Animal Angels: Pomembno je vedeti, da ne moreš rešiti vseh

V garaži domovanja Nataše Krese se je velika miza šibila pod vrečami s pasjo hrano. Čakale so na prevoz v Bosno, kamor je društvo Animal Angels po poplavah že poslalo nekaj ton hrane. Šani, Pikcu in Pikici se verjetno ves čas cedijo sline, a v nasprotju z uličnimi psi v Bosni se jim ni treba bati, da bodo lačni.

Sedemletna Šana, samička beagla, pravzaprav nikoli ni vedela, kaj pomeni pasja lakota. Nataša jo je kupila, ker si je neskončno želela beagla. Cene mladičev v Sloveniji so se ji zdele pretirane, zato je poskušala najti kakšnega iz legla v tujini. Preprodajalec iz Srbije ji je zagotovil, da bo s kepico, ki je stala trikrat manj od slovenskih, vse v redu, a ni bilo. »Eno leto sem jo zdravila, še dobro, da je preživela. Zdaj pse samo še posvajam,« odločno pove predsednica društva za zaščito in pomoč živalim Animal Angels iz Trebnjega.

Pikica, njena ljubka igračka, je posvojenka iz romskega naselja Hudeje, kjer Nataša, socialna delavka po izobrazbi, dela v dnevnem centru za otroke. Desetmesečni Pikec je pri njej začasno, dokler ga ne ozdravi zoprnega parazita demodeksa. A Nataša že zdaj vije roke ob misli na dan, ko ga bo morala oddati.

Prostovoljke pri neprofitni organizaciji, ki deluje tri leta, so se posvetile iskanju toplega doma v Sloveniji za zapuščene pse na ulicah in v zavetiščih v Bosni, s katero so bile nekatere sorodstveno in zatorej čustveno povezane. Tamkajšnji psi niso le lačni in bolni, ampak jih ljudje preganjajo, veliko jih povozijo avtomobili, druge pa poberejo »konjederci« in jih strpajo v zavetišča, kjer jim ni nič bolje. Zaprti so v skupnih pesjakih, kjer se grizejo, hrane in vode ne dobijo zadosti. Evtanazije v teh tako imenovanih zavetiščih ne poznajo, pobijajo jih okrutno, pripoveduje Nataša.

Odpeljali hrano, pripeljali pse

Po poplavah so se razmere za pasje brezdomce poslabšale, zato so Animal Angels v sodelovanju z drugimi društvi zanje začeli zbirati hrano in druge potrebščine. Doslej so jih v Lukavac, Gunjo in Sarajevo dostavili pet ton, pošiljka za zavetišče v Tuzli, v katerem prebiva 500 lačnih psov, pa že nekaj tednov čaka na carini, obžaluje Nataša. V Lukavac so dostavili 360 kilogramov hrane, nekaj odej, sredstev proti parazitom, zdravil in sanitetnega materiala in jih predali predsednici Udruge za šapu, ki skrbi za brezdomne pse v mestu in okolici, v Slovenijo pa so pripeljali pet psičk, primernih za posvojitev.

Na posvojitelje čakajo Riki in Miki, rešenčka z ulic Prijedorja, mali Floki iz Slavonskega Broda, nizkorasli razposajenec Amigo, Dexter, Švrčo, Sasha, Beleive. Zadnja ima odsekane zadnje tačke in so jo pred časom pripeljali na zdravljenje v Slovenijo. »Eno nogo ji je bilo treba odrezati, druga pa se ji zaradi pritiska vnema, zato smo v Srbiji za psičko naročili invalidski voziček,« pove Nataša. Tornjak Fantom, ki ga je eden od prostovoljcev v Bosni, s katerim redno sodelujejo, vsega polomljenega, z glistami in trakuljo rešil pred evtanazijo iz zavetišča, je dobil lastnike iz Primorske.

Še veliko zgodb s srečnim koncem je bilo. Prostovoljke društva so z lastno predanostjo, donacijami in denarjem, zbranim na licitacijah drobnih izdelkov na facebookovi strani društva, v treh letih oskrbele okoli sto brezdomnih psov in jim našle dom. Večina jih je iz Bosne, nekateri tudi iz slovenskih zavetišč in romskega naselja Hudeje, od koder jih Nataša v dogovoru s tamkajšnjimi prebivalci vodi na sterilizacije.

