Elektrošoki: ko vse drugo odpove

V Sloveniji približno dve desetletji shajamo brez elektrokonvulzivne terapije.
Objavljeno
30. januar 2012 12.38
Posodobljeno
31. januar 2012 04.00
Žarnice
Klavdija Miko, Ona
Klavdija Miko, Ona
V Sloveniji približno dve desetletji shajamo brez elektrošokov. Metoda, strokovno imenovana elektrokonvulzivna terapija (EKT), danes znanstveno ni vprašljiva. Tudi med slovenskimi psihiatri obstaja razprava, ali bi zdravljenje z elektriko spet uvedli. Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da EKT v slovenski psihiatriji nikoli ni bila povsem opuščena. V skrajnih primerih naše bolnike, ki tovrstno terapijo potrebujejo, oskrbijo v Zagrebu. »Norost je beseda, ki se je s časom destigmatizirala in pomeni danes vse od hude bolezni do tega, da si dovolimo biti drugačni.« Tako psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab o tem, s kakšno lahkoto v vsakdanjiku vsevprek opletamo z besedo norost. »Zlorablja se besede, ki opisujejo diagnoze; denimo predvsem shizofren v pomenu nedoslednosti ali dvojnosti, kar z diagnozo nima nobene zveze. Uporaba je žaljiva do ljudi, ki diagnozo imajo.«

NOR JE, KDOR SE 
S PETJEM UKVARJA

Vemo, da je v sodobnem času precej izbranih (in obenem popolnoma legalnih) metod, kako v ljudeh potlačiti naravne impulze. Resnici na ljubo zato skoraj ni bojazni, da bi bil nekdo, ki je bolj samosvoj, svobodomiseln in napreden, kot je družba pripravljena sprejeti, označen za norega in obsojen na zaprtost. Še pa tli obči strah pred duševnimi boleznimi. »Duševna bolezen je za laika izguba nadzora nad svojim vedenjem in razmišljanjem, to je strah pred neznanim. Pogosto se pojavlja pri sicer duševno zdravih, a nevrotičnih ljudeh oziroma je misel nanj čedalje večkrat sestavni del težav,« razmišlja psihiater dr. Vanja F. Rejec.

ZBOLIJO MOŽGANI, NE DUŠA

Veliko je dogodkov, ki nas lahko potisnejo v duševno motnjo. Pravzaprav lahko vsak zboli. Statistično je število shizofrenih v Sloveniji stabilno, narašča pa število anksioznih in depresivnih stanj ter posameznikov, ki so odvisni od različnih psihoaktivnih substanc ali jih zlorabljajo. »Psihiatrična obolenja so organske motnje, pri katerih ima glavno vlogo urejanje biokemičnega ravnovesja v možganih,« pojasni Vanja F. Rejec. Oblike zdravljenja so torej prilagojene temu, da ne zboli duša, temveč možgani. »Na zadnje lahko vplivamo tudi s principi vedenjske psihoterapije, športom, ustrezno prehrano, a si od tega ne moremo obetati prevalentnega učinka,« je jasen psihiater Rejec. »Pri psihozah je zdravljenje z zdravili neizogibno, čas zdravljenja je odvisen od teže in oblike bolezni, v določenih primerih ga je treba nadaljevati, podobno kot denimo pri sladkorni bolezni, visokem pritisku, glavkomu...«

ELEKTROTERAPIJA

V javnosti se ob omembi psihiatrije in njenih postopkov tu in tam šušlja o uporabi elektrošoka, strokovno imenovanega elektrokonvulzivna terapija (EKT). Zdravljenje z električnim tokom je v 30. letih prejšnjega stoletja na mah osvojilo psihiatrično stroko skoraj po vsem svetu. Precej dolgo je tudi ostalo znani – in kolikor toliko zares učinkoviti! – postopek zdravljenja duševnih bolezni. Danes se ve, da so uporabljali električni tok za preširok krog psihiatričnih bolnikov, prav tako so ga izvajali v budnosti, kar je bilo za paciente zelo mučno in skrajno neprijetno. Po drugi svetovni vojni se je elektroterapija – tudi v Sloveniji – uporabljala v anesteziji. Pred letom 1990 se je začela počasi opuščati; kot zadnja jo je odpravila bolnišnica Vojnik.

KDO JE NOR?

