Fužinijada - sosed sosedu komšija

Multikulti prireditev Oživimo Fužine: Sosed sosedu človek! v ljubljanski soseski Nove Fužine.

Objavljeno
30. maj 2011 09.37
Posodobljeno
30. maj 2011 10.18
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama
Prizorišča prireditve ni bilo težko zgrešiti, saj je bilo zvoke sintesizerja in frulice slišati že na začetku soseske. Sredi dneva, tako rekoč po uri, ko želodec intenzivno prebavlja med kosilom zaužito hrano in bi zato potreboval mir, je občinstvo na prizorišču živahno drencalo in z zanimanjem spremljalo široko nasmejane plesalce na odru. Prizor je bil nenavaden. Pravzaprav bi si prej obetali nasprotno: da bi bili na odru odrasli in starejši folklorni plesalci, med občinstvom pa večinoma mladež, le da v tem primeru ta ne bi tako navdušeno spremljala dogajanja.

Toda bili smo v Fužinah, tisti ljubljanski četrti, ki se zaradi velikega števila priseljencev iz republik nekdanje skupne domovine v ljudski domišljiji pojavlja kot bivališče »čefurjev«, olimpijsko mesto in zloglasna mestna četrt, na kar opozarja grafit Fužine – gibanje na lastno odgovornost. Hkrati pa prebivalci Fužin enoglasno trdijo, da jih ne bi zamenjali za nič na svetu.

Od mesta izolirano blokovsko naselje je na nekdanjih zeljnih njivah v več fazah raslo med letoma 1977 in 1988. Ker so bile cene stanovanj nekoliko nižje kot v drugih ljubljanskih četrtih, so se v sosesko začeli priseljevati prebivalci iz drugih predelov Jugoslavije in si tu ustvarili družine. Danes so Fužine z 12.086 stanovalci (popis 2002) oziroma 1764 prebivalci na kvadratni kilometer najgosteje naseljeno območje v Sloveniji.

Povsem navadno 
ljubljansko naselje

»Iz Hrvaške sem prišel kot delavec s trebuhom za kruhom,« pove zagoreli Ernest Kos. »Tukajšnja stanovanja so bila za deset do dvajset odstotkov cenejša kot v Šiški, poleg tega pa gredo ljudje vedno radi živet tja, kjer že bivajo pripadniki njihove narodnosti. Danes je med prebivalci Fužin vsaj 60 odstotkov Slovencev. Tu bivajo politiki, umetniki …« Ernest je oblečen športno, žena Slavica pa v živo rdečo ruto in dolgo krilo. Kot članica plesno-pevske sekcije hrvaškega kulturnega društva Međimurje - Ljubljana je nastopila na začetku prireditve.

Prva leta je bila ponudba storitev v Fužinah še bolj skromna, priznavata Ernest in Slavica. Danes imajo vse: svojo avtobusno povezavo s središčem Ljubljane, trgovine, vrtce, osnovno in srednjo šolo, zdravstveni dom, lekarno, knjižnico, dom starejših občanov, veliko urejenih zelenih površin, otroška igrala in igrišča, celo fitness na prostem – prvi v Ljubljani. Na njem se tare obiskovalcev, najstarejši ima 91 let. »Šest zaposlenih imamo zgolj za čiščenje soseske,« ponosno pove Slavica.

Z bivanjem v soseski so zadovoljni skoraj vsi vprašani. To je pokazala tudi terenska raziskava v okviru projekta Restate iz leta 2004, v kateri je skoraj polovica anketiranih Fužincev sosesko ocenila z najvišjimi ocenami, navaja Barbara Černič Mali z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Največji del je dejal, da so jim najbolj všeč zelene površine, kar ne preseneča, saj je soseska umeščena v prostor ob Ljubljanici, poleg tega imajo vsaj stanovanja v višjih nadstropjih prečudovit razgled. Med težavami, opaženimi v soseski, je bilo na prvem mestu narkomanstvo, sledili so vlomi v stanovanja, vandalizem in grafiti. Toda po zagotovilih Generalne policijske uprave Ljubljana »območje glede varnostne situacije ne odstopa od podobnih naselij na območju mesta Ljubljane«.

»Ni res, da je v Fužinah več kriminala kot v drugih ljubljanskih blokovskih naseljih, le na slabšem glasu so, svoj dom branita Ernest in Slavica. Še enkrat jima pritrjujejo rezultati ankete Restate, v kateri je kar tri četrtine vprašanih odgovorilo, da je ugled soseske v očeh drugih slab. Hkrati pa se kar 70 odstotkov anketiranih s takšnim mnenjem ni strinjalo, kar dokazuje precejšnjo stigmatiziranost naselja.

