Tiskane izdaje
Prva generacija poslušalcev, ki je po še danes enako zvenečem avizu Urbana Kodra ob radijskih sprejemnikih zdržala dobrih deset minut, že stopa med babice in dedke, saj radijska oddaja, ki tako rekoč nikoli ni odpadla, praznuje že 45. rojstni dan. In je, kot kaže letošnji javni razpis za izvirno pravljico, še daleč od tega, da bi ji lahko zaželeli lahko noč.
Nacionalna radijska hiša je zelo ponosna na eno od oddaj z najdaljšo tradicijo, v uredništvu Programa za mlade pa med poizvedovanjem o zanimivostih iz zgodovine in aktualnih priprav niso mogli skrivati otroške iskrivosti in navdušenja, ki so ga gotovo morali kazati že ustanovitelji oddaje Lahko noč, otroci.
Kot se spominja Frane Podobnik, ki ob pomoči Alje Verbole še danes bedi nad tem drobcem iz nabora oddaj za najmlajše, se je zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, rodila Tonetu Sojerju pod uredništvom Bože Novak. Ko se je Sojer v poznih sedemdesetih letih upokojil, je skrb zanjo prevzel Podobnik. V osemdesetih so oddajo urejali vsi takratni sodelavci Otroškega in mladinskega programa, vsak pa je vnesel kakšen nov ključ, po katerem so jemali pravljice iz različnih obdobij in kulturnih ozadij.
Zanimivo je, da je prva oddaja leta 1964, v kateri so povedali pravljico Walta Disneyja o Petru Panu ob glasbeni priredbi skladatelja in dirigenta Kruna Cipcija, trajala kar 35 minut, potem se je skrajšala na pet minut in jo je predvajal Drugi program Radia Ljubljana, že leto pozneje pa se je Lahko noč, otroci podaljšala na deset minut in tako je ostalo do današnjih dni.
Da bi bile pravljice čim raznovrstnejše
»Že Sojer je imel sistem, kako ohraniti oddajo čim raznovrstnejšo, in za to skrbimo še danes. Vedno smo pazili, da smo izbirali ljudske pravljice in avtorska besedila ter da so bili v izboru prevodi in izvirna dela slovenskih pisateljev, poleg tega smo občasno, odvisno od denarja, objavljali javne natečaje, kot je bil letošnji, na katerega je prispelo kar 742 še neobjavljenih pravljic. Tako dobijo priložnost tudi mladi, neuveljavljeni avtorji,« je Frane Podobnik ponosen na zbrano gradivo, ki ga je s prevodi pripovedk obogatil tudi sam.
Zgodbe se razlikujejo še po tem, da enkrat ponudijo življenjski nauk, drugič so bolj v koraku z letnim časom. Tretjina mesečnega izbora je novega, dve tretjini je ponovitev, toda vsako pravljico lahko znova predvajajo šele po treh letih, kar pomeni, da bomo nocojšnjo, ki bo na sporedu tako kot vsak večer ob 19.45, naslednjič slišali šele čez dve desetletji. A morebitni zamudniki naj nikar ne moledujejo za ponovitve, saj je vse iz arhiva RTV že nekaj časa mogoče znova poslušati oziroma presneti z njihove spletne strani.
»Pomembno je, da otrok v zgodbi uživa, čeprav vemo, da ne moremo tekmovati z živim pripovedovalcem, denimo, s starši ali starimi starši, kar je za otroka najdragocenejše. Kljub vsemu, kadar mamica in očka ne utegneta ali se družina ravno pelje v avtomobilu, je lepo, če lahko prisluhnejo vsaj kakovostni pravljici po radiu,« je dejala Alja Verbole. Starše spodbuja, naj si za malčke vzamejo čas in jim preberejo ali povedo zgodbo za lahko noč, četudi se zaveda, da bo zato pred radijskim sprejemnikom nekaj parov ušes manj. Frane Podobnik je prepričan, da poslušalcev ne manjka niti med starejšimi, in prav ti so dragoceni prenašalci zgodb, ki so uradno namenjene najmlajšim poslušalcem do 5. razreda osnovne šole. »Tudi že slišana pravljica je lahko čudovita, saj jo drugače poslušaš, ko si otrok, in pozneje, ko odrasteš,« je pripomnila Alja Verbole.
Tako skrbno kot pravljice že od začetkov v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja izbirajo tudi interprete besedil, povečini poklicne dramske umetnike. Zato je bogat arhiv, za katerega še v uredništvu ne vedo povsem natančno, koliko pravljic utegne šteti, tako rekoč nacionalna dediščina vrhunskih mojstrov žlahtne besede. Dela tudi zdaj ne prepuščajo niti radijskim napovedovalcem, kaj šele komu drugemu, ta dediščina pa je dragocena zlasti pri radijskem mediju, pri katerem zvoka ne spremlja slika. Kot je opozoril Frane Podobnik, je čar radijske večerne pravljice med drugim v tem, da je do danes ohranila prvotni začetek in konec oziroma avizo, ki ga je zasnoval Urban Koder, skladatelj brez formalne izobrazbe, vendar avtor marsikatere prepoznavne glasbe. »Vmes se je rodila tudi zamisel, da bi ga posodobili, a se na srečo za to nismo odločili. Čeprav radio rad menja obliko, je tudi lepo, da ostaja enak, kar je zlasti za starejše poslušalce nostalgično. Poleg tega bi drugače težko ponavljali stare oddaje. Zakaj ne bi bili malo klasični, če smo že 45-letna dama, ki še vedno ohranja navihanost?« sta si retorično vprašanje zastavila Alja Verbole in Frane Podobnik.
