40. mednarodni dnevi mineralov, fosilov in okolja

Po pobratenju z mestom Sainte Marie aux Mines »preslikali« še razstavo. Francozi iskali minerale iz Trepče.
Objavljeno
10. maj 2012 16.05
Marjana Hanc
Marjana Hanc

V svet kamenčkov te kar posrka, vsak drugi konec tedna v maju v Tržiču na dnevih mineralov, fosilov in okolja priznavajo lastniki, zbiralci, strokovnjaki in občudovalci lepot mineralnega bogastva Zemlje.

V soboto in nedeljo bodo mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika, Dovžanova soteska in Antonov rov že štiridesetič zapored v središču pozornosti.

»Z več kot 280 milijoni let starimi fosili in minerali iz nedrij Zemlje se 40 let organizacije razstav res ne more primerjati, lahko pa vsakič simbolično dodamo svoj kamenček k spoznavanju naravnega bogastva in k zavedanju, da je naravo treba varovati in se do nje spoštljivo obnašati. Letošnje jubilejne dneve posvečamo geološki pestrosti Zahodnega predalpskega hribovja,« pravita predsednica Turističnega društva Tržič in direktorica Minfosa Marjana Zupan ter koordinatorka prireditve Damjana Škantar.

V vseh teh letih je bilo vloženih v organizacijo razstave in spremembo generacijskega pogleda na okolje vloženega veliko naporov, spletlo se je veliko prijateljstev in spisalo veliko zgodb. Vse, kar nam dobrega in lepega da naša Zemlja, je vredno deliti z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo, so prepričani organizatorji.

Avtor slogana letošnjega Minfosa, 40 let v sožitju z naravo, je Lado Srečnik, ki je pripravil tudi 14-minutno projekcijo.

Za strokovno plat razstave v Dvorani tržiških olimpijcev bodo, tako kot že 35 let, poskrbeli člani Društva prijateljev mineralov in fosilov Slovenije ter stalni razstavljavec, Prirodoslovni muzej Slovenije, stojnice prodajnih razstavljalcev, letos jih pričakujejo iz 17 držav, pa se bodo šibile pod naravnimi in obdelanimi minerali. Sicer pa je tako, da vedno vsak najde kaj zase.

»Ko spoznavaš minerale in fosile, ti je vsak kamen, ki ga vidiš v naravi, dragocen in še bolj spoštuješ mater Zemljo. S poznavanjem geologije in našim delom bomo še izboljšali odnos do narave in varovanja bogate geološke dediščine,« je prepričan Lado Srečnik, ki je več let bdel nad organizacijo razstav, nedavno pa je končal raziskavo 40-letne zgodovine Minfosa in pri 16 občanih in inštitucijah našel prav vseh 40 Minfosovih plakatov.

Da so se Tržičani sploh odločili za razstavo, je »kriv« Francoz François Lehmann, gonilo mednarodne razstave v alzaškem rudarskem mestecu Sainte Marie aux Mines. V 60. letih 20. stoletja je mestece postalo prava turistična zanimivost, v katero vsakega junija še zdaj prihaja po 1000 razstavljalcev iz 60 držav.

Tržič in Sainte Marie aux Mines sta se pobratila leta 1966. Kot pravi Srečnik, so ju povezale trpljenje in grozote druge svetovne vojne. Na Ljubelju je takrat delovala podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen, v katerem so bili pretežno Francozi, taborišče Natzweiller-Struthof pa je bilo tudi v 850-kilometrov oddaljenem Sainte Marie aux Mines.

Da bi Francozom približali Tržič, je tedanji župan Tine Tomazin zaprosil profesorico Slavo Rakovec, učiteljico zemljepisa na osnovni šoli heroja Bračiča v Tržiču, naj skupaj z možem Josipom Rakovcem, profesorjem kemije na isti šoli, pripravita gradivo.

