Alan Hranitelj: Rad sem sam. 
Znam biti sam.

Alana moraš imeti rad. Oprostite, ampak žal alternative ni. Je vizualna perfekcija na dveh nogah, prepojena s staro dušo nikoli dokončanih zgodb, s talenti, ki so dokaz, da je bil tisti, ki jih je delil, strašansko pristranski, kajti on jih ima – bodimo iskreni – premnogo. Je zabaven, preprost, srčen in – ah, k vragu še to! – presneto očarljiv. Prejšnji teden je prejel nagrado trend za kostumografijo akrobatske rock opere kanadskega gledališča Cirque du Soleil. Z njim piti čaj je kot stati sredi mestnega trga in z odprtimi dlanmi čakati, da nate pade prvi sneg.

Ko enkrat človek takole kot vi odide na sam vrh kostumografskega sveta, in to s takšno lahkoto, kot se sama skozi Škofljico z avtomobilom zapeljem do Velikih Lašč na primer, se človek vpraša, ali lahko ostanete vsakdanji.

Odvisno od človeka. Jaz s tem nimam težav. Glede na to, kaj se danes dogaja v svetu, pa ne vem, ali je to vrlina ali ne. No, sem učenec stare šole, zato verjamem, da je. (Smeh.) Ampak morda sem preprosto preveč prizemljen, preveč skromen, preveč prijazen, preveč, preveč... Na videz lahko delujem nedostopen – čeprav me to, kako me vidijo drugi, nikoli ni zanimalo – a sem z vsakim letom bolj miren, večji prijatelj sam s sabo, imam se rad... Večinoma sicer vsak vidi samo svoje napake, a jaz sem se s svojimi sprijaznil. (Smeh.) Mnogi, ko dosežejo tisto nekaj velikega, so – takšna je vsaj moja izkušnja – v resnici vedno skromni. Preprosti.

Dobro, ampak vseeno si poskušam predstavljati vso to cirkuško grandioznost vaših zadnjih nekaj let v tujini, vse te postreščke, ki so, velikemu ustvarjalcu, lajšali vsakdanjik...

Ah, ne. Nimam egotripaških težav in ne potrebujem okoli sebe vseh teh ljudi, da bi potrdili mene ali moje delo. Če so, ok, a trenutno delam z Vinkom Möderndorferjem v Kranju z največjim veseljem. Nimam nobenih težav s tem, da sam hodim po trgovinah in iščem nogavice za igralce, čevlje, karkoli. Okoli sebe ne potrebujem velikega stroja, da bi se počutil pomembnega.

Ste jih kdaj dobili po glavi zaradi svoje dobrohotnosti in vsega tistega preveč, kar ste omenili v uvodu?

(Pogleda v zrak in začne spuščati nerazločljive zvoke, ko se odloča, ali se odgovor bolj nagiba k da ali ne.) Mnja. (Smeh.) Ne znam povedati. Ne vem, ali je bilo ravno po glavi ali samo zelo dobro opozorilo. Sem riba po horoskopu in zelo dobro plavam. In četudi ne kaže dobro, zadnjo sekundo položaj obrnem tako, da se za nikogar ne izide slabo. Veliko ljudi mi je tudi v Kanadi reklo, da sem preveč prijazen.

Ampak v podznaku ste škorpijon. In škorpijoni pičijo.

Res je. A nikoli se ne grem igric. Nikoli. Srečuješ jih povsod, igrice namreč, v osebnih in poslovnih komunikacijah. Jaz se jih ne grem. So neumna izguba časa. Zato v resnici ni potrebe, da bi pičil. Nisem konfliktna oseba, ne prepiram se. V mojih 43 letih se mi je trikrat zgodilo, da sem kdaj bolj ostro odreagiral. Pa morda niti tolikokrat ne. Določene ljudi je pač bilo treba postaviti na svoje mesto. Imam občutno previsok prag tolerance, a včasih se mi zdi prav zabavno opazovati, kako daleč zmore seči človeška neumnost, ko posamezniki tipajo, do kod lahko grejo. Fascinantno je videti, kaj vse so določeni ljudje pripravljeni narediti za svoj cilj. Nekaj časa opazujem, nato pa se zahvalim za sodelovanje.

Verjamete v uravnoteženost? To, na primer, da se dobro vrne z dobrim, slabo pa kaznuje?

