Tiskane izdaje
Bil je eden izmed tistih dni, ko niti nad Prekmurjem sonce ni moglo raztrgati megle. Pušča je bila kakor zapuščena, a k sreči smo bili namenjeni v najživahnejši del vasi – vrtec.
Prvi romski vrtec v nekdanji Jugoslaviji je star petdeset let, skoraj natanko pol manj kot naselje Pušča, kjer živi pretežno romsko prebivalstvo. Čeprav je vrtec še vedno poseben, se je razvil v povsem navaden vrtec in se od drugih razlikuje kvečjemu po tem, da malčki z njihovo izvedbo mešanice prekmurščine in romščine obiskovalca pahnejo v manjšo komunikacijsko zagato.
Ko beseda cigan še ni bila nekorektna
Pred več kot petdesetimi leti je le nekaj več kot dvajsetletno dekle po imenu Vera Flisar stalo pred Puščo. Kolibe so bile stisnjene v naselje, ki ga je kot nekakšen varnostni jarek obkrožala debela odeja blata. Ob njej sta stala brigadirja, s katerima se je namenila prebiti obroč, ki so ga okoli vasi še tesneje sklenili predsodki, strah in nezaupanje.
»Nekaj je treba narediti,« je bila ugotovitev, ki je – ob predpostavki, da se vse začne pri vzgoji – vodila do odločitve, da v vasi, ki je veljala za nekakšen geto, ustanovijo »ciganski vrtec«. (Beseda cigan takrat še ni bila nekorektna.) Seveda so se nekaj let dogovarjali, a naposled so leta 1961 ključne osebe, organizacije in ustanove tistega časa stopile skupaj, rekle da in članico sveta za varstvo matere in otrok pri socialnem skrbstvu občine Murska Sobota, Vero Flisar, zadolžile, da vzpostavi stik s prebivalci Pušče.
Eno leto je občasno hodila v vas, se seznanjala z razmerami, poskušala pridobiti zaupanje staršev in sestavljala seznam otrok za skupino. Eden izmed otrok prve generacije, Vladimir Horvat, je v zborniku ob 50-letnici vrtca srečanje takole opisal: »Spominjam se, da so nas nekega dne obiskali tujci, ki so se z mojim očetom in materjo pogovarjali v meni tujem jeziku. V otroški nevednosti sem začel razmišljati, kaj pa če me bodo odpeljali in zakaj bi me, saj vendar niso Cigani ...«
Ste prišli iz Afrike?
»Živeli so v neurejenih razmerah, malo družin je bilo takih, ki so imele pri hiši koga s službo ... Prežemala sta jih strah in odpor do tujih ljudi, bili so nezaupljivi. Ko so zagledali neznanca, so se skrili po kolibah,« je pripovedovala Vera Flisar 50 let pozneje, sedeč na nizki klopci v garderobi vrtca v Pušči. Na njenem krilu so počivali stari listi z natipkanim naslovom Poročilo o reševanju problematike vzgoje in izobraževanja ciganskih otrok, zraven pa letnica 1970. Za njo so se slišali umirjeni otroški glasovi in to jo je nadvse veselilo.
»Slišite, kako so umirjeni? To pomeni, da dobro delajo,« je zadovoljno rekla. Za približno 30 otrok (med njimi je osem neromskih) skrbijo dve vzgojiteljici in dva pomočnika, vrtec danes ni prav nič drugačen kot drugi vrtci; v okviru kurikula izvajajo elemente vzgoje po metodi Marie Montessori, prebirajo pravljice, se učijo ravnati z občutljivimi rečmi, kot so krožniki, jesti, kot se spodobi ... – vse dokler jih vsa ta vzgoja ne položi na ležalnike.
Devetnajstega oktobra 1962, ko je Vera Flisar odprla vrata malo večje kolibe (čeprav na novo zgrajene) in vanjo sprejela skupinico otrok do sedmega leta starosti, je bilo seveda povsem drugače. V vrtec je bilo vpisanih 21 otrok, prvi dan jih je prišlo 14.
»Kako sem bila vesela, ko so prišli!« je dejala in razkrila, kaj jo je na prvi delovni dan najbolj skrbelo. »Bilo je precej joka, zunaj so čakali starši in spremljali, kaj delamo ...« se je spominjala. In nato kar kriknila od navdušenja, ko je pokazala fotografijo malčkov iz leta 1963, ko so šli na morje: deset mulčkov, ki stojijo v plitki vodi in nakremženo zro v sonce, ob njih mlada vzgojiteljica.
»Zelo lepo so nas sprejeli. Bili smo urejeni in lepo oblečeni. Najprej so nas seveda malo začudeno gledali in vprašali, ali smo prišli iz Afrike, ko pa smo tako črni!« Prvo skupino ima še posebej trdno zasidrano v spominu – navsezadnje je vsak med njimi uspešno končal šolanje, mnogi so se izobraževali naprej. Tudi zato se o tej skupini še danes širi glas.
Cigančica
Najtežji je bil prvi stik, kajti romski otroci so znali komaj kakšno slovensko besedo. »Pravzaprav je bila med njimi samo ena deklica, ki je znala malo prekmursko in mi je pomagala. Vsi drugi so se slovenskega jezika učili kot tujega jezika, jaz pa sem se seveda kmalu tudi naučila nekaj romskih besed,« je pripovedovala. Vladimir Horvat pa takole: »Bili smo poredni, nagajivi, predvsem pa zelo glasni, govorili smo le cigansko. Kasneje smo se tudi tepli in prepirali. Verjamem, da je imela tovarišica Vera veliko dela z nami ...«
O tem, kakšni so bili otroci iz infrastrukturno povsem neurejenega okolja, ni izgubljala besed, kajti s tem bi samo spodbudila predsodke, ki se jih je ves čas ogibala. »Vedno sem se vprašala, kako bi se jaz počutila,« je dodala. Po sedmih letih, kolikor je delala v vrtcu na Pušči, so ji včasih rekli kar Cigančica.
