Nedelo izbira: Mala hiža, Mačkovec, Hrvaška

Urbanistični načrt grafiku, ki je bil osmi v hierarhiji, a le prvim sedmim so se obetala privatizacijska darila, in njegovi ženi, prvi frizerki, ki je po Medžimurju hodila od hiše do hiše, ni dovolil zidave, pa tudi denarja zanjo nista imela, zato sta blizu Zagreba kupila stari leseni hiši in ju preselila v svoj domači sadovnjak. Prvo leto je bilo toliko letnega prometa, kot sta sedem let zatem, ko je bila stena pri vhodu že polna slik predsednikov, veleposlanikov, igralk, pevk in (sedanjih) zapornikov, plačala davka. Po naše bi bila to hiša Janka in Metke, v hrvaškem Medžimurju pa je hiža Branimira in Diane. Sodobna regionalna kuhinja v muzejskem ambientu obcestne gostilne tako blizu slovenske meje.

Medžimurska gibanica je do zad­njega makovega zrna takšna kot prekmurska, le da se gospodarju zdi, da je »v vaši spodnja plast listnata«. Čeprav je točno, da je testo spodaj krhko, in četudi je prekmurska zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost, medmurski ni kaj očitati. Saj tudi Mala hiža ni muzej, pa čeprav boste ob prvem srečanju prepričani o tem. Tako kot ni vrhunska restavracija, pa čeprav so natakarji tako oblečeni. Mala hiža je doživetje!

Kibla je tibla

Ena lesena hiša je šla za stene, druga za mize in klopi, vse drugo pa so le posledice tega. Glasba se vljudno ne meša v pomenek, a prijetno boža. Ko so zvočnike namestili strokovnjaki, so se zvoki zabijali v opeko, ki jo je pobelilo apno; odkar jih je na pravo mesto prestavil domači mojster, pa nežno krožijo med starim stropom in lačnimi ušesi. Ded je imel zlate roke in zapustil jih je vnuku, ki je iz grafične obrti naredil kuharsko. Zato so krožniki, kot bi jim zmanjkalo servisa. Vsak je drugačen, a vsak je kot iz babičine dote. Zato so na njih jedi, ki ne spadajo v vrhunskost, še manj umetnost; raje so pristne, čeprav so na stenah tudi naivci. Ko je gospodar z dvema tesarjema sestavil staro lesenjačo, je potreboval še pet let, da je iz nje nastala Hiža, ki pa je nato hitro začela polniti debele buk­ve z zahvalnimi spisi gostov z vsega sveta. »Ni lepšega, dajo ti spodbudo, pa še plačajo …«

Ponudba je debela kot malokje; v dnevni so krvavice (čurke), kopun, zajec, žrebiček, mlada račka, divjačina in sarma, v sezonski, ki pa je mesečna, je kar 29 jedi, od rustikalne paštete iz račjih prsi, svinjskega fileja in gosjih jeter do domačih tort in ocvrtega sladoleda, degustacijski meni ima pet, šest ali osem hodov, celoletnih jedi pa je za večdnevno branje, saj samo seznam prilog seže do številke 25 in sladic celo do 28! A če je v Mali hiži vse drugo staro, je kuhinja čisto nova, prostorna in sodobna, zato ne čudi velika ambicija starih jedi na nov način. Ne nazadnje tudi ta podatek nekaj pove: petnajst zaposlenih, odprto je vsak dan, razen na božič, vsi natakarji so že od prvega dne, od kuharjev pa sta, no ja, pobegnila v trinajstih letih le dva.

Ocvirkov kruh je za uvod narezka, ki je v Medžimurju iz tible, ne kible. Podobnost je sosedska, porcija pa, na srečo nadaljevanja, malohižna. Vsakega le en kos, a zato izbrano, divjačinska salama, dimljeni jezik, domača klobasa, z last­nim okusom in zgodbo, od rustikalnosti paštete do sladke mesnatosti zaseke, od raznovrstne kislosti iz kozarca do rdečkaste prekajenosti šunke. Vse skupaj pogladi mladi sir s smetano. S sosednje mize se sliši pogovor dveh parov okrog osemdesetih: »To je najboljše, kjer smo doslej bili!«

A to je zato, ker je Mala hiža res drugačna od vsakdanjih gostionic, ki poskušajo z novim jedilnim listom v usnju in starinami v pajčevini ugoditi vsem. V Mali hiži pa resno mislijo s sezono, četudi je v ajdovi kaši še kostanj. Toda gospodar je že zakupil vso letino špargljev okoliških pridelovalcev in zato kašata ni le običajna ričota, saj je zraven še dinstana kisla repa s proseno kašo, ki bi bila na naši strani sicer bujta, če bi bilo v njej tudi meso. Posrečeni so domači ravioli, ker so s kislim zeljem in mladim kozjim sirom, ker niso naphano polnjeni, temveč se lepo razlijejo v ustih, in ker je zraven marmelada, toda čebulna. Na Hižnih krožnikih se znajde tudi rukola in v omakah zaplavata peteršilj in paradižnik, toda vsaka jed ima neko posebnost in gospodar se pohvali: »Vsako omako pokusita vsaj dva kuharja, preden gre lahko pred prvega gosta!«

Dvoje na enem

Ker je med gosti še vedno 70 odstotkov poslovnežev, čeprav v okolici vsak dan kakšno podjetje zmanjka …, brez Sredozemlja, od tunov do brancinov, tudi v Mali hiži ne gre, a smuč je iz Drave in sosednje vasi. Z bučnimi semeni mu je obleka sicer predebela, toda med njimi so tudi lešniki, ki dajo dodaten okus, ob njih pa krompir v pireju, ki mu pomagajo še koromač, korenje in zelena. Čeprav so krožniki polni, ne le količinsko, temveč še bolj podrobnosti in sestavin, je vseeno to chef premislil in kuhar ne išče bližnjic. Kombinacije, predvsem ko gre za teksture, sicer niso po strogih pravilih, toda temperature segajo od pogretih krožnikov do hrustljavih skorij in noben krožnik ni brez regionalnih korenin, čeprav njegov avtor ni brez potovalnih ambicij.

Raviole – s sušenimi paradiž­niki – ob cvrtju je zato bolje jesti v dveh delih, tako kot tortice prosene kaše z zelenjavo in dušeno repo ob glaziranih račjih prsih – polnjenih s kozjim sirom, sušenimi paradižniki in zeliščnim oljem –, ki so jim dovolj le domači mlinci, saj jih še vedno dela stara mama. Takšna je Mala hiža, zato to vzemite kot njeno gostoljubje – na vsakem krožniku je najmanj dvojina, od jedi do njihovih omak! Ob izabeli so še višnje in brusnice, kar čudno, pompozno zveni, toda mlinci so zapečeni, zato ne pijejo, temveč se z omako ogrinjajo. Ob pomaranči so še breskve in marelice iz ozimnice in čili z daljnega dopusta, toda vsa ta bohotnost se sklada z ambientom, iz katerega se nikomur ne mudi. Še natakar si daje predolg opravek z odpiranjem nove steklenice, pa se nihče ne jezi.

Zakaj obiskati?

V Hižo se gre na ekskurzijo! Da vidiš, kako so včasih gradili in kako danes ohranjajo. Da okusiš družinsko gostoljubje na podeželju, ki bi bilo samotno brez Tomašićeve podjetnosti. Da spoznaš vina sosedov, jedi babic in ideje mladih kuharjev. Da se prijetno počutiš med polnimi mizami tistih, ki so se slikali za razglednice na steni.

Prihodnjič: TaBar, Ljubljana