»Genocid« v posoških vodah 
na račun soške postrvi

Soška postrv je nekakšen čudak oziroma vsaj postrvji samotar. Genetsko čistih populacij so na začetku 90. let prejšnjega stoletja s pravimi alpinističnimi podvigi v strmih soteskah v Posočju našli zgolj toliko, da bi jih lahko našteli na prste. Danes pa ribji kanibal počasi spet postaja gospodar tamkajšnjih voda. Med novembrom in januarjem se drsti.

V Ribiški družini Tolmin že več let vodijo postopek smukanja in oplojevanja, s čimer so priskočili na pomoč naravi, da bi se delež soške postrvi v ribolovnih revirjih spet obrnil v njeno korist proti potočni postrvi in križancem. V mrzlem zimskem času v ribogojnici na Tolminki zaposleni vsak teden pregledujejo zavidljive primerke samic, ko ikre ovulirajo. Vsak ponedeljek pregledajo prav vse in izločijo tiste, ki so primerne za smukanje. S tem postopkom ribam odvzamejo ikre, da pa je pristop lažji in hitrejši, jih pred tem narkotizirajo. Zapišejo si še njihove osnovne podatke: velikost, težo pred in po smukanju ter težo iker, da lahko izračunajo njihovo število. Kakopak izbranim samcem v ribogojnici odvzamejo tudi seme, da bi celoten proces lahko uspel. Ikre nato preselijo v valilnico, kjer sledi postopek oplojevanja.

Naložba v reprodukcijo

Ribogojniške ribe vsako leto pripravijo od 1500 do 2200 iker na kilogram žive teže. Njihovo število s starostjo ribe pada, povečuje pa se njihova velikost. »Naložba v reprodukcijo je še vedno visoka. Pomembno je namreč, kako velik je zarod, ko se ikre izvalijo,« je pojasnil vodja ribogojstva v RD Tolmin Dušan Jesenšek. To zimo bodo v družini nasmukali približno milijon in pol iker soške postrvi.

Ikra je uspešno oplojena, ko dobi oči. Uspešnost v tem delu ribjega razvoja v valilnici se giblje med 80 in 85 odstotki. Manjši delež iker zadržijo za štirimi zidovi za zarod in mladice, vendar uspešnost takrat že skokovito pada. V tej fazi se zvali 60 odstotkov rib, kar ne šteje kot velika izguba. »Največje izgube so v fazi začetka hranjenja. Soške postrvi imajo drugačen prehranjevalni način in se bistveno razlikujejo od šarenke ali potočne postrvi, pri katerih ta faza ni problematična. Že od začetka se hranijo na tleh in so zelo občutljive za to, kako se hrana premika. Kaže, da je to specifično za to vrsto. Velike razlike so tudi med samimi populacijami, denimo, populacije, kot sta zadlaščica in huda grapa, so manj občutljive kot populacija trebušice, kjer dobimo zgolj od 30 do 40 odstotkov mladic,« je na zgodnje »čudaštvo« opozoril Jesenšek.

Večji del iker v fazi oči pa ribogojci vendarle podarijo naravi. V drugi polovici januarja jih namreč zakopljejo v rečni prod, da je postopek nemudoma podvržen naravni selekciji. »Na takšen način tako rekoč dobimo divjo ribo. Mladice iz valilnice so, čeprav so stare samo pol leta, izpostavljene razmeram ribogojnice. To pa ne pomeni, da bi laže preživele v naravi. Morda bi prav tiste, ki se v ribogojnici najteže navadijo umetne hrane, v naravi najlaže preživele. Zato se temu izognemo in v vodo vlagamo ikre z očmi.« Uspešnost je tako manjša, v večjih vodotokih pa jo je sploh težko oceniti.


Pomembno 
je vzgojiti mladice

V dveh gojitvenih potokih, rezerviranih zgolj za genetsko čiste soške postrvi, so dosegli uspešnost do 25 odstotkov. »To je zelo dobro. Seveda je treba upoštevati, da v takšnih vodah ni odraslih rib in posledično kanibalizma, ki je sicer značilen za soško postrv. Za nas je pomembno, da vzgojimo mladice, narava pa bo glede na kapacitete in druge razmere odbrala tiste, ki so najboljše. Če bodo razmere za naravno populacijo slabše, bo pač to, kar bomo dali v vodo, uspešnejše. V nasprotnem primeru bo naše delo le malo prispevalo k skupnemu številu rib v reki. Ampak to naj ureja narava,« je izpostavil. Zadnja tri leta so povodnji in ujme v vodah naredile veliko škode. Zadnje ribje generacije so slabe, ponekod jih sploh ni, ker je bila uničena celotna naravna drst.


Postrvja populacija

Navkljub izjemnemu delu družine športni ribolov, vsaj glede lova postrvi, ni dobil novih presežnikov. »V zadnjih letih predvsem poskušamo spremeniti deleže znotraj postrvje populacije, da bi se delež soške postrvi povečal na račun potočne in križancev,« je še opozoril vodja ribogojstva. Da je soška postrv dragocenost, ki je skoraj izginila, so več kot očitno spoznali tudi tamkajšnji ribiči. Ne glede na to, da uplen marmornate lepotice pod 60 centimetri ni dovoljen, so jih v pretekli sezoni po uradni statistiki tolminske ribiške družine v torbo pospravili komaj 29. »Tudi brez našega dela bi ribolov še vedno obstajal. Morda bi se ponekod naravni vplivi bolj poznali, kot se sicer. Naše delo je, da poskušamo zakrpati te naravne luknje, ko nastanejo, in da nadaljujemo obrat k soški postrvi,« je dodal Jesenšek.

Vseeno se starejši ribiči kdaj pa kdaj spomnijo, da je bilo včasih v posoških vodah bistveno več rib. Strokovnjaki opozarjajo, da so številke danes povsem primerljive s starejšimi ihtiološkimi raziskavami glede na težo rib na določeni površini. Le na račun soške postrvi se je danes marsikaj spremenilo. »Nekdaj je bilo v naših vodah bistveno več potočne postrvi in križancev. Potočna postrv lahko v primerljivih razmerah doseže trikrat večjo gostoto kot soška. Kjer v vodi ni skrivališča, soška postrv ne bo obstala, potočna pač. V enem tolmunu sta lahko dve soški postrvi z več kot petimi kilogrami oziroma dvajset potočnih s po pol kilograma ali manj. Tako je zaznavanje števila rib bistveno drugačno,« je še pojasnil Jesenšek.