Tiskane izdaje
V času, ko se zdi, da šteje le, koliko imaš pod palcem, umetniške smeri slovenskih gimnazij kljubujejo takemu razmišljanju. Polne klopi dijakov, ki želijo skupaj s svojimi umetniškimi potenciali razvijati tudi sebe, imajo tudi na umetniški gimnaziji likovne smeri Gimnazije Celje – Center, ki letos praznuje deset let delovanja. Dijake smo obiskali, ko so imeli pouk v naravi, ob dvorcu Novo Celje, ki do konca julija gosti pregledno razstavo nekdanjih dijakov, profesorjev in umetnikov, ki s šolo sodelujejo.
Dijaki umetniške smeri so sončnega junijskega dopoldneva v visoki travi ob dvorcu Novo Celje iskali načine, kako interpretirati pesmi slovenskih pesnikov. To je bil le en učni dan izmed mnogih, ki jih ti dijaki preživijo drugače kot njihovi vrstniki v drugih, klasičnih gimnazijah. Zanje je tak način dela običajen. Kot je povsem običajno, da je pouk lahko zmotila ptica, ki se je zaletavala v okna dvorca in padla na tla. Dijakinja jo je nežno pobrala, jo pomirila, nato pa izpustila. »Vidite, taki so ti naši 'umetniki'. Sočutni in nežni,« je pri tem pojasnila vodja programa umetniška gimnazija Darja Poglajen. In ko se je le trenutek zatem zaslišalo izza dvorca glasno kričanje, je dodala: »V svojih umetniških stvaritvah pa so lahko tudi divji.«
Malo drugačni
Očitno je nekaj na tem, da se za takšno smer izobraževanja odločajo morda ne povsem običajni učenci. Razredničarka Marjana Turnšek, ki poučuje nemščino, ni imela veliko stika z likovno umetnostjo, preden so ji dodelili umetniški razred. O svojih dijakih je govorila v presežnikih: »To so posebni dijaki, prijetni, inovativni, z njimi se zgodi vedno kaj novega, vsak dan je izziv. So pa malenkost drugačni. Pri njih moraš pričakovati, da bodo pozabili prinesti kakšno opravičilo ali nalogo in bodo rekli, da prejšnji dan niso imeli časa, ker so ves dan slikali. To niso izgovori. Res počnejo druge reči.«
Turnškova je še povedala, da so ti dijaki zelo nadarjeni, ne le za umetnostne predmete, ampak tudi za jezike, nekateri so celo uspešnejši kot dijaki splošne gimnazije. Sicer pa je ta smer veliko dala tudi njej, ki je »samo« razredničarka: »Sama nimam likovnega talenta, sem se pa naučila videti stvari drugače, ker z njimi hodim na vse ekskurzije. Skupaj smo si ogledali več razstav v tujini in mislim, da sem tudi jaz kar precej dobila od tega programa.«
Šola pod mostom
Pouk umetniške gimnazije velikokrat ne poteka v šolskih klopeh učilnic. Poleg ekskurzij imajo dijaki vsako leto tudi en teden ustvarjanja in delavnice z umetniki. Prav ta drugačni način dela je najbolj všeč dijakinji tretjega letnika Zali Maruši: »Drugačen pristop k učenju ti da izkušnje, ki jih dijaki z drugih šol nimajo.« Zala je poudarila, da na tak način ne sodelujejo le s profesorji umetniških predmetov, ampak tudi z vsemi drugimi: »Vsi spodbujajo našo kreativnost. Ne le v umetniškem delu naših življenj. S tem se ti odpre veliko vrat, ustvarjalnost se širi in dobivaš svojo identiteto.«
Zala je eden od številnih dijakov te celjske gimnazije, ki jim je umetniška smer tako sedla v srce, da bodo poskušali svojo umetniško žilico še naprej razvijati. Zala se je ogrela za gledališče: »Na gimnaziji ne ustvarjamo samo v eni zvrsti umetnosti, poučujejo nas, da bi se razvili tudi v drugih. Raziskujemo vsa področja.« Dijaki se tako odločajo za različne študije od likovne akademije do študija arhitekture, dizajna, likovne pedagogike ...
Mladih pa ne navdušuje le učenje zunaj gimnazijskih zidov, ampak tudi vzdušje v razredu. Dijakinjo prvega letnika Urško Frangež je dokončno pritegnila prav sproščenost pouka: »Na splošno rada ustvarjam. Všeč so mi predvsem strokovni predmeti, ker so povezani z umetnostjo, zato sem se tudi vpisala na to šolo. Najbolj pa sem navdušena nad sproščenim ozračjem.«
Dober in precej drag program
Dobra atmosfera se je prenesla na celotno šolo, se je prvih let umetniške smeri na gimnaziji spomnila Poglajnova: »Zelo hitro se je pokazalo, da je bila odločitev za to smer pravilna. Že prva generacija dijakov, bil je poln razred, je bila zelo motivirana, zainteresirana. Mogoče se navzočnost dijakov umetniške gimnazije prvo leto še ni tako čutila, ker je bil le en oddelek, vsako leto namreč vpisujemo po enega. Potem pa je bilo teh dijakov vsako leto več. V teh časih, ko je marsikje tudi kriza z vpisom, se za zdaj nismo srečali s tem problemom.«
Sproščen program je prijazen do dijakov, malo manj pa do denarnic njihovih staršev. Ekskurzije po Sloveniji in tujini, tabori, delavnice na terenu stanejo. »Še vedno so starši tisti, ki te stvari v celoti financirajo, ker z ministrstva, žal, nimamo podpore za ta nadstandard,« je razložila Poglajnova.
Slika se na ogled postavi
Dijaki del umetniškega sveta začutijo tudi z rednimi letnimi razstavami. Vsako leto pripravijo študijsko razstavo vseh dijakov umetniške smeri. Letošnje leto pa je prav posebno, saj sta Društvo GCC in gimnazija ob jubileju pripravila še pregledno razstavo Koraki ... Za jutri, ki kaže na razvoj gimnazije v prehojenem desetletju.
Razstavo, ki je eden največjih likovnih dogodkov v regiji, je kurirala priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in nekdanja direktorica Centra sodobnih umetnosti Celje mag. Alenka Domjan. Poleg nekdanjih dijakov so se vabilu, da s svojimi deli sodelujejo na razstavi, odzvali tudi profesorji in priznani umetniki, s katerimi šola sodeluje, kot so akademiki dr. Jožef Muhovič, dr. Črtomir Frelih in Franc Purg. Razstava poskuša ustvariti medgeneracijski dialog. Rdeča nit so povezovanje, sodelovanje, učenje in prenos izkušenj,« je pojasnila profesorica umetnostne zgodovine in likovne teorije Ana Pečnik, ki je prav tako razstavila svoje delo. Dodala je, da nekateri nekdanji dijaki, ki sicer študij nadaljujejo na likovni akademiji, na razstavi niso hoteli sodelovati, ker se nimajo za umetnike: »To privzgajamo našim dijakom. Da šele vstopajo v svet umetnosti in da jih ne smemo obravnavati kot umetnike starejše generacije.«
Podobnega mnenja je profesorica likovne teorije, osnov varovanja dediščine in bivalne kulture Maja Rak: »Umetniška gimnazija ima po mojem malo napačno ime. Upam, da dijakom med učnim procesom damo vedeti, da je pot do umetnika še dolga. Da se tu šele seznanjajo z umetnostjo.« Sklenila je, da so teoretične osnove in priprava na trdo umetniško pot največ, kar lahko dajo dijakom, saj jih čaka še veliko dela. Začetek je obetaven.
