Cavazza: »Vse se spreminja, vonj ostane«

V biografskem romanu Cavazza je Vesna Milek zbrala in zapisala impresije igralca in režiserja Borisa Cavazze.
Objavljeno
28. november 2011 08.33
Posodobljeno
28. november 2011 11.00
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Sam sem. In prešinilo me je, mislim, da je prišel trenutek, da moram nekaj povedati. Tako kot je. Zares. Ne vem, zakaj, ne sprašujte me, niti sam ne vem. A če sem začutil, da je to treba narediti, bo že prav.

Ni besed, ki bi se bolj ponujale za uvod, kot so zapisane besede, in gotovo bodo tudi ene izmed najbolj citiranih besed v prispevkih, ki se bodo lotili Cavazze, biografskega romana Vesne Milek (ravnokar je izšel pri Študentski založbi).

Lahko bi mu rekli tudi avtobiografski, kajti bralec, čeprav popoln neznanec, čuti, da ima čast opazovati Borisa Cavazzo, kako sedi v zatemnjeni dvorani ali kjer koli drugje, kjer nič drugega ni tako močnega kot on, in pripoveduje.

Njegov monolog je dolg in presunljiv, toda hkrati prekratek, da bi doumeli, kdo je človek, ki se razkriva. Ali je to življenje ali igra. A navsezadnje je prav on tisti, ki je (v intervjuju Vesne Milek v Sobotni prilogi Dela, 20. septembra 2003) rekel: »Teater je bolj resničen kot življenje.«

Vesna Milek, pisateljica, publicistka in avtorica mnogih intervjujev v Delovi Sobotni prilogi, se je življenja Borisa Cavazze dotaknila že v številnih pogovorih, ne le z njim samim, ampak tudi z njegovim sinom Sebastijanom in drugimi znanimi slovenskimi ustvarjalci, ki so z njim povezani.

Njega ni mogoče spoznati

Ideja o knjigi se je porodila pred desetimi leti, ko sta se srečala v kavarni Evropa in naredila intervju za revijo za starejše Albert, kot sta se družno spomnila. »To, kar mi pripoveduješ, je preveč za en sam intervju, to je roman,« je menda rekla Vesna in od takrat sta se vsakič, ko sta se srečala, napol v šali spraševala: »Kdaj bova začela?«

Zdaj sedimo v drugi kavarni poleg Cankarjevega doma (na mizi je sveže natisnjena knjiga z naslovnico, ki jo je posnel Sebastijan Cavazza), Vesna Milek, vihrava in ekspresivna, Boris Cavazza, umirjen in impresiven.

Poskušala sta strniti dobri dve leti, »odkar sva skupaj«, kakor je Cavazza poimenoval srečevanje, med katerim je on pripovedoval, ona pa snemala in zapisovala njegove spomine.

In po vsem tem času Vesna Milek, avtorica romanov Kalipso in Če ter zbirke kolumn Brez filtra, na vprašanje, kako sta iz prijateljevanja prešla v pisateljevanje, med smehom vzklikne: »Prijatelja?! Jaz tega človeka sploh ne poznam. Njega ni mogoče spoznati.«

Čeprav se je z njim – metaforično ali zares – družila najmanj dve leti, se vživljala v pripovedi fantiča iz Milana, mladeniča, ki je ga je ihta zapeljala v ring, na morje in v pristanišča, kjer je po temnih ulicah sledil instant ljubeznim, očeta štirih sinov in moža, igralca in režiserja. Brez olepševanja, v kratkih stavkih, z dejstvi, ki niso le zgovorni pričevalci občutij, ampak tudi časa in zaradi tega mnogokrat metafore same po sebi.

Vesna Milek: »Boris je eden izmed tistih ljudi, ki vse pove grobo in zares, stvari imenuje s pravimi imeni. A hkrati nič ne moreš imenovati banalno, kaj šele spotakljivo, ampak to je eno samo življenje. Življenje z veliko začetnico.

To je Bukowski, mešan z Dostojevskim, mešan s Henryjem Millerjem. To je človek, ki živi življenje in ga spreminja v poezijo. Morda zveni patetično, a to je čista resnica. Je idealen material za inspiracijo, hkrati pa je bilo zelo težko izvleči iz njega najbolj intimne stvari, razen anekdot.«

Vem, kako je ženska dišala

Boris Cavazza ji dobrodušno vrne: »Z Vesno je težko sodelovati, ona hoče opise. Kakšno obleko je imela, kakšne barve so bile njene oči... Ne vem, takšnih stvari se ne spomnim. Vem pa, denimo, kako je ženska dišala.« Ali kakor pripoveduje v knjigi: »Vonj je hecna stvar. Vse se spreminja, vonj ostane.«

Kmalu sta ugotovila, da niti ni pomembno, ali se je z madežem na plašču naslonil na zid ali drevo, ali je imela Mojca na prvem srečanju rdeč plašč ali z roza-belimi kvadratki, pomembna so čustva, zgodba.

