Darila se dajejo, darila se sprejemajo, darila se vračajo

Obdarovanje je eden najbolj temeljih in univerzalnih običajev, s katerim ljudje od nekdaj urejamo medsebojne odnose. Pogosto je povezano s čustvi, pa tudi z ekonomijo, diplomacijo in tudi  – spomnimo se danajskega darila – s prevaro.

Nič človeškega mu ni tuje, zato je obdarovanje kot predmet preučevanja zelo priljubljeno tudi v nekaterih znanostih. Raziskovalci so dognali, da je obdarovanje neke vrste kroženje dobrin, ki ima seveda v vsaki družbi in vsakem času drugačne značilnosti. Zelo pogosto je sestavni del kakšnega obreda, kakor je rojstvo, poroka, pa tudi smrt, in tudi dandanes zahteva neki vzrok, bodisi obletnico bodisi zaznamovanje družbene ali osebne promocije. Etnologi so podrobno popisali, kako si otočani v Polineziji podarjajo – na pogled tako rekoč ničvredne – ogrlice in zapestnice ali kako Indijanci na severozahodu ZDA prirejajo cele gostije in neusmiljeno tekmujejo, kdo bo več podaril, vse do bridkega konca, ko se vse podarjeno blago uniči. Vrednost takšnih daril, so ugotovili antropologi, ni v njihovi materialnosti, ampak simbolnosti.

Logika ni nedolžna

Čeprav je nam to slišati povsem neracionalno, je za obredom uničevanja, ki so ga (iz jezika Indijancev Chinook) poimenovali potlač, zelo jasna logika, po kateri se materialno bogastvo zamenja za družbeni ugled. Ta funkcija obdarovanja je v sodobni družbi prešla v obliko donatorstva, s katerim se prek svojih skladov ukvarjajo premožnejši zemljani in si s tako imenovano dobrodelnostjo povečujejo ugled. Tipičen takšen primer je Fundacija Billa in Melinde Gates, ki pa je zaradi neizmerne finančne moči ustanoviteljev prerasla v kolos, ki se po svoji moči lahko kosa z velikimi korporacijami in celo revnejšimi državami. Slaba plat tovrstnega obdarovanja je, da delovanje fundacij dirigira – in nadzoruje – načine reševanja problemov v deželah prejemnicah pomoči. Darilo je torej vedno neke vrste zaveza za prejemnika, če se ta tega zaveda ali ne. Obdarovanje v družbenem smislu pa pomaga tudi še danes krepiti vezi med različnimi (sorodstvenimi, etničnimi ipd.) skupinami ljudi.

Načini obdarovanja – pa tudi prejemanja daril – imajo vedno svojo notranjo logiko. Tudi če podarjamo darila, s katerimi smo bili nekoč sami obdarjeni, in bodo, kot v humoreski židovskega pisca Ephraina Kishona, nato zakrožila v širšem krogu sorodnikov in prijateljev. Zadeva zveni seveda nadvse smešno – če se ne dogaja nam –, ko beremo o bonbonieri; avtor jo je pred leti podaril sorodniku, ki ob nekem prazniku priroma nazaj v njegove roke, neodprta in nepoužita ter brez dvoma tudi neužitna. Kljub temu je izpolnila osnovne zahteve obreda obdarovanja, to je, da morajo darila krožiti.

Pravila obdarovanja

V čem je smisel takšne zahteve? Francoski antropolog Mausse je ugotovil, da se daril drži troje pravil: darila se dajejo, darila se sprejemajo in darila se vračajo. V starih časih, ko so ljudje še verjeli v enotno dušo vsega, kar je, je bilo nespoštovanje tega trojnega pravila lahko zelo nevarno. Nekaj podariti je namreč pomenilo, da je šel z darilom tudi del darovalčeve duše, ki je potem prek tega darila nadzorovala prejemnika. Darilo je bilo torej treba dati naprej in se zanj seveda tudi odkupiti. Iz nemščine smo tudi mi pobrali izraz, da se za darila »revanširamo«.

Pred novim letom je za takšne revanše kar nekaj priložnosti, saj kar trije simbolni liki, Miklavž, Božiček in dedek Mraz, tekmujejo za naklonjenost darovalcev. Če za trenutek odmislimo romantiko, imajo od te naše naklonjenosti prednovoletnemu obdarovanju daleč največ dobička trgovci. Pri nas se menda promet v decembru trgovcem poveča za tretjino, v ZDA, kjer obdarovalna mrzlica izvira, pa je tega prometa še nepredstavljivo več. Menda zaleže skoraj za polovico letnega prometa.

Magija še deluje

Takšna evforija je zgovorna priča nekega družbenega reda in sistema. Naj se z njim strinjamo ali ne, smo tudi mi njegov sestavni delček. Slovenci, bržkone tudi drugi, smo bili včasih precej bolj skromni prednovoletni darovalci, kot smo danes. Rožiči, orehi, krhlji, kakšno jabolko, morda nogavice ali rokavice, to so bila preprosta, tradicionalna Miklavževa ali Božičkova darila, dedka Mraza pa še nismo poznali. Danes nam neizmerna domiselnost trgovcev dela precej večje preglavice, saj je tudi za plitve žepe dostopnih na stotine artiklov, ki se lahko spremenijo v primerna darila, če imamo za to nekaj smisla. Problem je namreč v izbiri pravega darila za vsakega obdarjenca posebej.

Obdarovanje je tudi danes, pa če hočemo ali ne, še vedno nekakšen obred, ki poteka po Maussovih treh pravilih. Pri tem smo še vedno pozorni na to, da je vrednost darila primerna obdarjencu in da njegova povrnitev ne presega bistveno vrednosti prejetega daru. Neustrezna povrnitev darila ali celo njegova zavrnitev lahko tudi še danes sproži zamero ali celo konflikt. Ne glede na to, kaj si o maniji prednovoletnega nakupovanja daril mislimo, se darila še vedno drži nekaj zelo (p)osebnega. Še posebej, če sami tako hočemo, je darilo lahko namenjeno spodbujanju medsebojne naklonjenosti. Iz te naklonjenosti se rojevajo prijateljska čustva, vanje pa se vedno zameša kakšen košček naše duše.

Čeprav je obdarovanje danes bolj menjava vrednosti, izražene v denarju, kot pa magičen prenos duše, se te institucije še vedno lahko lotimo na malo bolj staromoden način. Kdo ve, morda pa magija še vedno deluje. Le dovolj časa in volje zanjo moramo imeti.