Drugje po svetu EKT še uporabljajo, a se razlikuje od zloglasnih elektrošokov. Kar seveda ne pomeni, da ne bi pri ljudeh še vzbujala strahu. Nekaj je v nas, zaradi česar nas je groza elektrike in nezavesti. Elektrošok se laično enači tudi s stolom za usmrtitev ali vsaj s sredstvom za discipliniranje motečih pacientov. Koliko je k tako izrazito negativni podobi pripomogel kultni film Let nad kukavičjim gnezdom z Jackom Nicholsonom? Ja, res... Komu ni grozno ob scenah togega bolnišničnega sistema, temačnega vzdušja, mučenja in žalostne usode bolnikov, ki umrejo zaradi lobotomije, elektrošokov, resnične norosti ali si življenje vzamejo sami. Pa je, denimo, Randle P. McMurphy samo hlinil norost, da mu za prestopek ni bilo treba odslužiti zaporne kazni, in je bila morda njegova največja težava ta, da je bil nepopravljivi individualist. Kakorkoli že... Morda je pri uporabi elektrošokov v medicini pravilo vprašanje, ali gre za prekršek psihiatrije nad človekom ali za medicinsko terapijo, nesporno učinkovito pri zdravljenju določenih za človeka najbolj ogrožajočih kroničnih stanj.

MOŽGANSKI ŠOK ZOPER DEPRESIJO

»Slovenci veljamo za enega najbolj depresivnih narodov,« poudari Vanja F. Rejec. »Prvenstvo si izmenjujemo s Finci, Madžari in Japonci.« Diagnoza depresija se sliši nedolžno, a je lahko smrtno nevarna. »Hude oblike depresivnosti s samomorilsko ogroženostjo in ekstremne katatonske oblike shizofrenije, ki slabo ali sploh ne reagirajo na zdravila, so skoraj edino indikacijsko področje za uporabo elektrokonvulzivne terapije,« pravi Vanja F. Rejec. »EKT v svetu doživlja neke vrste preporod, ker zapolnjuje vrzel med zdravljenjem z zdravili in psihoterapijo. Zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo obsega zelo majhen delež psihiatričnega zdravljena, posebno ker so zanjo postavljene izjemno zožene indikacije, izvajanje pa zahteva timsko delo, pri katerem mora nujno sodelovati anesteziolog.«

KAJ JE IN KAKO DELUJE?

Kaj se zgodi pri elektrokonvulzivni terapiji oziroma med serijo električnih sunkov v telo psihiatričnega bolnika? Poenostavljeno: skozi človekove možgane se spusti električni tok z napetostjo od 70 do 400 voltov in jakosti od 200 do 1600 miliamperov. Šok ponavadi traja delček sekunde, lahko tudi do več sekund. Stroka ni nikoli dokončno raziskala, zakaj EKT deluje terapevtsko. Dejstvo je, da elektrika sama po sebi ni zdravilna, po nekaterih dognanjih se pri pretresu oziroma električni stimulaciji poveča delovanje možganskih transmiterjev. Elektrošok povzroči hipno nezavest, kot epileptični napad. Oboje spremljajo krči, ki zajamejo telo. »Pri EKT gre za umetno induciran epileptiformni napad, ki poteka v popolni narkozi in tudi mišični relaksaciji pod kontrolo anesteziologa, tako da ni niti krčev, za sam postopek je pacient povsem amnestičen,« pojasni Vanja F. Rejec. Običajno pacient prestane šest in največ dvanajst terapij, da postane manj depresiven.

MOTNJE ZAZNAVE, MIŠLJENJA IN SPOMINA

Kakšna je trajnost učinka elektrošokov, je težko dokazati. Po nekaterih študijah se pri polovici bolnikov depresija ponovi. Vzdrževalno zdravljenje z antidepresivi rezultate izboljša. A to lahko traja v nedogled. Zagovorniki EKT poudarjajo, da je pri metodi pomembno, da se stanje na hitro popravi, kar utegne biti ključno pri duševnih motnjah, ko je ogroženo življenje. Ne nazadnje je elektrika tudi občutno cenejša od dolgotrajne hospitalizacije in stroškov za zdravila. Nasprotniki navajajo, da EKT kvari spoznavne funkcije možganov – torej zaznavo, mišljenje in spomin. Šoki so lahko usodni za poškodbo glave, saj povzročijo podobno stanje kot ob kapi ali v prometni nesreči. »EKT lahko povzroča blažje spominske motnje, ki se izgubijo v nekaj tednih po zadnji aplikaciji, ne povzroča pa tresenja in mišične okorelosti, ki spremljajo terapijo z zdravili, predvsem tistih zgodnejših generacij,« povzame Vanja F. Rejec.