»Psi, ki jih rešimo z ulic ali iz zavetišč, so močno travmatizirani. Vse, kar so doslej izkusili, so bili strah, lakota in boj za preživetje. Zato rešitev zanje ni zbiranje hrane, ampak posvojitev, da lahko prostovoljci poskrbijo za druge primere,« meni Nataša. Preden v društvu za psa začnejo iskati nov dom, ga pozdravijo, ko je še v Bosni ali že v Sloveniji. Brezdomčki imajo namreč številne težave, od zajedavcev do deformacij in poškodb, ki so najpogosteje posledica prometnih nesreč. Cepijo jih proti steklini, čipirajo, če so dovolj stari, tudi sterilizirajo ali kastrirajo. Ko dobijo še dovoljenje bosanske veterinarske uprave, jih lahko čez tri tedne pripeljejo v Slovenijo. Bodočega lastnika člani društva obiščejo doma in preverijo, ali so razmere primerne za bivanje psa. Z lastnikom podpišejo pogodbo, s katero se ta zaveže, da bo psa dal sterilizirati ali kastrirati, če je bil ob posvojitvi še premlad, da ga ne bo imel privezanega na verigi ali v boksu, da mu bo zagotovil kakovostno hrano in primerno zdravstveno oskrbo ter ga sprehajal. Vedno pa je zaželena kakšna fotografija novega družinskega člana.

Žule čaka na lastnika

Že dve leti na svojega angela čaka Žule, košati kuža, v katerem se verjetno pretaka nekaj krvi tornjaka. Če bi znal govoriti, bi pravzaprav povedal, da ga je že našel v prehodni lastnici, prostovoljki društva, Evi Cajnko. Pred njo se uleže na hrbet in ona ga kot malo dete vzame v naročje. »Nobenega interesa ni zanj, pa tako prisrčen kuža je. Le nekoliko bolj zahteven je zaradi vzgoje,« potarna Eva. Ko je prišel k Cajnkovim, je imela Eva z njim precej dela. »Vse ga je vznemirilo, nikakor se ni mogel umiriti. Na nekajurne sprehode smo hodili samo zato, da je zvečer lahko spal.«

Ali ve kaj o njegovi preteklosti? »Gotovo so ga brcali, saj močno odreagira vsakič, ko se ga kdo po nesreči dotakne z nogo. Problematični so bili avtomobili, posesiven je bil tudi do hrane in igrač, a smo vse uredili. Le ob srečanju z drugimi velikimi psi in divjadjo v gozdu ga moramo spomniti, da se mora umiriti.« Žule potrebuje lastnika, ki bo dosleden in odločen, a nikakor ne grob. Doslej so zanj dobili le ponudbe za psa čuvaja, ki bi bil na verigi ali v pesjaku. »A takšnim ga ne damo. Pes, ki je na verigi, je pozabljen,« se strinjata Eva in Nataša.

Kuki, prav tako najdenka z ulic Bosne, pa je začasno prebivališče pri Cajnkovih spremenila v stalno. »Bila je povsem neproblematična, a zelo prestrašena,« Eva opiše značaj velike, a bolj sloke psičke. »Drugače pa je bolj kokoška, spomin ima dolg kot zlata ribica. Žuleta smo naučili, da na hrano čaka sede, ta pa skače v zrak in hodi ritensko. Psi tega menda ne marajo, Kuki pač,« se nasmehne Eva.

Tudi drugi prostovoljci Animal Angelsov so že polno zasedeni. »Ena ima osem psov – edina normalna ženska s toliko psi,« se pošali Nataša. A želja pomagati vsem pomoči potrebnim psom lahko hitro prerase v nabiralništvo. »Vzameš prvega psa, drugega je najtežje, a ko to storiš, tudi tretjega ni težko vzeti. Če se ne ustaviš pravi čas, zaideš v težave in začneš nažirati lastni obstoj. Aleš, koliko psov je že šlo skozi najin dom?« svojega izbranca vpraša Nataša. »Okoli 50,« ji resignirano odvrne. »Pomembno je vedeti, da sam ne moreš rešiti vseh, vendar je to težko,« ve Nataša.