Tiskane izdaje
Brence meni, da se bo valentinovo z novo vsebino ohranilo. »Ljudje so ga očitno sprejeli za svoje. K temu pa pripomorejo tudi trgovci, oglaševalci, gostinci, vsi, ki imajo korist od tega,« pravi.
Po njegovih besedah slovensko ljudsko izročilo ne izpostavlja valentinovega kot dneva, za katerega bi bile značilne določene šege. Kot dan, na katerega se ženijo ptički, pa je na Slovenskem znano predvsem gregorjevo, 12. marca. »Za ta dan so rekli tudi, da je dan zaljubljencev. Vendar smo v Sloveniji to zanemarili in smo kot dan zaljubljencev sprejeli valentinovo,« je opozoril.
V slovenski kulturni dediščini je valentinovo sicer znano kot dan, ko se začne prebujati narava. Od tod tudi rek: sv. Valentin ima ključe od korenin.
Zaslugo za uvedbo valentinovega, kot je danes znano po celotni Sloveniji, imajo tiskani mediji iz konca 80. let 20. stoletja; ti so se tedaj zaskrbljeno spraševali, ali ne bi bil že čas za uvedbo tega praznika in njegove vsebine tudi pri nas, navaja etnolog Janez Bogataj v knjigi Slovenija praznuje. Prav v ta čas segajo »prvi zametki angloameriškega ali, bolje rečeno, globaliziranega praznovanja valentinovega v Sloveniji«, piše.
Praznik ima sicer po njegovih navedbah več kot poltisočletno dediščino v Angliji, od koder se je razširil v ZDA in tam dobil dodatne materialne razsežnosti. Potem ga je spet prevzela Evropa kot potrošniško obliko, za katero stoji cela praznična industrija, je zapisal.
Korenine praznika so poganske in so povezane z željami po novem življenju, plodnosti in rasti v pomladnem obdobju, ki je bilo prvotno začetek novega leta.
