Božič je lahko tudi bog sonca

Šege in navade niso navaden blef. Ob zimskem kresu vsako leto novo rojstvo.
Objavljeno
23. december 2011 10.05
Posodobljeno
24. december 2011 08.00
Milan Vogel, Kultura
Milan Vogel, Kultura
S šegami in navadami je tako, da so vedno močno vplivale na vsakdanje življenje ljudi. Tudi danes ni nič drugače, pa naj gre za take, ki trajajo že stoletja, ali nove, prevzete v zadnjih desetletjih. Besedna zveza »šege in navade« je v strokovni literaturi povsem uveljavljena, ker obstajajo med njima vsebinske razlike. Etnologi definirajo šege kot podedovano ali prevzeto, obvezujoče ravnanje posameznika ali skupnosti ob določenih priložnostih, katerega namen je dvigniti se nad vsakdanjost. V njih je nekaj čarnega (od tod čaranje), skrivnostnega in obrednega, povezanega z določenimi simboli. Ogenj je npr. simbol toplote, ki pospešuje rast in odganja zle sile, zato je treba v času, ko je sonce najslabše, kuriti kresove, da se ga okrepi (21. decembra je zimski kres); voda je simbol očiščenja, zato je treba novorojenčka takoj okopati in ga s tem očistiti; hrup odganja zle duhove … Ko se simbolna vsebina šeg pozabi, postanejo le še navade. Povezane so z vsemi letnimi časi (letne šege), življenjskimi obdobji (rojstvo, poroka, smrt), delom (delovne šege), pravom, društvi in različnimi skupinami (fantovščina) in še s čim. Veliko je povsem novih, ki s tradicijo in dediščino nimajo nobenih vezi (o njih podrobneje piše dr. Janez Bogataj v svoji najnovejši knjigi Slovenija praznuje).

Pisati o šegah in navadah za mlade je težje, kot je videti na prvi pogled. Nekaterih to sploh ne zanima, drugi so zaslepljeni s cerkvenimi doktrinami in družinsko vzgojo, tretji ne verjamejo v nič in se preprosto na vse skupaj požvižgajo. Pa vendar je nekoliko boljše poznavanje časa od konca jeseni do zgodnje pomladi lahko še kakšna popestritev za mlado pamet, saj v njem najde nič koliko svojega vsakdana in dogajanja ob tem.

Od božiča (25. decembra) do svetih Treh kraljev (6. januarja) se skoncentrira največ šeg in navad, kar seveda ni naključje. Vsak konec nečesa in začetek novega sta občutljivi obdobji, ko se je treba zaščititi pred zlom in si zagotoviti novo življenje. Tako veleva narava oziroma cikličnost njenih naravnih pojavov, ki so jih vsa ljudstva že od nekdaj poskušala urediti v koledarju. Novo leto se je pri večini ljudstev začenjalo konec decembra in v začetku januarja, šege pa se tudi pri spreminjanju uradnih datumov niso v trenutku pretrgale, zato se v njih prekrivajo številne plasti, od poganskih, krščanskih do sodobnih, vse pa imajo osnovni namen: ubraniti se vsega zla in vseh nevarnosti za bližajočo se pomladansko dobo, zavarovati si srečo in poskrbeti za prihodnost.

Tudi z bistvom božiča ni drugače: povezujejo ga s Svarunom, bogom ognja in sonca, Ivanu Navratilu beseda božič pomeni mladega boga, po Niku Kuretu pa malega boga, Svarožiča, ki naj bi se o zimskem kresu vsako leto rodil na novo.

Današnjemu trgovcu pa – denar.