Lahko rečem, da – verjamem. Da nekaj je. Ker tako živim. Ravno zato nočem biti maščevalen, ker bi s tem zapacal nekaj, kar je čisto. Sem šolski primer tega, kako lahko ne glede kakršne koli okoliščine pa fovšije tega prostora vedno izplavam v dobrem. Morda me škodoželjni v resnici dvigujejo... Verjamem. Ampak spet! Ko pogledam, kaj se dogaja danes – vse te preproste ljudi, ki delajo v tovarni in izgubljajo delovna mesta (in med njimi je nedvomno ogromno prijaznih in dobronamernih ljudi) – pa ne morem ravno trditi, da se dobro z dobrim vrača, ker moram potem priznati tudi, da se to v njihovem primeru (še) ni uresničilo.

H komu naprošate v trenutkih, ko je težko?

Hmn. (Smeh.) Kako naj rečem... Trenutki, ko ti je težko, se običajno zgodijo, ko nisi sam. Zato se potem rad umaknem v samoto, se pomenim z energijami, sprejmem težave. Ne znam ubesediti, kaj počnem in s kom se to pomenim, a po tem gre vse pravo pot. Bavbav okoli težave se hitro razblini. Morda pomaga tudi, da sem zelo odprt, da me taki trenutki ne podrejo. Če padem, na pomoč ne čakam apatično, temveč se toliko odprem, da se začne problem takoj reševati. Ne znam pa razložiti, kako. Dajem in sprejemam signale. Tako živim že od nekdaj.

Srednjo šolo za oblikovanje ste pustili v drugem letniku. Spremljate, kaj danes delajo nekdanji sošolci?

V resnici sem se vedno družil s starejšimi, sošolci moje sestre. Ko sem bil v osnovni šoli, sem popoldne hodil na sestrina predavanja. V sedmem razredu sem recimo popoldne z njenimi prijateljicami – ko se je sama učila keramike – hodil tudi na predavanja o tekstilu. Ko sem bil v srednji šoli, sem s temi prijateljicami – ki so vmes postale moje – hodil na predavanja na višjo šolo za tekstil.

Nikoli v svojem času.

(Smeh.) Ne. Vedno je bilo nekaj narobe. (Smeh.) A v tem navideznem kaosu se je na koncu vse izpletlo pozitivno zame. Na koncu sem se odločil – že od otroštva imam tak vzporedni občutek –, bolje rečeno, kar zgodilo se je, da sem pustil šolo. Učitelji so bili vsi zelo prijazni do mene. Čuvali so me in ščitili, vztrajali, da ostanem... A ko sem prišel domov, sem rekel mami: Takole imamo, naredil sem neumnost.' Seveda ji ni bilo prijetno, a ker me je poznala, ker je vedela, kaj se mi dogaja v glavi, me je podprla. No, seveda me je, normalno, najprej nadrla. (Smeh.) Potem pa smo se vsi sprijaznili s tem dejstvom in ni minilo niti dva tedna in že se je začela zgodba z Ljubljano. Takrat se je začelo kotaliti in še vedno se.

Nekaj mi pravi, da kot otrok niste veliko plezali po drevesih, se pretepali, si trgali hlač ipd.

Ne, res ne. Smo pa iz peska delali raznovrstne neumnosti. In bilo je eno drevo, blizu našega doma, ogromna lipa, večja od štirinadstropne hiše, v kateri smo živeli v Zagrebu, v Zaprešiću. Nanjo smo zvlekli ogromen fotelj. To je bil neverjeten podvig. Posekali smo veje, z vrvmi zvlekli fotelj na vrh... Tja gor smo plezali, ker je bila to neke vrste izvidnica. To je bilo vse, kar se plezanja tiče. (Smeh.)

O očetu niste nikoli veliko govorili.

Starši so se ločili, ko sem bil v četrtem, petem razredu. Obstajala je oseba, ki je bil moj oče...

Potem z njim niste imeli veliko stikov.

Sem jih imel, a ni bilo ravno simpatično in blazno lepo. Kmalu je zbolel. Ko sem bil 1991. v Milanu, je umrl za rakom. Nič kaj lepega nimam povedati o tem. A vsak ima kakšno takšno zgodbo.

Mama in sestra spremljata vaše uspehe?

Seveda. Smo v stiku. Po telefonu. Obe sta krasni ženski. Predvsem sestra se je razvila v izjemno lepo osebo.

Ampak zdi se mi, da niti zdaj, ko prihajajo prazniki, pri vas ne bo polne hiše ljudi, zabav in pogostitev.

Ne. Nikoli. Že od otroštva je tako. Malce posebni smo. Nismo te vrste družina. Videvamo se na dve leti, čeprav Zagreb ni daleč. Nimamo te potrebe, ne delujemo na tak način. Moja družina je tukaj, teh nekaj ljudi, ki so okoli mene. Glede novega leta pa sem, če se le da, zaprt doma. Gledam televizijo in se po telefonu pogovarjam s prijatelji. Sem v pižami.