»Navsezadnje je to roman,« dodaja Boris Cavazza. Da ne bosta izdala klasične biografije, temveč roman, sta se strinjala takoj. In pripovedovalca sta oba, čeprav on nastopa v prvi osebi.

Zatočišče

Naj zapiše spomine, napiše avtobiografijo, so mu prigovarjali že nekaj časa. »Vendar nisem imel časa, zdelo se mi je brezveze,« malce brezbrižno reče.

Pred približno dvema letoma je Vesno Milek poklical založnik Samo Rugelj in jo vprašal, ali pripravlja kaj novega … V računalniku so bili zametki nedokončanih zgodb, a se je spomnila obljube, ki sta si jo pred leti dala z Borisom Cavazzo. Poklicala ga je, ta pa je odgovoril: »Kurc, pa dajva.«

»Dobila sva se na kavi, diktafon ni delal, to se kdaj zgodi, ko se usedeš z izjemnim človekom. Ko je začel pripovedovati o svojem otroštvu v Milanu, vonju po milanski megli, obiskih opere z očetom, obešenju Mussolinija, sem videla pred sabo film, zapomnila sem si vse.«

K spominom iz otroštva, pravi jim zatočišče, so ga vodili prav vonji, vonji po milu (mama), golažu (Solkan), tobaku (oče)... Precej težje je priklical nazaj boleče trenutke, ko je izgubil sina Kristijana, v istem letu (1991) še ženo Mojco in pred dvema letoma in pol še sina Damijana. »A v resnici, v resnici se zdaj ne morem spomniti ničesar. Morda zato, ker gre zares,« pripoveduje v knjigi.

Vesna Milek: »Ko sva prišla do najbolj bolečih zgodb, je opravil v štirih stavkih. In vsakič znova, ko sva se vrnila k tem temam, mi je rekel: 'Jaz se ne spomnim ničesar.' Ko je bilo treba dejstvom dodati čustva, sem se v dolgih nočeh poskušala preseliti v njegovo glavo … Ko je bil en košček zapisan, se je začel spominjati.«

»Morda bi si moral zapisovati stvari. Ne vem...« pravi, Vesna pa ga podraži: »Morda bi si moral rezervirati vsaj en večer, da bi skupaj spila kozarec vina, morda bi lažje steklo...«

»To pa ne,« odvrne Cavazza. »Če bi kaj spila, se sploh ne bi nič spomnil. Tako si lahko vesela, da so bila najina srečanja 'trezna'.«

Fino ročno delo

V njegovem življenju se je nabralo ničkoliko zgodb, ne le pretresljivih, tudi bizarnih (mestoma celo paranormalnih) in neznansko zabavnih. Vsaka bi bila izhodišče za svoj roman, pravi avtorica, zato je ta knjiga le nekakšna zbirka spominov, povezanih na prvi pogled kronološko, a s številnimi asociacijami, ki vodijo v sedanjost.

Vse do zadnjega tragičnega dogodka – smrti sina Damijana. Pri pogovoru o tem Boris Cavazza znova pomolči ali začne, kakor v knjigi, pripovedovati zgodbo o nenavadnem srečanju v Tivoliju, ko mu je nekaj mesecev po Damijanovi smrti neznanec izrekel sožalje zaradi smrti prvega sina, Kristijana.

»Včasih s spominom manipuliram,« pravi. »Vse, kar je okrog teh ključnih dogodkov, je kvačkanje, vezenje, fino ročno delo prstov mojega spomina.«

A na koncu so spomini vendarle zapisani, črno na belem, spravljeni za naslovnico z napisom Cavazza, tako ostro izpisanim, kakor je oster pogled moža pod njim. »Bilo je po svoje očiščujoče,« prizna glavni junak. »Navsezadnje sem ji povedal nekatere stvari, ki jih nisem še nikomur.«

Ali mu je roman všeč? »Je, sicer ne bi izšel. A zdaj je vse še sveže. Moral ga bom prebrati čez nekaj časa. To je kakor pri premierah filma. Gledaš ga, vznemirjen si … Ko si ga predvajaš čez nekaj let, ne gledaš več samega sebe in vidiš ga popolnoma drugače.« Kakor lahko vidi spomine vedno drugače.