Čečkarije jugoslovanskih politikov

Kultura dolgočasja: kaj so med sestanki in zasedanji risali Milan Kučan, Slobodan Milošević, Vasil Tupurkovski in drugi politiki.

Objavljeno
30. junij 2014 16.14
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Dolgi sestanki, ki so po navadi še grozljivo dolgočasni, kar kličejo po »akciji«. Nekateri udeleženci teh duhamornih dogodkov se praskajo po glavi, drugi brskajo po kakšnem organu, tretji čečkajo. Iz povsem nedolžnega kracanja pa lahko nastanejo prav lepe ali vsaj zanimive risbe. Tudi take so ustvarjali nekdanji jugoslovanski politiki in funkcionarji. Na ogled so jih postavili v čitalnici Zgodovinskega arhiva Celje.

Risbe je zbral Vitomir Sudarski, pravnik, novinar in štiri leta generalni sekretar vseh služb Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ). Sudarski živi v Pančevu, zato je risbe, ki jih je zbiral od leta 1975 do razpada Jugoslavije na večurnih sestankih, podaril tamkajšnjemu arhivu.

Razstavo je sprva poimenoval Kultura dosade (Kultura dolgočasja), vendar so jo na predlog režiserja Miroslava Belovića preimenovali v Umetnost marginalije. Risbe so namreč nastajale ob različnem gradivu z zasedanj partijskih in državnih organov Socialistične federativne republike Jugoslavije. Sudarski je zanje poprosil tistega, kogar je videl, da je med sestankom oziroma zasedanjem kracal po papirju. Vse, ki so mu jih podarili, je prosil tudi za podpis.

Večina risb so preproste skice, linije, skratka, nič pretresljivega. Kljub temu so se med takratnimi politiki in funkcionarji našli taki s talentom. Po mnenju Sudarskega je bil eden najboljših portretistov glavni urednik Borbe in izvršni sekretar CK ZKJ Marko Lolić. Tudi na razstavi lahko vidimo njegove portrete Draže Markovića, Ivice Račana in Vasila Tupurkovskega, vsi so bili v času portretiranja člani predsedstva CK ZKJ.

Slobodanova očala

Tudi Tupurkovski je rad risal med različnimi sestanki, njegova specialnost so bili geometrijski liki. Sudarski je med najboljše avtorje veleposlanika SFRJ Žiko Berisavljevića, ki je risal krajine, čeprav ne zimske kičaste idile, ki je bila najbolj všeč Dušanu Popoviću, novinarju in prvemu človeku novosadske partijske organizacije. Poleg Popovića sta se po mnenju Sudarskega izkazala še Ivo Vučković, član predsedstva kulturno-prosvetne skupnosti Srbije, in slovenski predsednik Milan Kučan.

Večina čečkarij nekdanjih jugoslovanskih politikov so preprosto krace. Slobodan Milošević je tako na svoji risbi očitno vadil risanje očal. Izvršni sekretar predsedstva CK ZKJ Vukašin Lončar pa bi moral v risanje jugoslovanskega grba vložiti še malo več časa in truda, da bi bil grb tak, kot je v resnici bil. Predsednik Demokratske stranke Dragoljub Mićunović je na svojih risbah vadil tudi druge stvari, in ne le risanja, ki res ni nič posebnega. Usmeril se je v algebro. Očitno se je zavedal, da mu manjka vaje, bi jo pa potreboval še malo več, saj vseh enačb ni prav rešil ... Ure in ure sestankov so dale kar precej risb, vendar so v Celju na ogled le tiste, ki so jih narisali širše poznani jugoslovanski in slovenski politiki in so tudi slikovno zanimive. Od slovenskih avtorjev je poleg Kučanove na ogled še risba Mitje Kraigherja, ko je bil vodja Službe državne varnosti.

Sudarski je prepričan, da so politiki risali zaradi živčnosti in seveda dolgočasja. Sodeč po risbi glavnega urednika Borbe Živorada Đorđevića, so bili sestanki res živi dolgčas. Na -risbi, ki je pravzaprav skupek velikih puščic, je namreč parafraziral znani verz Korni Grupe in v cirilici zapisal: »Trla baba lan, da joj prodje sastanak.«

Zgodovinski arhiv Celje je zanimivo in tudi zabavno razstavo postavil na ogled tik pred referendumom o arhivih. Kot je povedal njegov direktor dr. Borut Batagelj, so s tem želeli pokazati, da stroka obsoja politizacijo vprašanja arhivov. »Ta razstava kaže, kako je po eni strani arhivska tema spolitizirana, po drugi pa lahko tudi politiki oziroma njihova dejanja vsaj simbolno postanejo ujetniki arhivov, kajti vse gradivo, ki enkrat pride v arhiv, ne pride na odpad, ampak dobijo stvari pri nas čisto drug pomen.«

Je pa Batagelj takoj dodal, da noče, da bi kdo to razstavo politiziral ali ji očital jugonostalgijo: »Sploh ne gre za to. Tudi danes se politiki na različne načine dolgočasijo in zabavajo z mikrofoni, spijo na sestankih. To je brezčasna tema.«

Dodatek obiskovalcev

V celjskem arhivu so za namen razstave čitalnico uredili kot sejno sobo. Ob odprtju so obiskovalce ob mizi čakali stoli, da so lahko tudi sami na kopije ustanovnega dokumenta celjskega arhiva narisali nekaj svojega. Te risbe so zdaj v arhivu in čakajo na nadaljnjo usodo. Vendar to ne pomeni pozabe ali celo propada, saj, kot je povedal Batagelj, nič, kar pride k njim, ne pride na odlagališče. Razstava risb politikov bo odprta vsaj še nekaj mesecev, na ogled pa je med uradnimi urami arhiva oziroma po dogovoru.