Če se le da, prosti čas – joj, kako se to smešno sliši – rad preživljam doma sam. Brez telefona, skajpa. Potrebujem samoto, rad sem sam, znam biti sam. Tako se čistim, polnim baterije. Sicer v glavi nenehno tuhtam, a samoto potrebujem.

Kdaj pa napoči trenutek katarze?

Ko sem svoboden. To je trenutek sreče. Izjemno redek. (Globoko vdihne, kot bi lovil sapo.) Le nekaj sekund traja. To je to. Zgodi se v najbolj običajnih, vsakodnevnih situacijah, stikih z ljudmi. Ni nujno povezan z mojim delom, pomerjanjem oblek, gledanjem slike. Kar zgodi se. Ko hodim po mestu in dobim občutek, da lebdim. Četudi grem na pošto, na tržnico, po pesek za mačke. To je lepo. To je zelo lepo.

Svoboda je edino, kar mi včasih tukaj manjka. V Sloveniji je najti veliko čara, manjka pa širine. Izjemno rad hodim po mestu, med hišami, med betonom, po ulicah.

Torej ne po stezi na Triglav?

(Smeh.) Ma neeee. (Zategne.) Tega ne znam. Priznam, da sem len, katastrofalen glede tega. Rad hodim po mestu. Zares. A pogrešam avenije. London je moje mesto. Čeprav mi paše tudi New York. Je zračen. Res je, da so Američani zelo odprti, a hkrati zelo klasični, konservativni – tudi jaz sem –, nimajo pa nobenega zamika. Angleži so po drugi strani sicer prav tako konservativni in klasični, obenem pa izjemno ekscentrični. To mi je všeč. Ekstravagantnost v angleških koreninah je zame izjemno fascinantna.

Še imate kdaj občutek, da niste še nič bistvenega ustvarili?

Še vedno. Vsaka predstava je nov začetek. Vsakič začnem z ničle, občutek imam, da nimam pojma. Srajca je srajca. In kaj zdaj? Vsakič – tudi če je videti izjemno preprosto – lahko padem na neumnostih. Prav je tako. Kar koli drugega bi bilo narobe. Takšne preizkušnje dobivaš vedno ob pravem času.

Ste se pri sodelovanju v takem megalomanskem projektu, kot je kostumografija za Cirque du Soleil, kaj pomembnega naučili?

Seveda. Vse skupaj je trajalo štiri leta. Veliko sem se naučil o sebi, drugih, poslovno, o komunikaciji. Tam je bilo tako veliko kreativnih ljudi, in ko jih gledaš – umetnike z najrazličnejših področij –, kako močan ego imajo in kako hkrati ta ne sme biti problematičen... Zanimivo je gledati, kdaj se ta ego ustavi, pride do meje, kjer prevlada skupina. Zelo zanimivo je bilo to doživeti in biti zraven. Tam ni prostora za velike izpade, kot jih povsem nepotrebno srečaš pri nas. Glede kreativnosti pa je tako: največ možnosti sem do zdaj imel tam, a hkrati sem bil najbolj omejen. Paradoks. Biti moraš zelo odprt in natančno vedeti, do kam sežejo tvoje sposobnosti. Ni časa in prostora za neumnosti. Moraš biti nenehno stoodstoten in odprt do vseh vibracij, do vseh jajev, nejev, spreminjanj. Fino. Kot preizkus samega sebe.

Očitno je, da v zunanjo podobo bogato vlagate. Kako pa gledate na tiste, ki jim je ta povsem nepomembna?

S tem sploh nimam težav. Sem, kot sem. To nima zveze z drugimi. Če vam povem po pravici, mi je popolnoma vseeno. Vseeno. Če ti paše biti tak, bodi! Samo mene pusti pri miru. Res, vseeno mi je. Če želiš imeti pošvedrane čevlje, kar! Nikoli ne gledam, kaj ima človek na sebi, temveč kaj ima v sebi.

Nekaj mi tudi pravi, da so vaši kovčki težki.

Tudi to se je v zadnjih štirih letih močno spremenilo. (Smeh.) Na koncu tako in tako spoznaš, da vsega ne moreš nositi. Naučil sem se racionalizacije. Čevlji pa... Tukaj si ne morem pomagati. Vedno jih vzamem preveč. (Smeh.)

Predsodek, ki se pojavlja v zvezi z vami, je tudi ta, da se bojite staranja.