Ko jo kolegi iz vrtca še danes vprašajo za nasvet, kako komunicirati s starši otrok, ali pa jo kdo pobara, kako to, da takšen vrtec v Pušči tako dobro deluje, drugod po Sloveniji pa imajo težave z vključevanjem romskih otrok, ponavadi odgovori: »Najprej potrebuješ kader, ki ima posluh in pravi pristop. Potem pa potrpežljivo in strpno, predvsem pa brez posredovanja medijev, ker tako nastajata samo odpor in agresija.«
Nasledniki prve generacije
Nič se ne zgodi čez noč: »Vzgoja je dolgotrajen proces,« ponavlja Vera Flisar. Predvsem pa sta dolgotrajna socializacija in vključevanje; navsezadnje je trajalo skoraj petdeset let, da se v vrtec na Pušči vključujejo tudi neromski otroci in da je vrtec takšen, kot so vsi drugi. Danes je namreč koncept, ki spominja na getoizacijo, preživet in spodbuja se vključevanje Romov v vse oblike družbenega življenja, ne samo na njim domačem okolju, kot je med pomenkom s starejšo kolegico poudarila današnja vodja vrtca na Pušči Jožica Bačič. V vrtec je prišla pred tremi leti in požela kar nekaj začudenja; zdaj uvaja znotraj kurikula koncept individualnega dela po metodi Montessorijeve, kar je pritegnilo tudi druge starše.
Delo s starši je v teh časih povsod pogosto težavno in romski starši niso prav veliko drugačni, morda le še malo bolj zaščitniški do svojih otrok, je v igralnici ugotavljala Jožica Bačič. Na mizi pred deklico so bile nanizane črke T-I-M-O-D-E-J-A. Deklica je brskala med črkami in kmalu ustvarila še en niz. Predstavljati se nama ni bilo treba. Pred vzgojiteljico je stopil fantič in v svoji različici jezika povedal, da je svoje že opravil in da bi počel še kaj drugega. Jožica Bačič mu je v roke potisnila sestavljanko s trikotniki. Večji otroci danes večinoma govorijo slovenski jezik, pravzaprav prekmursko narečje, včasih premešano z romskim jezikom.
Jožica Bačič ne govori romsko, zato je glavni prevajalec v igralnici pomočnik Aljoša Rudaš, 25-letnik iz Pušče. »Pomaga pri jeziku, poleg tega pozna tudi družine in tradicijo ...« ga je predstavila Jožica Bačič, Vera Flisar pa je o njem že prej ponosno pripomnila, da je sin enega izmed njenih prvih varovancev. Aljošo do vzgojiteljskega poklica uradno loči še diploma, a v vrtcu je že kot doma. Prvič je prišel leta 2007, zdaj je drugo leto pomočnik in se ukvarja s projektom za opolnomočenje romskih družin pri vzgoji otroka. Vzgajajo torej ne le otrok, temveč tudi starše – če zelo poenostavimo.
Tudi romske družine se spreminjajo. »Imajo po največ dva otroka, mnogi tudi edince,« je dejal Aljoša. Jožica pa dodala: »Pravzaprav se zdaj razmere obračajo, neromske družine imajo zadnje čase več otrok.« Koliko tradicija vendarle še kroji vsakdanje življenje Romov? »Tako kot v vsaki kulturi,« je razmišljal Aljoša, »morda smo Romi nekoliko bolj vraževerni, a z vsako generacijo to zlagoma izginja. Ljudje so bolj izobraženi, s tem se povečuje njihova razgledanost.«
Čedalje več romskih otrok je v drugih vrtcih, kar kaže na to, da se Romi vse bolj integrirajo v družbo. Aljoševa mama je slovenskega rodu, oče Rom; doma govorijo slovensko, to je danes tudi jezik, ki ga govorijo v vrtcu – tisti, ki seveda že govorijo. V slikanicah, ki jih uporabljajo v vrtcu, so zgodbice zapisane v slovenskem jeziku ter v prekmurski in dolenjski romščini. Naučili so se že tudi kakšno besedo ukrajinsko, saj imajo tri malčke, katerih mamici sta iz Ukrajine, sta dodala Aljoša in Jožica.
Medtem ko smo motili vzgojni proces otrok v vrtcu na Pušči, se je dopoldne začelo prevešati v drugo polovico dne in jeziki so se mazali predvsem s hrano, ki jo je v učilnico pripeljala kuharica. Tisti najmlajši, ki so bili pod oskrbo vzgojiteljice Katarine Rozmarič in dijakinje 4. letnika srednje vzgojiteljske šole Ksenije Pestner, ki je bila na praksi, so bili že tako utrujeni, da so se njihovi obrazi nevarno približevali mizi in grozilo je, da bodo omahnili v krožnik. Zvezdan je že spal, Ksenija je drugega za drugim umivala, previjala in polagala na ležišča ... Vrvež se je postopoma polegel, ko so tudi največji legli k počitku, Vera Flisar pa se še vedno ni mogla nehati veseliti nad nasledstvom: »Hod'te našo zlato deco gledat!«