Sodobni poslušalci drugačni
Čisto drugače je z mladimi poslušalci, ki jih ravno večerna pravljica vodi do najzgodnejšega odkrivanja nacionalnega radia in jih vzgaja v bodoče poslušalce in morebitne sogovornike. Starši današnjih malčkov in šolarjev so v svojih otroških letih še lahko pozorno spremljali daljše zgodbe, snovalci radijskih vsebin pa so ugotovili, da se je pozornost današnjih poslušalcev, ki so zasičeni z vizualnimi podobami, precej zmanjšala, zato so pristali pri največ 10-minutni oziroma do 6000 znakov dolgi večerni pravljici.
Tako dolge so pričakovali tudi na letošnjem javnem razpisu za avtorsko izvirno pravljico. »Ker nismo vedeli, kakšen bo odziv, smo postavili zelo ohlapne pogoje sodelovanja. En avtor je lahko poslal največ pet pravljic, na voljo pa sta bila dva meseca. Nad številom prispelih tekstov smo bili izjemno presenečeni,« je povedala urednica programa za mlade Jana Bajželj. »Všeč nam je, da smo ljudi spodbudili k pisanju. Toda vsi niso dovolj samokritični, da bi pisanje za otroke jemali odgovorno. Iskali smo kakovostne, različne, izvirne in literarno spretno oblikovane zgodbe. Med 742 še neobjavljenimi besedili 386 avtorjev smo izbrali 46 najboljših in jih odkupili, predvajati pa smo jih začeli ta mesec,« je povedala Alja Verbole, ki je bila skupaj s pisateljem Primožem Suhodolčanom in pesnikom Petrom Svetino v strokovni komisiji. Kot je priznala, je bila izbira najboljših vse prej kot lahko delo. Vsak je ubiral svojo tehniko prebijanja skozi tekste, tiste, ki so vse navdušili, pa so morali še skupaj pretehtati in jih razvrstiti na posamezna mesta.
Stavki ne smejo biti preveč zaviti in predolgi
Bili so si edini, da si prva tri mesta razdelijo Uspavanka za brodolomce Jane Kolarič, S kuhaj mi pravljico! Majde Koren in Zaspana zebra Mateje Perpar. Dvajsetega junija so jih izvedli v živo v studiu z igralci Primožem Pirnatom, Nino Ivanišin in Pavletom Ravnohribom ter živo glasbeno spremljavo in prenašali na Prvem programu Radia Slovenija. V tednu otroka so jih znova predvajali, na začetku tega meseca pa so na spored med 18.45 in 19.00 uro uvrstili tudi pogovore z avtorji. Naslednje leto nameravajo najboljše pravljice izdati na zgoščenki, podobno kot so že leta 2005 zaznamovali 40. obletnico oddaje Lahko noč, otroci.
Najpomembnejša sta ideja besedila in možnost, da se sploh lahko spremeni v radijsko, pravi trojica sogovornikov iz uredništva otroškega in mladinskega programa. Tekst je treba prilagoditi mediju z nadaljnjo obdelavo, dramatizacijo, ustreznim glasom in glasbeno opremo. Otrokovo pozornost mora ohranjati slišna podoba pravljice, zato stavki ne smejo biti preveč zaviti in predolgi, da lahko mali poslušalec dobi jasno sporočilo. Pri poslušanju radia ni mogoče, tako kakor pri knjigi, slabo slišanega prebrati znova. Zato poskušajo izbrati besedila, po katerih ni treba preveč »mesariti«, kakor se je nekoliko bolj plastično izrazil Podobnik. »Režiji včasih tudi predlagamo, kdo naj bere pravljico in kakšna glasbena oprema bo dobro zgodbo naredila še boljšo,« pravi temnolasa sogovornica, ki je med drugim pripomogla, da se je prvonagrajena na razpisu Uspavanka za brodolomce, napisana v verzih, spremenila v pravo glasbeno pravljico.
Kakor je še za konec dejala urednica Jana Bajželj, bodo to jubilejno leto sklenili z bolj simboličnim darilom. Otrokom v bolnišnicah, zdraviliščih in raznih zavodih bodo podarili živo interpretacijo pravljic ob 19.45 in jih neposredno prenašali na prvem programu. »Deloven bo, deloven, tale december,« je veselo pripomnila Alja Verbole. Po njenem se za prihodnost pravljic ni bati: »Najbolj šepa pripovedovanje, zato ga je treba gojiti tako kot otroško domišljijo!«
Iz tiskane izdaje Dela.
