polno in se dogaja!

A ne le s polnimi mizami in obloženimi natakarji, Žogica zna poskrbeti za dober prvi vtis. Vsaj pol njenega uspeha je, namreč, že v juhi! Medtem ko drugi še vedno mislijo, da je vrhunec gostinstva v plehnatih jušnikih, v katere zjutraj namočijo menda sveže fritate (da se lepše sliši kot navadne palačinke), nato pa ves dan prelivajo in zalivajo, da lahko gost­je večkrat »nabašemo«, pri Žogici to naredijo čisto drugače. V globoke krožnike naložijo gnezdo domačih rezancev in jih pobarvajo s kolobarji korenja in koščki dokaza, iz česa je juha, nato pa pri mizi zvrhano iz starih čajnikov in kavnih ročk natočijo vročo in čisto govejo juho. Gostje so prevzeti!

Porcija demokracije

Seveda pa ni le juha. Je tudi jedilni list. Za polno gostilno, očitno, mora biti tako debel! V slovenski nedeljski gostilni namreč vlada popolna demokracija; za isto mizo je toliko različnih jedi, da niti aktualna predvolilna kampanja ne poskrbi za več pestrosti.

So tudi porcije. Iz slovenske nedeljske gostilne in Žogice ne greš lačen! Četudi je le ena jed, saj je na pladnju, ki je takšen, da ima daljši obseg od slovenske obale.

Je tudi ambient. Pri Žogici se začne že zunaj. Vikend je čas za rekreacijo in Žogica je doma na športnih igriščih. Nizka lesena zgradba ni le baraka, saj se sredi veliko improvizacije občuti tudi veliko občutka za domačnost. Jajca in štefan na sodu pri vratih, buče na pragu, pručka z racami in voz z zelenjem, venec in Dobrodošli, tabla s kosilom 1 in 2, razstava bonsajev, kariraste zavese na oknih in šotor s pregradnimi stenami iz drv, ki zakurijo peč, ko Žogica povabi vinarje v goste. Notranjost je ošterijska in vsa lesena, s česnom po stenah in z mizami, ki se jih da spretno zlagati v manjša in večja omizja. Najbrž ni vse po muzejskih in etnografskih pravilih, toda Žogica je zelo blizu preprosti slovenski predstavi, kako je bilo v gostilni nekoč.

Vseeno pa ni (čista) klasika. Poleg juhe v kovinskih rdečih čajnikih so tudi krožniki večji in globlji, namesto peteršilja in radiča so za okras spirale pora in rozete korenja, priloge so na lesenih lopatkah za moko, na račun hiše pa je na koncu domači mon cheri.

Štorovke, krafne

Sicer pa naglica in gneča zahtevata svoj davek. Pravzaprav nobena jed ni bila takšna, da bi zaradi nje zavil s ceste k solkanski elektrarni. Ali je bilo premalo slano ali preveč sladko. Toda vseeno na koncu nisva odšla nezadovoljna. Ker v Žogici je več kot le hrana. Še posebno v teh časih veliko velja, ko v gostilni nisi sam, ko je okrog tebe toliko in tako zadovoljnih ljudi!

Najboljši vtis so pustile štorovke. Kje pa jih še lahko dobimo? Slovenske gostilne se obnašajo, kakor da v naših gozdovih rastejo le jurčki. In kakor da bi jih bilo več od jesenskega listja. Žogica pa je vzela sluzaste in spregledane štorovke ter iz njih skuhala omako, kot v kakšni smučarski bajti v Dolomitih. Nič ne de, če je bila polenta zanjo pretrda, samo da ni bilo nobenih mokastih in smetanovih popravkov. Seveda, štorovke niso jurčki, toda zato so iskrene. Ko so, so, in v Žogici ne le v kisu ter ozimnici.

Saj je tudi drugo, kar so na veliko nosili mimo, prav spodbudno dišalo. Od krač do lignjev in tudi pice so bile lepo zapečene. Ko prideš v polno gostilno, pač ne listaš po jedilniku, temveč le pogledaš okrog sebe, kar so naročili drugi. Če vidiš, da strežejo panakoto v kozarcu za marmelado, jo hitro rezerviraš, da je ne bo zmanjkalo, zraven pa še tiramisu, saj nikoli ne veš.

Sicer pa je bil pri skutnem namazu, ki ima v samostojni izvedbi preponosno ceno osem evrov, če mu le ne pozabijo dodati orehov in jabolk, najboljši kruh, saj je tako povsod, kjer ob picah v krušni peči najdejo prostor še zanj. V Žogici so ga sploščili do fokače in rahlo potresli z orehi ter ponudili k hladnim račjim prsim. A pri njih je bila najboljša jušna zelenjava, ker je kot solata nevtralizirala preveč izsušeno meso.

Solata, ki je nato sledila, ni imela posebnega raison d'être (smisla), razen če je njeno jesensko upravičenost dokazovala buča. Deluje podcen­jujoče do gostov, če le vržeš na kup seznam sestavin: radič, zelje, pečena buča, pražena bučna semena, kozji sir in bučno olje. Čeprav, resnici na ljubo, je tudi tukaj Žogica dokazala, da je nekaj več - kdo pa se še na Primorskem spomni bučnega olja?!

Postrv je bila dobesedno ubita, saj je bilo meso izsušeno do spoznanja, da je bil še najboljši zelenjavni narastek, pa čeprav ne vem, kako se je znašel na ribjem krožniku. Da, težko je zadostiti vsem in iz ene menze v najbolj frekventni uri pošiljati hkrati nedeljska kosila in degustacijske hode. Žogica bi bila boljša, če bi se sprijaznila, da se čisto vseh vendarle ne da zadovoljiti. Velja tudi za nadevane medaljone s slivami, zavite v panceto in mrežico, ter kostanjeve njoke in dušena jabolka ob njih. Spomina vredna je bila le količina - trije debeli kosi (suho-pustega) mesa.

Bovške krafne (nadev iz suhih hrušk) so bile pa res dobre!

Zakaj obiskati?

Najbrž je glavna odlika Žogice počutje. Domačini in Italijani, družine in poslovneži, pivci in hitrojedci, lačni in kramljajoči, vsi na kupu, v treh domačnih izbah, tesno drug ob drugem, v kakofoniji pogovorov ob mizah in ukazov v kuhinji, z vselej čakajočimi na ravno tvojo mizo, se počutijo tukaj doma. Pa še najejo se (hitro).

_________

Ocena vina: 3 sončki

Frizzantino, iskrivi biser kleti Goriška brda, je - ko je dovolj ohlajen - boljši od kozarca, v katerem ga v Žogici postrežejo. »Imamo dva someljeja,« so se pohvalili, potem pa sta predlagala vsak svojo rebulo. Rumena rebula, Ščurek, in Quercus, klet Goriška brda, sta dovolj drugačni, da pokažeta pestrost briškega terroirja, in dovolj podobni, da s svežino, a že polnostjo spremljata hladne in tople predjedi. Izjava »Vsa vina točimo na kozarec!« je bila pogumna, predlog k mesu pa je predstavil tudi manj znanega vinarja. Na kmetiji Širca - Kodrič (Godnje na Krasu) se sicer z vinarstvom ukvarjajo že več kot sto let. Njihova Jerina (zvrst terana, cabernet sauvignona in merlota), iz majhnih in večjih sodov, je značajski predstavnik Krasa, ki pritrjuje usmerjenosti kmetije v rdeče sorte.