Slava Rakovec, ki je že prej pisala o geologiji, je izziv sprejela in nastalo je gradivo, ki je navdušilo Lehmanna z izjemnim opisom Tržiča. Tržičane je spodbudil, naj tudi sami pripravijo razstavo mineralov.

Vendar se Francozom nista zdela zanimiva le Dovžanova soteska in opuščeni šentanski rudnik v Podljubelju, mikali so jih tudi minerali iz takrat še javnosti nedostopnega rudnika Trepča.

Župana v času pobratenja Paul Bauman in Tine Tomazin ter aktualni župan leta 1973 Milan Ogris so Lehmannovo pobudo z veseljem sprejeli. Ogris je občinskemu urbanistu Mirku Majerju naročil, naj skupaj s Turističnim društvom Tržič, ki ga je tedaj vodil Josip Rakovec, prouči, ali bi se dalo pripraviti razstavo mineralov.

Majer in Rakovec sta v Ljubljani obiskala strokovnjake s področja geologije in paleontologije in po nasvetu dr. Jožeta Duhovnika, ki je prej delal v omenjenem rudniku na Kosovu, sta leta 1973 tudi sama odpotovala tja. Še istega leta, 6. maja 1973, so bili minerali iz Trepče na prvi razstavi v Tržiču.

Na prvi razstavi v Paviljonu Narodnoosvobodilne borbe in Osnovni šoli heroja Bračiča v Tržiču je sodelovalo 50 razstavljalcev iz Francije, Avstrije, Italije, Nemčije, Švice in Jugoslavije. Pripravili so tudi pisemske ovojnice z znakom razstave, posebne znamke in priložnostni poštni žig. Prvo mednarodno razstavo si je ogledalo 3000 ljudi.

»To je bila prva tovrstna razstava v Jugoslaviji in interes je bil potem vedno večji. Po osamosvojitvi Sloveniji tega sodelovanja ni bilo več in v letu 1992 je bila ogrožena tudi sama prireditev, saj je bil jug v vojni, tujci pa se bali priti k nam. Skupaj z Alojzijem Pavlom Florjančičem in Zvonko Pretnar ter društvom prijateljev mineralov smo zaorali na novo. Pomembno vlogo je prevzela tudi občina Tržič, kar je bilo zelo pomembno, saj se je zakonodaja glede organiziranja prireditev zelo zapletla,« pripoveduje Srečnik, ki je kot predsednik turističnega društva in podjetja Geoprof, ustanovljenega prav za Minfos, organiziral 13 razstav Minfosa.

Po ureditvi nove športne dvorane se je prireditev iz bistriške šole, kjer so bile razstave v obdobju 1974–2002, maja 2003 preselila v središče Tržiča.

»Meni se zdi pomembno, da na razstavah, na katerih smo doslej predstavljali rudnike in fosile z vsega sveta, pripravljali delavnice brušenja mineralov in obdelave fosilov, izpirali zlato in prikazali rudarske običaje pa tudi zdravljenje z minerali in spoznavanje novih kamenin, sodeluje čim več mladih – geološki krožki so dejansko zelo zaživeli. Za organizacijo razstav je v 40 letih skrbelo 8000 ljudi, s petih celin je prišlo več kot 10.000 razstavljalcev, razstave pa je obiskalo že več kot 160.000 ljudi. Sicer pa je tržiškim lepotam in geološki poti, ki se rodila prav v Tržiču, posvečena tudi pesem Minerali davno in danes, nekakšna neuradna himna Minfosa. Pred več kot desetimi leti jo je napisal Matija Mežek, uglasbil pa Mirko Šlibar. Slovenska geološka pot je dolga 1500 kilometrov in ima več kot 1000 opazovalnih točk. Na območju Tržiča je njen avtor dr. Stanko Buser dal namestiti 20 geoloških tablic. Vsem nam bo ostal v spominu kot izjemen strokovnjak, ki ni manjkal prav na nobeni razstavi,« je sklenil Lado Srečnik.