Ah, kje pa! Moji bližnji vedo, da obstaja ena stvar, ki si jo neizmerno želim. In to je, da bi imel sive lase. Tako je že od nekdaj. Ko sem prišel v Ljubljano, me je začela striči Meta Podkrajšek. Še vedno me. In vedno ji težim, naj me pobarva na sivo. Ampak res sivo! Pa ne gre samo za starost, temveč predvsem za sive lase. Ko me včasih Meta vpraša, ali mi tistih nekaj sivih las prebarva v črno, jo vprašam, ali je normalna. (Smeh.) Čim prej naj bodo sivi! In zdaj si jih štejem, te svoje sive lase, ob ušesih. (Smeh.)

Seveda pazim nase. A mislim, da zrelost prinese veliko pozitivnega. Ne bi hotel iti za leto dni nazaj, ne bi šel niti za en dan! Ne želim si biti večno mlad. Včasih mi kdo reče, naj pomigam z obrazom, ko imam gotovo že vsega popravljenega in polnega botoksa. Nimam! Če bom imel potrebo, si bom to privoščil. A iz meseca v mesec opažam, da mi je to tako nepomembno. Sam s sabo sem v redu. Popolnoma ničesar si ne želim spremeniti na sebi.

Kakšna je za vas lepa ženska?

Hmn. Ni vizualna podoba tista, ki presodi, ali je ženska zame lepa. Lepi so zame tisti, ki imajo kakšno napako. Lahko so suhi, obilnejši, imajo velike oči, redke zobe, velik nos... Energija je tista, ki pritegne, da pogledam za njimi. Običajno so to starejše osebe, ki se mi zazdijo podobne škratkom. Nekaj je v njihovi pojavnosti in energiji, ko se moram nadzorovati, da ne grem do njih in jih objamem. Nekaj čistega, česar ne znam opisati.

Potrebuješ določene izkušnje, starost, da postaneš moder in lep. In to je zame privlačno. Sem zelo spontan in velikokrat kar ne morem nehati buljiti v takšnega človeka, ne morem si pomagati. Spomnim se gospe v Montrealu, ki sem jo videl na cesti pred neko trgovino. Sploh ne znam določiti, kaj je bilo na njej tako posebnega. Lahko bi imela 59 ali 89 let. A bila je tako lepa. Kar obstal sem. (Smeh.) Seveda imajo lahko tudi mladi tak učinek name. So stare duše, ki so s sabo na svet že prinesle zrelost.

Ko se takole pogovarjam z vami, se mi zdite medvedek.

(Se na glas in iz srca zakrohota.)

A vseeno težko verjamem, da prav zares nikoli niste surovi in ne vpijete.

Nisem. Vprašajte kogarkoli.

Ne morete biti popolni.

Pa saj nisem!

Nikogar ne žalite?

Ne.

Dolgčas.

Vem, totalno brezveze. (Smeh.) Če je kar koli narobe, se pogovorim. Spomnim se dogodka z nastopajočo artistko v Kanadi. Ko je pomerjala obleke, sem ugotovil, da ima gospa fobijo do vsega, kar je oprijeto. A njen kostum bi moral biti oprijet. Iz sosednje garderobe se je slišal jok in stok, panika in cela drama. Vstopim in bil je trenutek, ko bi marsikdo naredil vse to, kar ste omenili. A tudi takšne stvari se lahko rešijo s povsem normalno komunikacijo. Položaj smo rešili tako, da smo zamenjali blago.

Artistka je bila vsak večer v smrtni nevarnosti in jaz sem zadnji, ki bi jo silil v kakršno koli težavno situacijo. Zaradi enega kostuma ni vredno tvegati. Najprej je potrebovala 15 minut, da se je umirila, imela je resno težavo, nič egotripovskega, potem pa se je vse uredilo. Vsak se česa boji. Eni pajkov, drugi globoke vode... Preprosto smo zamenjali blago. Potem je bil zame kostum boljši kot prej.

Ravno zato, ker se je ona v novem počutila bolje.

Točno to! Tako zelo srečna je bila. Kar žarela je!

Se tudi vi česa bojite tako močna kot ona?

Nekdaj sem imel določene fobije, a danes ne več. Se česa sploh bojim? Včasih mi je v kakšnih trenutkih neprijetno, a da bi me bilo strah... Ne bojim se kač, plišastih medvedkov, klovnov...

Kurentov?

Ne. Niti teme niti globoke vode. Ne bojim se biti sam s sabo...

Kaj pripravljate? Katera vrata so se vam s Cirque du Soleil na novo odprla?

Joj, ne želim povedati. A možnosti je veliko. Za vse si bom vzel čas za premislek. Ampak res ne bi nič rekel. Veste, glede tega sem pa tako zelo...

Vraževeren?

Evo. To pa sem. No, pa smo našli nekaj. (Smeh.) Vraževeren sem. In ne maram vampov. (Smeh.)