SO JIH ŠOKI TELESNO 
IN DUŠEVNO DOTOLKLI?

Zapisi iz zgodovine kažejo, kdo vse je po elektrošokih črnih misli storil samomor: Pulitzerjev nagrajenec in pesnik Robert Lowel, pisateljica Zelda Fitzgerald, oskarjevka Vivien Leigh, klavirski virtuoz Vladimir Horowitz, ameriški obrambni minister Jones Forestal, rockovski zvezdnik Lou Reed, ki so mu pri sedemnajstih letih dajali elektrošoke zoper homoseksualnost... Zaradi manične depresije in paranoje je bil hospitaliziran in zdravljen z elektrošoki pisatelj in pustolovec Ernest Hemingway. Ti so njegovo stanje poslabšali. Prijatelju je dejal: »Terapija z elektrošoki mi je nasilno uničila glavo in izbrisala spomin, kar je moj edini kapital za poklic in življenje. Bila je enkratno zdravilo, a izgubili so pacienta.« Ker ni mogel več pisati, njegovo življenje pa je bilo pisanje, je na pomlad leta 1961 prvič poskušal narediti samomor. Neuspešno. Dejanje je ponovil 2. julija istega leta, približno tri tedne pred 62. rojstnim dnevom, ko si je v glavo poslal smrtonosni strel iz šibrovke.

NA TERAPIJO V ZAGREB

Ne glede na vse se menda danes okoli 100.000 ljudi po svetu zateka k zdravljenju z elektrošoki. »V nekaterih državah, denimo v ZDA, obstaja tudi ambulantni način aplikacije, ko pacient po krajšem počitku odide domov,« pravi Vanja F. Rejec. Resnici na ljubo je treba zapisati, da EKT iz slovenske psihiatrije nikoli ni čisto zares pristala na podstrešju zgodovine. V skrajnih primerih naše ustanove pošljejo bolnike, pri katerih zdravljenje z zdravili ne zaleže, na terapijo v Zagreb. EKT ni prepovedana. Opuščena ni bila zaradi njene spornosti, temveč ker so bile razmere za izvajanje strašljive. Pokojni dr. Slavko Ziherl, tudi nekdanji direktor psihiatrične klinike v Ljubljani, je v intervjuju nekoč dejal, da v Ljubljani niso imeli niti posebnega prostora, ampak so EKT izvajali kar v dnevni sobi, ki so jo v ta namen spraznili in zaprli. Tudi aparatura je bila dotrajana, anesteziolog je moral prihajati v Polje iz kliničnega centra. Evropa, jasno, je pri standardih za izvajanje EKT že zdavnaj postavila stroga merila.

DA ALI NE?

Je kakšna možnost, da bi se zdravljenje z elektriko vrnilo v Slovenijo? Dilema ni rešena. Proti koncu prejšnjega tisočletja so bile ideje o usposobitvi posebnega centra za izvajanje EKT. Zadoščal bi za vso državo. Po ocenah bi na letni ravni za tovrstno terapijo prišlo v poštev morda 20 ali 30 pacientov. O smiselnosti in potrebi ponovne uvedbe EKT v Sloveniji je nekdanji strokovni svet Psihiatrične klinike Ljubljana, ki ga je vodil Slavko Ziherl – eden od zagovornikov vnovične uvedbe! –, imenoval delovno skupino, ki je proučila strokovne smernice o sodobni uporabi EKT in priporočila ponovno uvedbo. Zamisel je ostala pri ideji. »Ne vidim resnih možnosti, da je le pri nas ne bi uporabili,« pravi Vesna Švab. »Izbira terapije je stvar znanja, znanstvenih dokazov in smernic zdravljenja, in ne stvar javne polemike. Drži pa, da je EKT še vedno le skrajna izbira, če vsi drugi poskusi odpovedo, in še to le v izjemno redkih primerih, ko je takšna terapija nedvomno dokazano uspešna. Torej da, vendar še vedno z vso previdnostjo. Podobno kot pri vseh drugih zdravstvenih postopkih.«