Ko so v Fužinah odraščali otroci priseljencev prve generacije, je bilo nekoliko več premoženjskih kaznivih dejanj in kršitev javnega reda in miru, zdaj so ti odrasli in se zresnili. Nekateri imajo že svoje otroke, pojasnjuje Vinko Simonišek, koordinator skupnostnih programov za mlade iz Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje. »Fužine so povsem navadno ljubljansko naselje.« Skupaj s preostalo Slovenijo se tudi stara. Včasih so bili razredi nabito polni, danes so napol prazni. »Popoldne na igrišču ne vidiš več kot pet otrok,« pove 26-letna Aleksandra iz kulturno-umetniškega društva Mladost Ljubljana.

Pomembno je druženje

Toda zaradi odprtosti in družabnosti svojih prebivalcev nikoli niso bile klasično spalno naselje. Ernest in Slavica imata širok krog prijateljev vseh narodnosti. »Že doma sem bila vzgajana brez sovraštva,« pribije Slavica. »Je pa res, da v najinih rojstnih krajih ni bilo vojne,« jo dopolni Ernest.

Milan se je v srbsko kulturno-umetniško društvo Vidovdan – to združuje mlade, ki se ob druženju hkrati učijo srbskih narodnih plesov in pesmi ter tudi s tem spoznavajo svoje korenine – včlanil, ker je »zrasel s to muziko« in si je želel prispevati k ohranjanju srbske kulturne tradicije. »Predvsem pa je pomembno, da se družimo in razumemo.« Čeprav potomci prve generacije jugoslovanskih priseljencev prijateljstva gotovo sklepajo z manj pomisleki o narodni pripadnosti, je določena mera nacionalizma še vedno prisotna: »Še vedno se upošteva, kdo in od kod si,« prikima mladec.

Opanke med balerinkami 
in allstarkami

Aleksandra se spominja, kako je učiteljica v osnovni šoli učence v razredu razporedila na tiste, ki so se pisali na -ič, in Slovence. »Slovenci so za šalo dobivali petke, mi pa smo se kot nori žulili za trojko.« Nasilno ločevanje glede na narodnost v najzgodnejših letih so mladi ponotranjili. »Slovenci so se nas ful bali, mi pa smo zgolj veliko bolj odprti od njih.« Poskusi sklenitve narodnostno mešanega prijateljstva se po Aleksandrinih izkušnjah niso obnesli. »Če me ti nočeš sprejeti, te tudi jaz ne bom,« je razmišljala takrat.

Toda prejšnjo soboto ni bilo dvoma, da je v Fužinah sosed sosedu predvsem sosed oziroma komšija, kakor se je izrazil raper Nikolovski, ki je sklenil večer. Sosed sosedu človek pa je bil podnaslov Fužinijade, ki jo že sedmo leto zapored organizirajo različne neprofitne organizacije. »Navdušeno ploskanje dokazuje, da ste nas Slovenci sprejeli takšne, kakršni smo. Na srečanjih, kakršno je to, se vidi, da smo vsi enaki, da se lahko vsi družimo,« je bil vesel Elvis Alukić, mladi predsednik folklorne sekcije društva bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan.

Na stojnico ženskega združenja Zemzem, obloženo z bureki in baklavami, je vdiral vonj rakije s stojnice srbskega kulturno-umetniškega društva, s hrvaške stojnice na drugi strani prizorišča je dehtela pehtranova potica, blizu vhoda na prizorišče se je vrtel kebab.

 Oblačen dan se je prevešal v s soncem obsijan večer. Po uradnem programu se je začela bitka talentov v rajanju kola brez zmagovalca. Staro in mlado je na odru in pod njim v sklenjenih krogih poskakovalo in drencalo. Opanke so se družile z balerinkami, »allstarkami«, »crocsi«, »pumami«, športnimi copati in trpežnimi čevlji. Na čela starejših mož ter mladeničev in mladenk v težkih narodnih nošah so udarile potne kaplje, toda dokler je bila muzika, niso smeli odnehati. Klaviaturist je stopnjeval ritem, dokler so ga prsti in pete plesalcev še zmogle dohajati.

»Veste, Slovenija je moja tretja domovina, prej sem 11 let živel v Nemčiji. Skoraj sem se že poročil z Nemko, a sem vedel, da se ne bi dobro končalo. Postal bi Nemec, duša pa bi trpela. Zavedam se, da se moraš prilagoditi okolju, v katero se priseliš. To je tvoja odgovornost, ne pa da od drugih pričakuješ, da te bodo sprejeli. Toda v Fužinah lahko čutim balkanizem … Tega ne moreš opisati, to imaš v sebi,« mi na ušesa ginjeno govori Ernest. Ni bil edini, ki je tako čutil. »Bili ste – bilo je super!« je v knjigo vtisov na eni od stojnic zapisal neki drugi obiskovalec.